Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker so razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje izvedbo dokazov z zaslišanjem ostalih prič zavrnilo, sami s seboj v nasprotju in zato neprepričljivi, je sodišče prve stopnje tožeči stranki onemogočilo dokazovanje trditev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določa povrnitev stroškov najcenejšega prevoznega sredstva. Stroški za prevožene kilometre pa se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.
Pooblaščenki tožene stranke, ki je odvetnica, gredo materialni stroški na podlagi določil odvetniške tarife, medtem ko je tožečo stranko zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, zato ima pravico le do povračila materialnih stroškov, ki jih opredeljeno navede (specificira po vrsti in višini).
I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v II. in III. točki izreka ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:
I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 108089/2013 z dne 2. 7. 2013, ostane v veljavi: - v I. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 1.197,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 792,34 EUR od dne 19. 8. 2012 dalje do plačila in od zneska 405,00 EUR od dne 8. 4. 2012 dalje do plačila; - v III. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 30,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9 dne od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki dalje do plačila.
II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108089/2013 z dne 2. 7. 2013, se v preostalem delu dajatvenega dela izreka v I. odstavku izreka razveljavi za plačilo glavnice v višini 405,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 4. 2012 dalje do plačila in v III. odstavku za plačilo izvršilnih stroškov v višini 20,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9 dne od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki dalje do plačila, ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 67,92 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo do prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.
2. Zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ter sklep v izpobijanih točkah razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožeči (pravilno: toženi) stranki naloži plačilo 405,00 EUR s pripadki ter priglašene stroške postopka.
3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba je utemeljena.
5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.
6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.
7. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1027/2015 z dne 9. 4. 2005 nad toženo stranko pričet stečajni postopek. Skladno s 4. točko prvega odstavka 205. člena ZPP se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Ker pa so bila v tem pritožbenem postopku vsa procesna dejanja opravljena, preden je prišlo do stečaja nad toženo stranko, je višje sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP lahko ne glede na to prekinitev izdalo odločbo.
8. V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer dveh računov. Na podlagi prvega je vtoževala plačilo za izdajo dovolilnic za dostop na območje koprskega tovornega pristanišča za leto 2012, na podlagi drugega računa pa najem dvigala za asistenco pri sestavi transportne kompozicije oziroma prikolice za izredni prevoz tožene stranke. Tožena stranka je v postopku prerekala le drugi vtoževani račun št. GT-03618/2012 z dne 23. 3. 2012 v znesku 810,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo za polovico zneska, 405,00 EUR. Ugovor tožene stranke v zvezi z dogovorjeno ceno storitve je ocenilo kot prepavšalen, da bi ga sodišče lahko upoštevalo, medtem ko po stališču sodišča prve stopnje tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena glede manipulativne površine in časa upravljanja dvigala, ki sta bila nad tistim, kar je tožena stranka priznala.(1) Priča M. C. namreč po stališču sodišča prve stopnje ni z gotovostjo potrdil zatrjevanih dejstev tožeče stranke v zvezi s tem, koliko časa in na kakšni površini je trajala asistenca tožeče stranke. Glede na spoznavno krizo je sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu (2) za nedokazani del terjatve, torej za znesek 405,00 EUR, zahtevek tožeče stranke zavrnilo.
9. Pritožbeno zatrjevanje, da bistvo spora ni bilo v tem, ali je tožeča stranka dejansko nudila pomoč za dve uri oziroma in ali je bila uporabljena površina dejansko 150 m², temveč, da je tožena stranka vnaprej naročila tako površino in tak čas, sprejem naročila po vnaprej določeni ceni in količini za dve uri asistence in tako površino pa pomeni sklenitev pogodbe, katere obveznost je tožeča stranka izpolnila, saj je to površino in čas nudila in bila na razpolago, je novo in zato neupoštevno. Pravdni stranki morata vse trditve in dokaze zanje v sporu majhne vrednosti navesti že v tožbi in v odgovoru na tožbo, na navedbe nasprotne stranke pa lahko odgovorita s še po eno pripravljalno vlogo in se dejstva in dokazi, ki jih navajata kasneje, ne upoštevajo (452. in 453 člen ZPP). Ker tožeča stranka te trditve podaja šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP in 453. člen ZPP). Tožeča stranka je namreč v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je dvigalo upravljala dve uri, kar je toženi stranki tudi zaračunala, in da je toženi stranki nudila manipulativno površino v izmeri 150 m2, zato je v tej smeri sodišče prve stopnje tudi izvajalo dokazni postopek.
