Jedro

Obsojenka je bila v skladu z 2. odstavkom 506. člena ZKP zaslišana v zvezi s preklicem pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti in je bila v redu obveščena o naroku za preklic (v vabilu ji je bil dan tudi pouk, da ga lahko sodišče opravi tudi v primeru njene nenavzočnosti). Opravičila je svoj izostanek z naroka, ni pa predlagala njegove preložitve. V zvezi s tem zato ni mogoče reči, da je bila kršena njena pravica obrambe.

Izrek

Zahteva obs. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenko se oprosti plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 29.5.1997 je bila obs. M.P. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Po 51. členu istega zakonika ji je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo sedem mesecev zapora. Ob upoštevanju kazni zapora dveh mesecev, ki je bila določena v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 12.11.1996 ji je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen osem mesecev zapora ter preizkusna doba štirih let. Določen ji je bil tudi dodatni pogoj, da mora podjetju K., M. predelovalno podjetje C. d.d. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plačati znesek 461.763,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 236.349,10 SIT od 22.3.1994 dalje do plačila in od zneska 225.414,00 SIT za čas od 2.4.1994 dalje do plačila. S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 10.2.1998 je na podlagi določbe 4. odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bila preklicana pogojna obsodba, izrečena z navedeno sodbo in obsojenki izrečena kazen osem mesecev zapora. Oproščena je bila povrnitve stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe. Ta sodba je postala pravnomočna dne 9.2.1999. Obsojenka je dne 4.5.1999 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno sodbo s sklicevanjem na razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Zavzema se za ugodno rešitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Obsojenka je bila pravilno vabljena na glavno obravnavo, katere se ni udeležila in je bila ta opravljena v njeni nenavzočnosti. Tudi sodbo je prejela 29.1.1999, kot izhaja iz povratnice v spisu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenka navaja, da ji je bila kratena pravica sodelovanja na glavni obravnavi in pri izreku sodbe. Za glavno obravnavo ni dobila vabila in ne sodbe ter je izvedela za končan kazenski postopek šele, ko jo je Okrožno sodišče v Celju pozvalo na prestajanje kazni. Zaradi tega ni mogla uporabiti ustrezna redna pravna sredstva, prav tako se ni mogla uspešno braniti, ker ni bila navzoča na glavni obravnavi.

Sodišče je v skladu z določbami 506. člena ZKP izvedlo postopek za preklic pogojne obsodbe, ki je bil uveden, ker obsojenka ni izpolnila naloženega ji dodatnega pogoja. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila upoštevana določba 2. odstavka 506. člena ZKP. Obsojenka je bila dne 8.9.1998 zaslišana in ji je tako bila dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev sodišča. Po 3. odstavku 506. člena ZKP je sodišče za dne 10.12.1998 razpisalo narok za preklic pogojne obsodbe. Po tej določbi lahko sodišče opravi narok za preklic pogojne obsodbe tudi, če stranke in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni, ne pridejo. Obsojenka je bila o naroku v redu obveščena z vabilom, ki ga je prejela 6.11.1998, in v katerem ji je bil dan pouk, da ga sodišče lahko opravi tudi v primeru njene nenavzočnosti. Obsojenka je dne 9.12.1998 opravičila izostanek z naroka, ni pa predlagala njegovo preložitev. Kot je razvidno iz v spisu priložene povratnice, je izpodbijano sodbo prejela dne 29.1.1999. Zoper sodbo se ni pritožila in je postala pravnomočna dne 9.2.1999. Glede na to niso izkazane obsojenkine trditve, navedene v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da je sodišče v izvedenem postopku za preklic pogojne obsodbe prekršilo njene pravice obrambe. Prav tako ni kršilo določbe 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker obsojenkina navzočnost na naroku za preklic pogojne obsodbe ni obvezna.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zato jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.