Jedro

Med strankama sklenjeni, a očitno nerealizirani Sporazum o obročnem plačilu dolga ne preprečuje izvršbe v obravnavani zadevi oz. iz tega razloga ni bilo ovir za vložitev upnikovega predloga za izvršbo. Realizacija izvršbe sama po sebi ne more predstavljati tiste težko nadomestljive škode, pred nastankom katere varuje 71. člen ZIZ. Rubež denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet, do katerega bo prišlo v okviru obravnavane izvršbe, je zgolj direktna posledica realizacije izvršbe, čeprav bo zaradi tega v končni posledici prišlo do zmanjšanja oz. morebiti celo do pomanjkanja sredstev za preživljanje družine dolžnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem drugem odstavku I. točke izreka ter v II. in III. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 237/2014 z dne 17. 4. 2014 razveljavilo za znesek glavnice v višini 1.280,00 EUR ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo (prvi odstavek I. točke izreka), v preostalem pa je ugovor zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tudi predlog za odlog izvršbe, s katerim je bilo predlagano, da se izvršba v obravnavani zadevi odloži do odločitve o ugovoru zoper sklep o izvršbi (II. točka izreka), ter odločilo, da dolžnika sama krijeta svoje stroške v zvezi z ugovorom in predlogom za odlog izvršbe (III. točke izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev (smiselno zoper del, v katerem s svojim ugovorom in predlogom za odlog izvršbe nista uspela) se pravočasno laično pritožujeta dolžnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Navajata, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Priznavata, da se nista v celoti držala dogovora o obročnem odplačilu obveznosti z dne 24. 9. 2012, saj sta obveznosti plačevala po svojih zmožnostih. O težavah z likvidnostjo sta upnika konstantno obveščala in pojasnjevala, da bosta obveznosti plačevala z zamudo, kar je upnik sprejemal in tudi dovoljeval. S tem namenom je bil sklenjen ustni dogovor o dodatnem reprogramu odplačevanja. Poleg tega bi moral upnik po mnenju dolžnikov pred vložitvijo predloga za izvršbo pisno odstopiti od dogovora in pisno povedati, da šteje, da je zaradi neplačila dolžnikov dogovor o obročnem odplačilu obveznosti razdrt oziroma neveljaven, česar pa upnik ni naredil. Dolžnika izpostavljata, da se plačilu ne izmikata, kar je jasno razvidno iz celotnega predmetnega spisa, vendar pa sredstev za plačilo trenutno nimata. Ne strinjata se niti s prvostopno zavrnitvijo njunega predloga za odlog izvršbe. Kot nepravilno grajata prvostopno stališče, da nista uspela dokazati nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode kot drugega pogoja za odlog izvršbe. Druga dolžnica je že v ugovoru navedla, da je prihodek, ki ga ustvari, edini vir preživetja za celotno družino. Škoda, ki dolžnikoma in njuni družini nastaja, pa je nenadomestljiva, saj je zaradi pomanjkanja sredstev ogroženo preživljanje njune družine, kar nedvomno predstavlja nenadomestljivo škodo. Nepravilen naj bi bil tudi prvostopni zaključek, da dolžnika nista uspela dokazati, da je škoda, ki jima grozi, večja od škode, ki zaradi odloga izvršbe lahko nastane upniku, saj slednjemu po mnenju pritožnikov ne grozi nobena škoda, ker v njegovo korist tečejo zakonske zamudne obresti, ki se prištevajo h glavnici. Smiselno predlagata spremembo izpodbijanega dela sklepa v smeri ugoditve ugovoru dolžnikov in dovolitve odloga izvršbe. Pritožbenih stroškov ne priglašata.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru pravočasnih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi sta se dolžnika v ugovoru zoper sklep o izvršbi sklicevala na sporazum o obročnem plačilu dolga z dne 24. 9. 2012 (v nadaljevanju Sporazum), s katerim sta se z upnikom dogovorila, da proti njima ne bo sprožil izvršilnega postopka v obravnavani zadevi (na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 389/2012 z dne 12. 6. 2012), v kolikor bosta izpolnjevala obveznosti po tem sporazumu - konkretno redno plačevala v 3. členu Sporazuma dogovorjenih 84 mesečnih obrokov po 640,08 EUR. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, iz samih ugovornih zatrjevanj dolžnikov izrecno izhaja, da z upnikom sklenjenega Sporazuma o obročnem plačilu dolga dolžnika nista izpolnjevala tako, kot je bilo dogovorjeno, kar nenazadnje pritožnika priznavata tudi v obravnavani pritožbi, v kateri izrecno navajata, da se dogovora (Sporazuma) o obročnem plačilu dolga nista v celoti držala, temveč sta obveznosti plačevala po svojih zmožnostih. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno smiselno zaključilo, da med strankama sklenjeni, a očitno nerealizirani Sporazum o obročnem plačilu dolga ne preprečuje izvršbe v obravnavani zadevi oz. da iz tega razloga ni bilo ovir za vložitev upnikovega predloga za izvršbo. Prvostopno sodišče je nadalje še (pravilno) pojasnilo, da se v skladu s tretjim odstavkom 4. člena Sporazuma, ki sta ga svojemu ugovoru priložila dolžnika in se nanj izrecno sklicevala, šteje, da je Sporazum razdrt, če prideta dolžnika v zamudo s plačilom vsaj dveh zaporednih mesečnih obrokov, dogovorjenih v Sporazumu (v kolikor upnik dolžnikoma v roku 8 dni od dneva zamude, ki bi bila vzrok za razdor sporazuma, izrecno ne sporoči, da pri sporazumu vztraja - slednjega sporočila pa dolžnika nista zatrjevala). Da sta dolžnika s plačili dogovorjenih obrokov zamujala oz. sta jih celo v celoti opustila, izhaja iz izrecnih ugovornih navedb o konkretnem plačilu posameznih obrokov „po svojih zmožnostih“, iz katerih je razbrati, da sta dolžnika pravočasno in v pravilni višini plačala prva dva obroka (26. 9. 2012 in 25. 10. 2012), potem pa sta plačevanje za nekaj mesecev (vse do 23. 4. 2013) sploh opustila, nakar sta v pravilni višini plačala le še dva obroka po 640,08 EUR (29. 5. 2013 in 28. 6. 2013).

