Jedro

V skladu z 12. členom ZEPDSV delodajalec vodi med drugim tudi evidenco o izrabi delovnega časa. Evidenca o izrabi delovnega časa se začne za posameznega delavca voditi z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, preneha pa z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 19. člena ZEPDSV). Ker tožena stranka ni predložila evidence o izrabi delovnega časa, iz dokaznega postopka pa izhaja, da je imel tožnik ob prenehanju delovnega razmerja še neplačane in neizkoriščene ure (v okviru prerazporeditve delovnega časa), je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožnika in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačanega dela za 50 ur dela obračunati bruto znesek 555,00 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti vse z zakonom predpisane davke in prispevke ter tožniku plačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2012 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 318,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik in tožena stranka.

3. Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje spisa, saj ni upoštevalo, da je zoper delno sodbo z dne 12. 9. 2014 vložena pritožba in je od uspeha tega pritožbenega postopka odvisna končna odločitev o stroških postopka. Zato je odločitev o stroških celotnega postopka preuranjena.

4. Zoper I. in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, vključno s stroški te pritožbe. Tožnik je v tožbi navedel, da je v letu 2012 opravil dodatnih 50 ur, za katere ni prejel plačila, v vlogi z dne 29. 5. 2014 pa je navedel, da je v letu 2012 opravil skupno 82 nadur. Na zadnjem naroku 12. 9. 2014 je tožnik modificiral tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da se mu iz naslova neizplačanega dela za 50 ur dela obračuna bruto znesek 555,00 EUR in temu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo. Tožena stranka ugotavlja, da je dejansko šlo za spremembo tožbe, glede novega zahtevka pa tožnik ni podal nobenih novih tožbenih navedb, zato je tožba postala nesklepčna in nepopolna. Nasprotna ugotovitev sodišča pomeni kršitev določbe prvega odstavka 184. člena ZPP, kršitev pa je bistvena. Toženi stranki je bila preprečena možnost obravnavanja. Navedbe, ki jih je tožnik podal po zaključku naroka z modifikacijo zahtevka, so bile podane prepozno in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka se je strinjala le z umikom tožbe (glede nadur), ni pa soglašala z novim zahtevkom (za plačilo rednega dela), tako je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni s sklepom spremembo tožbe dovolilo. Uveljavlja kršitev določbe 34. člena ZDSS-1, saj sodišče prve stopnje za uporabo citirane določbe ni imelo nobene pravne podlage, prav tako pa poziva A.A., da predloži evidence za tožnika, ni mogoče razumeti na način, kot ga interpretira sodišče. Tožena stranka je navedla, da je tožniku plačala vseh 94 nadur, ostali zatrjevani presežek pa pomeni presežek ur zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa, ki bi jih lahko tožnik kompenziral in ne gre za nadurno delo. Za presežne ure je tožena stranka zahtevala, da jih tožnik konkretno opredeli, kdaj jih je opravil in po čigavi odredbi, prav tako je navedla, da je iz leta 2011 prenesel 32 ur. Oporekala je tudi višini zahtevka, saj bi moral tožnik ure obračunati po urni postavki za mesec, v katerem so bile opravljene, tožnik pa je vse zatrjevane nadure obračunal po plači za junij 2012. Tožnik navedbe tožene stranke o prenesenih urah ni prerekal in se štejejo za priznane. Na podlagi navedb obeh strank bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožnik v letu 2012 po lastnih navedbah opravil le 82 nadur, ker mu jih je bilo v letu 2012 dejansko plačanih 94, so mu bile plačane vse opravljene nadure. Sodišče prve stopnje bi torej moralo že na podlagi navedb obeh strank zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in sicer ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagal tožnik tj. s pridobitvijo in vpogledom v evidence razporeda dela in evidence opravljenih ur za čas od 1. 1. 2012 do 13. 9. 2012. Z vnaprejšnjo dokazno oceno je zaključilo, da niti iz evidenc in plačilnih list, ne bi bilo mogoče ugotoviti število ur, ki jih je tožnik opravil v posameznem mesecu, kot tudi ne, koliko ur mu je tožena stranka izplačala in koliko ur je izkoristil kot proste ure. Navaja, da glede listin, ki jih je sodišče zahtevalo od A.A., ni sprejelo dokaznega sklepa, s čimer je kršilo določbo 34. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje od A.A. tudi ni zahtevalo le predložitev dokazov, pač pa je zahtevalo podatke in pojasnila, kar pomeni, da je na ta način skušalo dopolniti trditveno podlago, kar je nedopustno. Sodišče je s tem, ko je zahtevalo predložitev evidenc od A.A., kršilo določbo 228. člena ZPP. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je iz vloge tožene stranke razvidno, da je v njej zatrjevala, da je priči prepovedala predložitev listine. Zakonita zastopnica tožene stranke in ne tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2014 napisala, da bo (in ne da je) A.A. izrecno prepovedala kakršenkoli odgovor na poziv sodišča. Torej je napovedala, kaj namerava storiti, kar pa nikoli ni storila. Sodišče ni pojasnilo razlogov, zakaj teh listin ni zahtevalo od tožene stranke, niti ni pojasnilo, zakaj je štelo, da listine pripadajo A.A. kot fizični osebi. Ker je sodišče na podlagi napačnih zaključkov ugotovilo, da je bilo dokazno breme prevaljeno na nasprotno stranko, je bila storjena nadaljnja bistvena kršitev določb postopka. Če je sodišče ocenilo, da je dokazno breme na strani tožene stranke, bi jo moralo pozvati k predložitvi dokazov. Dokazov ni zahtevalo od tožene stranke, pač pa od A.A., ki ni tožena stranka. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti „vrednost“ ure opravljenega dela, ker je tožnik opravil izračun na podlagi plačne liste za julij 2012, čeprav je tožnik zatrjeval, da je nadurno delo opravljal od januarja do septembra, nikakor pa julija. Kot dokaz vrednosti ur tožnik ni predlagal plačilnih list, niti jih ni predložil, prav tako ni zahteval, da jih predloži tožena stranka, zato ni jasno, zakaj bi bilo dokazno breme na strani tožene stranke. Tudi odločitev o stroških postopka je nepravilna, ker bi tožena stranka morala uspeti v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo 50 nadur, ki jih je opravil v obdobju od 1. 1. 2012 do 13. 9. 2012, za katere ni prejel plačila. Na naroku za glavno obravnavo 12. 9. 2014 je tožnik modificiral tožbeni zahtevek tako, da je zahtevka plačilo za 50 ur dela v bruto znesku 555,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku ugodilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi priče A.A., tožniku nadrejenega delavca, ki je izpovedal, da je imel tožnik ob prenehanju delovnega razmerja še 50 ur neplačanega dela. Ker niti tožnik niti tožena stranka nista predložila evidence o izrabi delovnega časa, je sodišče prve stopnje glede na določbo prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) pozvalo pričo A.A., katera je vodila evidenco, da jo predloži sodišču. Tožena stranka je v vlogi z dne 6. 10. 2014 navedla, da bo priči prepovedala kakršenkoli odgovor na poziv sodišča. Po navedeni zakonski določbi sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče postopalo v nasprotju s 34. členom ZDSS-1, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj do predložitve evidenc s strani priče niti ni prišlo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni soglašala s spremembo zahtevka za plačilo neplačanih ur rednega dela, sodišče pa ni sprejelo sklepa, s katerim bi spremembo tožbe dovolilo. Po določbi tretjega odstavka 184. člena ZPP tožba ni spremenjena, če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek, zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno sprejeti sklepa.

