Jedro

Tožena stranka se je odločila racionalizirati in modernizirati poslovanje družbe, pa tudi zmanjšati stroške poslovanja in povečati prihodke. Posledično je sledilo zmanjšanje števila delavcev v družbi in zmanjšanje del in nalog, ki jih je opravljal tožnik kot fotograf. Zaradi spremenjene reorganizacije je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik. Tožena stranka pa je njegova dela in naloge razporedila med ostale fotoreporterje in na zunanjega izvajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana odpoved zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga z dne 26. 6. 2015 nezakonita in se razveljavi (I/1. točka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2015, dne 15. 8. 2015, ampak še traja. Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 12. 2013 in aneksom št. 1 z dne 9. 4. 2014, jo pozvati nazaj na delo, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji izplačati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih obrokov plače dalje, do plačila (I/2. točka). Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15. 8. 2015, temveč dne 8. 10. 2015 (II. točka). Nadalje je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Uveljavlja tudi plačilo pritožbenih stroškov postopka. Sodba je nerazumljiva in obrazložitev je ponekod sama s seboj v nasprotju. Zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Po stališču tožnika je vprašanje o uspešnosti ali kakovosti dela tožnika ključno vprašanje, pri čemer sodišče ne pojasni, zakaj v konkretnem primeru ni bilo mogoče upoštevati kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN). Sodišče šteje, da je bila KPNN pravilno odpovedana, torej med strankama ni več veljala. To je še toliko pomembnejše glede na dejstvo, da iz obrazložitve izhaja, da sodba X Pd 333/2016 z dne 9. 6. 2016 še ni pravnomočna. Argumenti v sodbi niso prepričljivi. V zvezi z vprašanjem veljavnosti KPPN je mogoče razumeti, da se je pritožbeno sodišče opredelilo, da je odpoved KPPN veljavna le, če je stranka, ki je od nje odstopila, odstop objavila v uradnem listu. Tako se utemeljevanje, da KPPN za konkretni pravdni primer ne pride v poštev kot vir prava, zdi neprepričljivo ali vsaj preuranjeno. Kriterij delovne uspešnosti v funkciji odpuščanja je opredeljen v 43. členu podjetniške kolektivne pogodbe, pri čemer bi morala tožena stranka pri določanju morebitnih presežkov upoštevati navedeni člen. Na ta način je KPPN postala sestavni del podjetniške pogodbe in bila prenesena v podjetniško kolektivno pogodbo kot njen sestavni del. Tudi priče, zlasti A.A., so izpovedale, da je drugi fotoreporter v B. imel otroke in bil pri toženi stranki zaposlen dlje časa kot tožnik in da je torej tožnik bil izbran za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ni imel otroka in ker je bil zaposlen manj časa. Namesto kriterija delovne uspešnosti je bil uporabljen socialni kriterij, ki sicer resda, kot pravi obrazložitev sodbe, ni diskriminatoren, saj ga določa tudi zakon, vendar pa ob tem sodišče spregleda, da podjetniška kolektivna pogodba kot primarni kriterij pri določanju presežkov ne postavlja socialnega, pač pa delovno uspešnost. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s predložitvijo novih dokazov: zapisnika z dne 14. 11. 2013, dokument naslovljen Informacije o pogajanjih z dne 14. 11. 2013 s prilogami in dopisov Sindikata C. z dne 16. 4. 2010 je tožena stranka prekludirana po 286. členu ZPP. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka je večkrat pojasnila, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določil ZDR-1, da PKP ni bil kršen. PKP ne predpisuje, da bi morala tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedati zgolj na podlagi ocene delovne uspešnosti. KPPN tožene stranke ne zavezuje od 6. 5. 2009 dalje. Tožniku pa je bila odpoved podana leta 2015. Da KPPN tožene stranke ne zavezuje od 6. 5. 2009 je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Sodba je bila izdana upoštevaje navodila drugostopenjskega sodišča. V tem kolektivnem sporu je tožena stranka dokazovala, da je veljavno odstopila od KPPN in zato zanjo ne velja več. Odstop je bil objavljen v časopisu E. in sporočen registru kolektivnih pogodb pri pristojnem ministrstvu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 89. členu ureja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca in sicer v 1. alineji določa, da se delavcu lahko odpove pogodba o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), pri čemer lahko po določilih drugega odstavka 89. člena ZDR-1 delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Obstoj poslovnega razloga mora dokazati delodajalec, kot to določa 84. člen ZDR-1. Ob navedenem so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni seriji delodajalca, sodišče tako presoja le, ali je odpoved morda navidezna.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. ter priče F.F. in A.A. Ostale dokazne predloge je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo.

8. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, po vpogledu v priloge C ter po zaslišanju tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. ter prič F.F. in A.A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu fotoreporter in je opravljal delo v B. dopisništvu, pri čemer mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z 38 dnevnim odpovednim rokom, tako da je tožniku prenehalo delovno razmerje 17. 8. 2015. Tožena stranka je navajala, da se je zaradi učinkovitega poslovanja odločila racionalizirati in modernizirati poslovanje družbe, pa tudi zmanjšati stroške poslovanja in povečati prihodke, posledično pa je sledilo tudi zmanjšanje števila delavcev v družbi, tudi del in nalog, ki jih je opravljal tožnik kot fotograf. V postopku je bilo ugotovljeno, da je v letu 2015 prišlo do sprememb v lastniški strukturi tožene stranke, prav tako se je v letu 2015 G. d. d. preoblikovala iz delniške družbe v enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo.

9. Glede uporabe Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS, št. 31/1991 in nadalj.) pritožbeno sodišče navaja, da kolektivni spor opr. št. X Pd 333/2016 še ni pravnomočno rešen, pri čemer je poudariti še, da Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in nadalj.) v prehodnih in končnih določbah 34. člena določa, da določbe kolektivnih pogodb, katerih sklenitelji na strani delodajalcev so samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom (pri KPPN je sicer to Zbornica H.) prenehajo veljati po preteku prehodnega obdobja treh let po uveljavitvi zakona, kot je določeno v 32. členu, to obdobje pa se izteče na dan 6. 5. 2009. Navedeno torej pomeni, da v konkretnem primeru kolektivna pogodba ni uporabljiva.

10. V konkretnem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev v smislu 98. člena ZDR-1, pri čemer 43. člen podjetniške kolektivne pogodbe določa, da je delovna uspešnost ena od osnov za: - napredovanje na delovnem mestu in izven njega, - obračunavanja dela plače na osnovi osebne delovne uspešnosti in poslovne uspešnosti - izbira ključnih kadrov, - določanje začasnih in dolgoročnih naključnih nasledstev, - določanje morebitnih presežnih delavcev. V kolikor pa je tožena stranka izmed dveh fotoreporterjev v B. odpovedala pogodbo tožniku in pri tem upoštevala starševstvo in delovno dobo, je ravnala skladno z določili 102. člena ZDR-1, ki sicer določa kriterije za določitev presežnih delavcev v primeru odpovedi večjemu številu delavcev in določa, da se pri določanju kriterijev za določitev presežnih delavcev upoštevajo zlasti: - strokovna izobrazba delavcev oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti, - delovne izkušnje, - delovna uspešnost, - delovna doba, - zdravstveno stanje, - socialno stanje delavca, - da gre za starša treh ali več mladoletnih otrok ali za edinega hranitelja.

Pri določitvi delavcev, katerih delo postane nepotrebno, imajo ob enakih kriterijih prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci s slabšim socialnim položajem. Torej gre za okoliščine, ki so dopustne pri izbiri presežnih delavcev, na podlagi določil 102. člena ZDR-1 (večje število delavcev). Glede navajanj, da naj bi tožnikovo delo prevzela zunanja institucija, pritožbeno sodišče navaja, da navedeno ni nedopustno, saj tožena stranka lahko delo organizira na način, ki je zanjo najugodnejši, upoštevaje pri tem nastale stroške poslovanja. Tudi glede izpovedbe priče F.F., da so se s kolegi upirali odločitvi o odpustu tožnika, ker je ta spadal med najuspešnejše, pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ugotavlja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka uporabljala kriterij uspešnosti, pa tudi sicer je tožnik predložil podatke o številu narejenih fotografij za mesec julij 2015, to je za čas, ko je nadomeščal ostale fotografe, ki so bili na dopustu.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek glede prenehanja delovnega razmerja z dnem 8. 10. 2015. Sodišče je obrazložilo, da glede na neveljavnost KPPN ni bilo mogoče upoštevati daljšega odpovednega roka, torej je sodba sodišča v tem delu obrazložena in je sodišče pravilno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZDR.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.