10. Pritožbeni očitek o kršitvi 214. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka ni nikjer zanikala, da potrdila z dne 15. 3. 2012 ni podpisal I. P., ki je podal naročilo, je prav tako neutemeljen. Tožeča stranka namreč take trditve v svoji prvi pripravljalni vlogi ni postavila: trdila je, da je izvedbo naročenih storitev po dogovorjenih cenah s podpisom na potrdilu z dne 15. 3. 2012 potrdila tožena stranka.(3)
11. Utemeljene pa so pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v razlogih izpodbijane sodbe odraža tudi kot kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je v dokaz trditev o času nudenja mobilnega dvigala in območju manipulativne površine predlagala zaslišanje treh prič in pri tem svoje dokazne predloge tudi substancirala. V 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v dokaznem postopku upoštevalo listinske dokaze in zaslišalo eno pričo tožeče stranke, ostale dokazne predloge pa zavrnilo, ker je dejansko stanje v zadevi dovolj pojasnjeno in razjasnjeno za odločitev, z izvedbo preostalih predlaganih dokazov pa bi se zgolj zavlačevalo postopek in povečevalo njegove stroške. V 13. točki obrazložitve je nadalje ugotovilo, da je iz dokaznih predlogov tožeče stranke po zaslišanju prič razvidno, da naj bi pri sestavljanju transportne kompozicije tožene stranke konkretno sodelovala le priča M. C. To pa je v nasprotju z vsebino dokaznih predlogov, ki jih je sodišče citiralo v 12. točki obrazložitve: kot za M. C., je tudi za Z. F. tožeča stranka navedla, da sta oba vodji izmene, za vse tri, tudi za S. V. pa enako, da bodo vedeli izpovedati o sami izvedbi sestavljanja (tovrstnih) transportnih kompozicij. Ugotovitev, da naj bi pri sestavljanju transportne kompozicije tožene stranke konkretno sodelovala le priča M. C., iz citiranega dokaznega predloga ne izhaja in je torej z njim v nasprotju. Poleg tega pa bi moralo sodišče prve stopnje, če bi veljala tudi nadaljnja ugotovitev, da to, kako poteka sama izvedba sestavljanja tovrstnih transportnih kompozicij, v predmetni zadevi ni pravno relevantno, posledično kot nerelevantne zavrniti vse predlagane dokaze tožeče stranke z zaslišanjem prič, saj so bili predlagani enako.(4)
12. Ker so torej razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje izvedbo dokazov z zaslišanjem ostalih prič zavrnilo, sami s seboj v nasprotju in zato neprepričljivi, pri čemer je sodišče prve stopnje navedlo, da je dejansko stanje v zadevi dovolj pojasnjeno in razjasnjeno za odločitev, potem pa tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki onemogočilo dokazovati trditve o utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč, ne da bi izvedlo vse s strani tožeče stranke predlagane relevantne dokaze, ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja svoje terjatve. Predlagana dokaza z zaslišanjem Z. F. in S. V. pa nista, glede na ugotovljeno, nič manj primerna in relevantna od že izvedenega, zato jima je sodišče prve stopnje vnaprej odreklo dokazno vrednost. 13. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja tudi zahteva po zagotovitvi enakopravnosti strank, na kar pritožnica prav tako opozarja. Tožeča stranka se je v svoji prvi pripravljalni vlogi sklicevala na potrdilo z dne 15. 3. 2012, podpisano s strani tožene stranke. S tem je dokazno breme glede podpisa potrdila prevalila na toženo stranko. Tožena stranka pa je v odgovoru navedla, da potrdila ni podpisala pooblaščena oseba tožene stranke. Kdo pri toženi stranki je potrdilo podpisal, tožena stranka ni navedla.(5) Ker skladno z 8. členom ZPP sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena - pri čemer se zakoniti zastopnik tožene stranke vabilu na zaslišanje neopravičeno ni odzval, kar je okoliščina, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo prav tako tudi upoštevati (6) - posledično niti ni mogoče govoriti o simetrično uravnoteženih dokazih, ki bi v spoznavno krizo sploh pripeljali. Dejstva v zvezi s tem listinskim dokazom so sicer pravno pomembna v tej zadevi, a višje sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje o tem sklopu okoliščin nima nobenih razlogov in je s pritožbo tožeče stranke v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Glede na vse navedeno je zato višje sodišče zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).