6. Kot nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) se pokažejo pritožbene navedbe, da naj bi dolžnika z upnikom sklenila ustni dogovor o dodatnem reprogramu odplačevanja, česar dolžnika v ugovoru nista zatrjevala, temveč to prvič, pa še to zgolj pavšalno in nekonkretizirano, navajata v obravnavani pritožbi. Glede na zgoraj obrazloženo so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi upnik njuno plačevanje obveznosti z zamudo sprejemal in dovoljeval. Tudi tega dolžnika v ugovoru nista izrecno navajala, temveč zgolj, da jima upnik ni izrecno sporočil, da odstopa od Sporazuma. Slednje pa upoštevaje že zgoraj obrazloženo vsebino Sporazuma, na katero sta se dolžnika izrecno sklicevala, niti ni bilo potrebno. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moral upnik pred vložitvijo predloga za izvršbo pisno odstopiti od dogovora (Sporazuma) in pisno povedati, da šteje, da je zaradi neplačila dolžnikov Sporazum o obročnem plačilu dolga razdrt oziroma neveljaven. Dolžnika nista izkazala, da bi bilo tako postopanje pred vložitvijo predloga za izvršbo dogovorjeno v z upnikom sklenjenem Sporazumu niti tega nista zatrjevala v ugovornih navedbah, ki se v skladu s prvim odstavkom 58. člena ZIZ zaradi upnikove opustitve vložitve pravočasnega odgovora na ugovor štejejo za resnične.

