Jedro

Samo za primer, da se ugotovi, da tožbena terjatev obstaja, čemur sicer (primarno) nasprotuje, je tožena stranka pripravljena za zavrnitev tožbenega zahtevka žrtvovati svojo pobotno terjatev. Pri tem ni potrebno, da tožena stranka svoj podani pobotni ugovor izrecno poimenuje kot eventualni. Zadostuje, da eventualnost pobota izhaja iz drugih njenih navedb.

Da bi tožeča stranka kot podjemnik dosegla/dokončala posel, h kateremu se je zavezala, in s tem uresničila končni interes tožene stranke kot naročnika, mora opraviti različna dela (v pomenu delovanj, aktivnosti). Vendar ta dela, ki jih opravi podjemnik, da bi opravil končni rezultat, ki se ga je s pogodbo zavezal doseči, sama po sebi niso vsebina (predmet) njegove obveznosti.

Tožena stranka s svojim ugovorom neizpolnitve določenih nalog po pogodbi ne more uspeti, v kolikor ob tem ne poda tudi trditev, da zaradi neoprave teh nalog ni uresničila svojega interesa iz pogodbe oziroma drugače, da so bile naloge bistvenega pomena za opravo posla in je delo tožeče stranke zaradi neoprave teh del brez vrednosti oziroma pomena.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku I. točke izreka potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku I. točke in v II. točki izreka potrdi.

II. Stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 47835/2009-4 z dne 11. 05. 2009, ostane v veljavi v delu 1. in 3. odstavka izreka, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 5.205,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.205,85 EUR od 16. 02. 2009 dalje do plačila in od zneska 4,60 EUR od 16. 03. 2009 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 116,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 05. 2009 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka); - se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 47835/2009-4 z dne 11. 05. 2009 razveljavi v delu, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 1.038,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 03. 2009 dalje do plačila, za zakonske zamudne obresti od zneska 5.205,85 EUR za dan 15. 02. 2009 in zakonske zamudne obresti od zneska 4,60 EUR za dan 15. 03. 2009, ter za 68,86 EUR stroškov izvršilnega postopka in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (drugi odstavek I. točke izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni plačati nadaljne pravdne stroške v znesku 707,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek I. točke izreka) vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naloži plačilo njenih stroškov postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Zoper prvi odstavek I. točke izreka in zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in toženi stranki prizna pritožbene stroške oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožeča stranka od tožene stranke na temelju sklenjene podjemne pogodbe (619. - 648. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), t.j pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 05. 08. 2008 (v nadaljevanju pogodba, B2), terja plačilo opravljenih del za mesec januar 2009 in prvih 5 dni februarja 2009 ter stroške parkirnine in mobitela, nastale v vtoževanem obdobju.

8. Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke nasprotovala, ker da tožeča stranka ni opravila vseh nalog po pogodbi ter je neupravičeno zaračunala stroške parkirnine za obdobje od 12. 01. 2009 do 23. 01. 2009. Podala je pobotni ugovor iz naslova plačanega zneska za obdobje od 01. 08. do 05. 08. 2008, saj je tožeča stranka z delom začela šele 06. 08. 2008, tožena stranka pa ji je plačala celomesečni dogovorjeni znesek.

9. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v znatnem delu ugodilo (prvi odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe), po tem, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževana dela opravila, za zatrjevane pomanjkljivosti pa ne odgovarja, saj je bil zanje odgovoren nosilec del M. M. Tožbeni zahtevek je v delu zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe) iz razloga neutemeljeno vtoževanih stroškov parkirnine (6,00 EUR), zmotno zaračunanega zneska za delo tožeče stranke v februarju 2009 (za 172,00 EUR) ter zaradi pobota vtoževane terjatve s terjatvijo tožene stranke iz pobotnega ugovora (860,00 EUR). Zaradi jasnosti in preglednosti bo pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank v nadaljevanju obravnavalo ločeno.

O pritožbi tožeče stranke

10. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke. Sodba sodišča prve stopnje ima o zavrnitvi pobotnega ugovora zadostne razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, pavšalno pritožbeno opozarjanje na nesprejemljivost odločitve sodišča prve stopnje pa ne zadostuje.

11. Tudi opozarjanje na „domnevnost pobotnega ugovora“, ker da je tožena stranka zavračala utemeljenost tožbenega zahtevka, ni upoštevno. Pobotni ugovor je obrambno sredstvo. Najpogosteje se pobotni ugovor uporabi eventualno, kar pomeni, da tožena stranka poda druge materialnopravne ugovore zoper obstoj vtoževane terjatve, za povrh pa še ponudi v pobot svojo pobotno terjatev. Samo za primer, da se ugotovi, da tožbena terjatev obstaja, čemur sicer (primarno) nasprotuje, je tožena stranka pripravljena za zavrnitev tožbenega zahtevka žrtvovati svojo pobotno terjatev. Pri tem je potrebno upoštevati, da ni potrebno, da tožena stranka svoj podani pobotni ugovor izrecno poimenuje kot eventualni. Zadostuje, da eventualnost pobota izhaja iz drugih njenih navedb, kot je to primer v zadevnem sporu.

