14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vseh iz Ž., ki jih zastopa Č. Č. Č., odvetnica na Z., na seji senata dne 4. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 680/2003 z dne 10. 6. 2004 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1150/2002 z dne 11. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnikov (v pravdi tožnikov). Razsodilo je, da mora Občina Logatec (v pravdi toženka) na način in v obsegu, kot sta določena v izreku sodbe, razširiti in urediti določen del občinske ceste, parc. št. 1630 k.o. V. V., tako da bo ta normalno prevozna in bo omogočala dostop do nepremičnin tožnikov. Višje sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in tožbo zavrglo, ker je presodilo, da sodišče ni pristojno za odločanje o zahtevku pritožnikov, uperjenem zoper občino kot nosilko oblastne funkcije v tej zadevi. Pojasnilo je, da zahtevek za ureditev in vzdrževanje javne poti nima podlage v civilnopravnih razmerjih med strankami in ne predstavlja zasebnega interesa, temveč lahko zasleduje le javni interes. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnikov zavrnilo. Obrazložilo je, da se tožbeni zahtevek nanaša na vprašanje pridobitve statusa javne ceste in ureditve režima njene uporabe, o čemer pa skladno z določbami Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nasl. – v nadaljevanju ZJC) s konstitutivno odločbo odloči upravni organ, ki pri tem zasleduje javno korist. Pojasnilo je še, da je za varstvo uporabnikov javnega dobra zagotovljena upravnopravna pot, in sicer možnost priznanja položaja stranke v postopku (če izkažejo, da je z aktom o ureditvi ali spremembi režima javnega dobra kršena njihova pravica ali na zakon oprta korist) in z nadzorom inšpekcijskih organov nad izvajanjem ZJC.

2.Zoper sklepa Višjega in Vrhovnega sodišča vlagajo pritožniki ustavno pritožbo, v kateri zatrjujejo kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave. Navajajo, da so s tožbo od toženke zahtevali, naj sanira stanje, ki ga je povzročila sama, s tem ko je D. D. izdala soglasje za gradnjo podpornega zidu. Prav postavitev tega zidu, ki naj bi bila v nasprotju z določbami ZJC, naj bi namreč zožila sporno cesto. Toženka naj ne bi storila ničesar, da bi pritožnikom omogočila uporabo javne ceste, čeprav naj bi slednji nanjo naslovili že veliko vlog. Menijo, da glede na zakonodajo nimajo možnosti za uveljavitev svoje pravice do uporabe javnega dobra v upravnem postopku, in dodajajo, da sodišči nista pojasnili, kako naj bi pritožniki to storili. To mnenje utemeljujejo s svojim razumevanjem ureditve in (ne)učinkovitosti inšpekcijskega nadzorstva nad uresničevanjem določb ZJC ter s trditvijo, da toženka na njihove vloge v upravnem postopku doslej ni reagirala. Zato naj bi izpodbijana odločitev kršila načelo enakosti pred zakonom. Navajajo, da bi morali imeti vsi uporabniki javnih cest enako varstvo pred vsakim nezakonitim posegom v pravico do uporabe javnega dobra in legitimacijo za začetek postopka. Sklicujejo se na članek Javno dobro v novi pravni ureditvi[1], izražajo svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo in poudarjajo, da je uporabnikom javnega dobra treba omogočiti sodno varstvo v primeru, če jim občina ne omogoča njegove uporabe.

B.

3.Izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe temelji na stališču, da za odločanje o tožbenem zahtevku, kakršnega so postavili pritožniki, ni pristojno sodišče, temveč upravni organ. Vrhovno sodišče je pri tem zmotno štelo, da je predmet tožbenega zahtevka pritožnikov odločanje o statusu javnega dobra in o ureditvi režima njegove uporabe. Vendar je iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča mogoče razbrati, da je drugostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek presojalo po vsebini. Pojasnilo je namreč, da zahtevek pritožnikov za ureditev in vzdrževanje javne poti nima podlage v civilnopravnih razmerjih med strankami in ne predstavlja zasebnega interesa, temveč lahko zasleduje le javni interes. Posebej je utemeljilo, zakaj analogna uporaba pravil sosedskega prava iz 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – ZTLR) ne more biti podlaga za obveznost, katere izpolnitev uveljavljajo pritožniki. Ker torej iz navedene obrazložitve smiselno izhaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, pritožnikom pravica do sodnega varstva zgolj zato, ker o tem ni bilo odločeno v izreku odločbe, ni bila kršena.

4.Niti kršitve pravice do sodnega varstva niti kršitve pravice do enakega varstva pravic (ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) pritožniki ne morejo utemeljiti z očitki, uperjenimi zoper domnevno odločitev (izdajo soglasja za gradnjo podpornega zidu) oziroma molk toženke kot upravnega organa v upravnem postopku. Predmet ustavne pritožbe je namreč le odločitev pravdnih sodišč o tožbi pritožnikov za ureditev in razširitev sporne ceste.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]M. Krisper Kramberger, Pravna praksa, št. 395, 1998, str. 17.