7. V zvezi z navedbami dolžnikov, da se plačilu ne izmikata, vendar pa sredstev za plačilo trenutno nimata, sodišče druge stopnje le pripominja, da do prisilne realizacije terjatve v izvršilnem postopku na predlog upnika ne pride zgolj v primeru dolžnikovega izmikanja plačilu svojih obveznosti, ampak lahko v vseh primerih, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku za njeno prostovoljno izpolnitev. V kolikor dolžnika dejansko nimata sredstev za poplačilo upnikove terjatve v okviru predlaganih izvršilnih sredstev, bo to vplivalo na (ne)uspeh izvršbe v obravnavani zadevi.

8. Prvostopna odločitev glede drugega uveljavljanega ugovornega razloga (prenehanje terjatve - 8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ki mu je sodišče prve stopnje delno sledilo, v zavrnjenem delu ni predmet izrecne pritožbene graje. Sodišče druge stopnje v tem delu prvostopne odločitve tudi ni zasledilo uradoma upoštevnih nepravilnosti, zato ga v celoti povzema (10. točka obrazložitve prvostopnega sklepa).

9. Po vsem obrazloženem je prvostopno sodišče v izpodbijanem delu prvostopnega sklepa (drugi odstavek I. točke izreka) povsem utemeljeno zavrnilo ugovor dolžnikov.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopne odločitve v zvezi s predlaganim odlogom izvršbe. Dolžnika sta svoj predlog v tej smeri (odložitev izvršbe do odločitve o ugovoru) utemeljevala na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIZ - da naj bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ki je večja od tiste, ki bi upniku nastala zaradi odloga. To škodo sta videla v tem, da bi v primeru takojšnje izvršbe za celoten znesek izterjevane terjatve glede na prihodke druge dolžnice kot samostojne podjetnice le-ta ne mogla nadaljevati s poslovanjem, kar naj bi vodilo v osebni stečaj in izgubo zaposlitve treh zaposlenih. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da dolžnika zgolj z opisanimi navedbami nista uspela izkazati pogojev za odlog izvršbe iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, saj ob vloženem ugovoru nista izkazala verjetnosti nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode, večje od tiste, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku. Pravilno in v sodni praksi že trdno uveljavljeno je prvostopno stališče, da realizacija izvršbe sama po sebi ne more predstavljati tiste težko nadomestljive škode, pred nastankom katere varuje 71. člen ZIZ. Rubež denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet, do katerega bo prišlo v okviru obravnavane izvršbe, je zgolj direktna posledica realizacije izvršbe, čeprav bo zaradi tega v končni posledici prišlo do zmanjšanja oz. morebiti celo do pomanjkanja sredstev za preživljanje družine dolžnikov. Pri tem sodišče druge stopnje še pripominja, da tudi v okviru izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet veljajo omejitve izvršbe v smislu 137. člena ZIZ, namenjene varstvu socialnega minimuma dolžnikov. Glede škode, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, pa dolžnika v predlogu za odlog izvršbe nista podala nobenih konkretnih navedb, zato predstavljajo pritožbene navedbe, v okviru katerih dolžnika poskušata minimizirati potencialno škodo upnika v posledici odloga izvršbe, nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prvostopno sodišče je tudi pravilno zaključilo, da dolžnika nista izkazala posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ, ki niti niso bili izrecno zatrjevani. Sicer pa sta dolžnika predlagani odlog izvršbe časovno omejila do pravnomočne odločitve o ugovoru dolžnikov. S pravnomočno odločitvijo o delni zavrnitvi ugovora dolžnikov, s čimer je sodišče druge stopnje s tem sklepom odpravilo dvom o dopustnosti izvršbe, je tako dejansko odpadel razlog za odlog izvršbe iz prvega odstavka 71. člena ZIZ.

11. Prvostopna stroškovna odločitev, vsebovana v III. točki izpodbijanega sklepa, ni bila predmet izrecne pritožbene graje, zato je s tem v zvezi zadoščal uradni preizkus. Le-ta je pokazal, da je prvostopno sodišče glede na neznatni uspeh dolžnikov v ugovornem postopku ob smiselni uporabi prvega in tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravilno odločilo, da dolžnika do povrnitve ugovornih stroškov nista upravičena.

12. Vse navedeno je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopnega sklepa.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih dolžnika nista priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).