12. Pritožbeni očitek o izostanku ustrezne podlage in obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ocenjuje kot prepavšalen, da bi nanj lahko podalo odgovor. Tožena stranka namreč ne pojasni, katerih zaključkov sodišče prve stopnje ni obrazložilo oziroma katere podlage ni upoštevalo.

13. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi v pritožbi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju pritožbe glede narave razmerja med pravdnima strankama, zaradi katere se zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne odgovarja za delo nosilca del, izkaže kot zmoten. Iz vpogleda v pogodbo izhaja, da sta pravdni stranki z njo opredelili pravice in obveznosti iz njunega medsebojnega razmerja. Pogodbene določbe namreč določajo obveznost izvajalca (tožeče stranke) opraviti dela po pogodbi in obveznost naročnika (tožene stranke) slednje plačati. Skladno z določbo 6. člena pogodbe je kot nosilec del naveden M. M., ki kot sopodpisnik pogodbe potrjuje, da je seznanjen z njenimi pogodbenimi določili. Gre za osebo, ki je v imenu in za račun tožeče stranke izpolnjevala naloge po pogodbi, pri čemer je bila tožeča stranka tista, ki je bila, kot obrazloženo, napram toženi stranki zavezana k izpolnitvi obveznosti po pogodbi in je bila za pomanjkljivosti izpolnitve te svoje obveznosti tudi odgovorna. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz drugih razlogov.

15. Tožena stranka je utemeljenosti tožbenega zahtevka nasprotovala iz razloga, ker da tožeča stranka ni opravila vseh nalog po pogodbi. Gre za ugovor manj del, pri presoji katerega je potrebno upoštevati naravo obveznosti tožeče stranke. S sklenitvijo podjemne pogodbe se je tožeča stranka napram toženi stranki zavezala opraviti posel trženja oglasnega časa in marketinga na radijskem mediju naročnika. Da bi tožeča stranka kot podjemnik dosegla/dokončala posel, h kateremu se je zavezala, in s tem uresničila končni interes tožene stranke kot naročnika, mora opraviti različna dela (v pomenu delovanj, aktivnosti). Vendar ta dela, ki jih opravi podjemnik, da bi opravil končni rezultat, ki se ga je s pogodbo zavezal doseči, sama po sebi niso vsebina (predmet) njegove obveznosti(1). Za presojo, ali je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost po pogodbi, je pomembno le, ali je dosegla končni rezultat, ne pa, ali je, kot ji to očita tožena stranka, opravila vsa, po oceni tožene stranke za dosego rezultata potrebna dela.

16. Navedeno pomeni, da tožena stranka s svojim ugovorom neizpolnitve določenih nalog po pogodi ne more uspeti, v kolikor ob tem ne poda tudi trditev, da zaradi neoprave teh nalog ni uresničila svojega interesa iz pogodbe oziroma drugače, da so bile naloge bistvenega pomena za opravo posla in je delo tožeče stranke zaradi neoprave teh del brez vrednosti oziroma pomena. Takšnih navedb tožena stranka ni podala, zato je njen ugovor šteti kot nesklepčen in zato neutemeljen. V tej zvezi je tudi razumeti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala trditev o tem, da bi tožeča ne dosegla mesečnih in letnega plana trženja, kar pomeni, da je šteti, da se je interes tožene stranke z izpolnitvijo tožeče uresničil. Sklicevanje pritožbe na prekoračitev trditvene podlage glede obračuna stimulacije (5. člen pogodbe) se tako izkaže kot neodločilno.

17. Prav tako ni slediti pritožbenemu opozarjanju na zmotnost odločitve sodišča prve stopnje o dolžnosti tožene stranke plačati dogovorjen znesek v času bolniške odsotnosti izvajalca del. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na določbo tretjega odstavka 8. člena pogodbe, po katerem se je tožena stranka zavezala tožeči stranki plačati dogovorjeno plačilo tudi v primeru bolniške odsotnosti nosilca del. Navedeno pomeni, da je tožeča stranka upravičena do plačila za čas bolniške odsotnosti in se nasprotno tožena stranka ne more razbremeniti obveznosti plačila dogovorjenega mesečnega zneska iz razloga neprisotnosti izvajalca del (zaradi bolniške odsotnosti do 30 dni).

18. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obračunskim (mesečnim) obdobjem pravilno ugotovilo, da je slednje trajalo od vsakega prvega dne v mesecu, pri čemer je odločitev naslonilo na besedilo 4. člena pogodbe. Ta določa obveznost izvajalca izstaviti mesečni račun najkasneje do vsakega desetega v mesecu za pretekli mesec. Ker določba govori o izstavitvi računa za pretekli mesec, je prepričljivejše razzlogovanje tožeče stranke, da se obračunsko obdobje začne s prvim dnem v mesecu. Ob tem je potrebno upoštevati s strani tožene stranke neprerekane navedbe tožeče stranke, da je bila za izvedena dela vedno izstavljala račune za pretekli mesec, t.j. od prvega do zadnjega dne v mesecu (tč. III. Pripravljalne vloge z dne 19. 07. 2010, list. št. 41), kar pomeni, da je ugotovljeno obračunsko obdobje podpirala tudi praksa obračunavanja dela med strankama.

19. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

20. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata sami nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili 20. za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Tako tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str.734.