14. Posebni napotki glede na obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem sojenju ugotovljene bistvene kršitve postopka odpraviti, bodisi z dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem prič tožeče stranke, bodisi z izenačitvijo procesnega položaja pravdnih strank glede na ponujeno trditveno podlago in upoštevaje ugotovljeno v 13. točki te obrazložitve ter ponovno celovito, v skladu z 8. členom ZPP, oceniti vse dokaze.
K odločitvi o stroških pravdnega postopka:
15. Tožeča stranka se je izrecno pritožila tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izpodbijane sodbe. Ker je v njej sodišče prve stopnje odločilo po uspehu pravdnih strank, je zaradi razveljavljene odločitve o glavni stvari višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti. Vendar pa v izogib ponovni razpravi o temelju stroškovnega zahtevka tožeče stranke višje sodišče pojasnjuje, da pritožbene trditve tožeče stranke, da bi ji sodišče prve stopnje namesto cene vozovnice za vlak kot najcenejšega prevoznega sredstva moralo priznati potne stroške, kot so ji dejansko nastali, niso utemeljene. Tožeča stranka namreč ob priglasitvi stroškov ni navedla, da je za prihode na naroke uporabljala službeno vozilo, niti ni priglasila stroška kilometrine, temveč je le pavšalno priglasila potne stroške, pri čemer tudi Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 15/2003 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Pravilnik) določa povrnitev stroškov najcenejšega prevoznega sredstva. Stroški za prevožene kilometre pa se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Stroškov tožeče stranke zaradi odsotnosti njenega pooblaščenca na delovnem mestu, ki jih pritožnica prišteva k potnim stroškom in s tem utemeljuje uporabo 6. člena Pravilnika,(7) pa ne sodijo med druge stroške, ki bi nastali zaradi vožnje s cenejšim prevoznim sredstvom.
16. Po stališču pritožnice je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi priglašenih 30,00 EUR materialnih stroškov tožeče stranke za poštne storitve in porabljene papirnate listine, česar tožena stranka ni prerekala ter je te stroške v višini 20,00 EUR sodišče toženi stranki priznalo. Vendar gredo pooblaščenki tožene stranke, ki je odvetnica, materialni stroški na podlagi določil odvetniške tarife, medtem ko je tožečo stranko zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, zato ima pravico le do povračila materialnih stroškov, ki jih skladno z drugim odstavkom 163. člena ZPP opredeljeno navede. Ker tožeča stranka materialnih stroškov po vrsti in višini ni specificirala,(8) je odločitev sodišča prve stopnje, ki je povračilo teh stroškov zavrnilo, pravilna.
Op. št. (1): Prim. 1. pripravlj. vlogo tožene stranke, red. št. 13, list. št. 43 spisa: uporaba dvigala ni trajala dve uri, temveč vsaj polovico manj, uporabljena površina pa ne ustreza dejanski, ki je vsaj polovico manjša. Op. št. (2): 215. člen ZPP: Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.
Op. št. (3): Red. št. 11, list. št. 39 spisa.
Op. št. (4): Taka ocena bi bila sicer po stališču višjega sodišča v tej zadevi prestroga.
Op. št. (5): Na naroku dne 10. 11. 2014 danega pojasnila, ki predstavlja tudi spremembo trditvene podlage tožene stranke, namreč sodišče prve stopnje ne sme več upoštevati.
Op. št. (6): Prim. drugi odstavek 262. člena ZPP.
Op. št. (7): Stroški za potovanje z dražjim prevoznim sredstvom se povrnejo, če bi stroški za prevoz s cenejšim prevoznim sredstvom, skupaj z drugimi stroški, ki bi nastali zaradi vožnje s cenejšim prevoznim sredstvom, presegli stroške za prevoz z dražjim prevoznim sredstvom.
Op. št. (8): Prim. zapisnik o glavni obravnavi z dne 19. 1. 2015, red. št. 25, list. št. 65 spisa.