9. V skladu z 12. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. list RS, št. 40/2006 in naslednji) delodajalec vodi med drugim tudi evidenco o izrabi delovnega časa in sicer: podatke o številu ur, skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa, opravljene ure v času nadurnega dela, neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače iz sredstev delodajalca, z oznako vrste nadomestila, neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače v breme drugih organizacij ali delodajalcev in organov z oznako vrste nadomestila, neopravljene ure, za katere se ne prejema nadomestilo plače in število ur pri delih na delovnem mestu, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem, oziroma na katerih je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, z oznako vrste statusa. Evidenca o izrabi delovnega časa se začne za posameznega delavca voditi z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, preneha pa z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 19. člena ZEPDSV). Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno breme preložilo na nasprotno stranko, ne da bi jo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo k predložitvi dokazov. Sodišče prve stopnje je zato sledilo izpovedi priče A.A., ki je vodil evidenco tudi za tožnika in ki je izpovedal, da je imel tožnik ob prenehanju delovnega razmerja še neplačane in neizkoriščene ure (v okviru prerazporeditve delovnega časa). Ker tožena stranka ni predložila evidence o izrabi delovnega časa in ker je sodišče prve stopnje glede opravljenih ur upoštevalo izpoved priče A.A., je tudi pritožbeni ugovor, da je izračun ur opravljen na podlagi plačilne liste za julij 2012 pravilen, saj tožena stranka ni dokazala, da se je urna postavka od januarja do septembra 2012 spreminjala.

10. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v sporu niso pomembne, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Neutemeljena je pritožba tožnika zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo z dne 12. 9. 2014 odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločitev. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odmerjeni v skladu z ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008 in naslednji).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).