Jedro

Svojo aktivno legitimacijo za izterjavo stroškov tekočega vzdrževanja skupne kotlovnice in režijskih stroškov torej tožeča stranka kot upravnik skupne kotlovnice lahko črpa le iz pogodbe o opravljanju poslov v zvezi z upravljanjem skupnih objektov in naprav, sklenjene z lastniki le-teh (prim. tudi peti odst. 15. čl. ZTLR). Ker je tožena stranka tekom prvostopnega postopka zatrjevala, da take pogodbe s tožečo stranko nima sklenjene, tožeča stranka pa nasprotnega ni dokazala (219. in 299. čl. ZPP), niti zatrjevala, ni izkazala podlage za uveljavljano materialno pravico zoper toženo stranko.

Podlage za uveljavljanje tožbenega zahtevka tožeča stranka kot upravnik kotlovnice tudi nima v določilu 31. čl. SZ in 15. čl. ZTLR.

Obe določili urejata le razmerja med solastniki, ne pa razmerja med upravnikom in solastniki.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Ig 97/00403 z dne 18.4.1997 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 66.923,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.1998 dalje do plačila v 8 dneh.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navedla je, da kotlovnica ni nepremičnina, za katere lastništvo bi bil potreben vpis v zemljiško knjigo, pač pa skupna naprava kot pritiklina poslovnim prostorom oziroma stanovanjem skladno z 8. čl. Stanovanjskega zakona. Tožena stranka se je odklopila od centralnega ogrevanja in si uredila lastno ogrevanje, kar pa še ne pomeni, da ni dolžna kot solastnik plačevati pripadajočih stroškov za vzdrževanje skupnih prostorov, delov in naprav. Meni, da ni na mestu uporaba drugega odst. 33. čl. Stanovanjskega zakona, pač pa je tožena stranka stroške vzdrževanja in upravljanja dolžna plačevati tožeči stranki kot upravniku na podlagi 31. čl. Stanovanjskega zakona in 15. čl. ZTLR. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo za izterjavo stroškov tekočega vzdrževanja kotlovnice in režijskih stroškov temelji na zatrjevanem dejstvu, da je upravnik skupne kotlovnice, katere solastnica naj bi bila tožena stranka (navedbe v pripravljalni vlogi z dne 9.1.1998 in z dne 20.4.1998).

Skladno z drugim odst. 22. čl. SZ morajo lastniki skupnih objektov in naprav skleniti pogodbo o upravljanju, s katero opredelijo način upravljanja. Vsebino pogodbe o upravljanju opredeljuje 26. čl. SZ. V njej med drugim lastniki opredelijo solastniške deleže na skupnih objektih in napravah, način upravljanja in uporabe le-teh ter delež stroškov in način plačevanja stroškov, ki gredo v breme lastnikov.

Skrb za izvajanje pogodbe o upravljanju je naloga upravnika, s katerim lastniki sklenejo pogodbo (prim. prvi odst. 27. čl. v zvezi z drugim odst. 28. čl. SZ). Ena od nalog upravnika je tudi razdeljevanje stroškov in izterjava prispevkov skladno s pogodbo o upravljanju in določbami zakona. Svojo aktivno legitimacijo za izterjavo stroškov tekočega vzdrževanja skupne kotlovnice in režijskih stroškov torej tožeča stranka kot upravnik skupne kotlovnice lahko črpa le iz pogodbe o opravljanju poslov v zvezi z upravljanjem skupnih objektov in naprav, sklenjene z lastniki le-teh (prim. tudi peti odst. 15. čl. ZTLR). Ker je tožena stranka tekom prvostopnega postopka zatrjevala, da take pogodbe s tožečo stranko nima sklenjene, tožeča stranka pa nasprotnega ni dokazala (219. in 299. čl. ZPP), niti zatrjevala, ni izkazala podlage za uveljavljano materialno pravico zoper toženo stranko. Ugotavljanje solastništva tožene stranke na kotlovnici je zato drugotnega pomena.

Podlage za uveljavljanje tožbenega zahtevka tožeča stranka kot upravnik kotlovnice tudi nima v določilu 31. čl. SZ in 15. čl. ZTLR.

Obe določili urejata le razmerja med solastniki, ne pa razmerja med upravnikom in solastniki. Da je tožeča stranka tudi solastnik skupne kotlovnice, pa niti ni trdila.

Že iz opisanih razlogov je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Ker prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz drugega odst. 354. čl. ZPP, je bilo potrebno na podlagi 368. čl. ZPP neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odst. 166. čl. v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške.