Jedro

Mandatna pogodba med odvetnikom in stranko nastane neodvisno od tega, ali do podpisa pooblastila pride ali ne.

Tožnica je morala ugotoviti in izoblikovati mnenje, ali so interesi toženca in soobdolženega v nasprotju. Ker je to zahtevno strokovno opravilo, zvezano s porabo časa, in ker je tožnica storitev zaračunala, je bila storitev izvedena na podlagi toženčevega naročila.

Z listinskimi dokazi je tožnica verjetno izkazala obstoj odplačnega obligacijskega razmerja. To zadošča za zavarovanje terjatve s predhodno odredbo. Šele v pravdnem postopku bo izvedeno dokazovanje, ki bo tudi na osnovi ostalih dokazov potrdilo ali ovrglo obstoj mandatnega razmerja in če je obstajalo, tudi njegovo vsebino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper predhodno odredbo, izdano zaradi zavarovanja tožničine terjatve iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 62112/2012-24 z dne 8.5.2012, izdanega na podlagi verodostojne listine.

2. Pritožuje se toženec, dolžnik v postopku zavarovanja terjatve s predhodno odredbo. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ponavlja trditve, ki jih je podal v postopku zavarovanja. Vztraja, da obligacijsko razmerje med strankama ni obstajalo, priznava pa, da je izrazil željo, da bi ga tožnica zastopala v postopku, ki je leta 2011 potekal na Okrajnem sodišču v Kranju. S telegramom z dne 16.11.2011 je tožnica zavrnila zastopanje zaradi kolizije interesov s soobtoženim C., ki ga je zastopala. Priznava, da je skupaj s C. obiskal tožnico kot odvetnico, ki je takrat obrazložila, da zastopa samo C., ki ji je podpisal pooblastilo. Tožnica je opravila vpogled v kazenski spis in se zaradi sostorilstva seznanila z dejanskim stanjem. Nasprotuje ugotovitvi, da uradni zaznamek izkazuje obligacijski odnos. Sklicuje se na 74. in 98. čl. ZPP in zanika, da bi podpisal pooblastilo. Trdi, da je tožnica kot prava vešča oseba vedela, da obeh storilcev v kazenski zadevi ne more zastopati, zato ni potrebovala časa za seznanitev s kazenskim spisom. S tem spisom se je morala seznaniti zaradi zastopanja P. C.. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, za kakšen obseg del sta se stranki s sklenjeno mandatno pogodbo dogovorili, kdaj je tožeča stranka izvršila iz pooblastilnega razmerja izhajajoča opravila. Trdi, da je sodišče spregledalo splošno znano dejstvo, da mandatna pogodba med odvetnikom in stranko običajno ne obsega zgolj golega zastopanja v sodnem postopku, ampak tudi druga opravila, to je razgovore in svetovanja v zvezi z zadevo in medsebojno obveščanje, lahko pa tudi kaj drugega po dogovoru. Trdi, da druga alineja uradnega zaznamka z dne 29.11.2011 izkazuje, da je tožnica zaključila, da obeh obtožencev ne more zastopati. Račun je izdan za odvetniške storitve, opravljene v času od 29.11.2011 do 13.12.2011. Sklicuje se na račun, izdan za isto terjatev toženčevemu bivšemu delodajalcu. Povzema določila Odvetniške tarife. Trdi, da je tožnica toženca ustno seznanila, kasneje pa v uradnem zaznamku zapisala, da obeh obdolžencev ne more zastopati; to je pa tudi vse, kar je storila. Opozarja, da nasprotuje tudi višini terjatve za storitev: „da ne moremo zastopati obeh“.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Ponavlja trditve obeh strank. Iz računa povzema storitve, ki so bile zaračunane in trdi, da je povsem jasno, da se je tožnica morala seznaniti s kazensko zadevo in preštudirati spis. Nasprotuje trditvi, da je pooblastilo nujen pogoj za obstoj obligacijskega razmerja med odvetnikom in stranko. Trdi, da za pregled kazenskega spisa in sestanek v svoji pisarni ni potrebovala pisnega pooblastila. Sicer pa pisno pooblastilo obstaja, ker ga je toženec podpisal v predhodni fazi kazenskega postopka. Na podlagi tega pooblastila je tožnica za toženca vložila ugovor; pooblastilo je v kazenskem spisu II K 38931/2010. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev argumentiralo z obstojem dveh pogojev, ki jih za izdajo predhodne odredbe predpisuje Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Prvi pogoje je: da terjatev, ki naj bi se s predhodno odredbo zavarovala, izvira iz odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva. Drugi pogoj je: da upnik izkaže za verjetno, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. odstavek 257. čl. ZIZ). V primeru, ko se predlog za zavarovanje opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je pravočasno vložen ugovor, se nevarnost domneva, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja (1. odstavek 258. čl. ZIZ) (1).

6. Izpolnjenosti zgoraj navedenih pogojev pritožnik ugovarja s trditvijo, da listine, ki jih je tožnica predložila, ne potrjujejo obstoja obligacijskega razmerja. Zanikanje obligacijskega razmerja utemeljuje, enako kot v ugovoru, z dejstvom, da pooblastila ni podpisal, in s stališčem, da obligacijski odnos med odvetnikom in stranko obstaja od trenutka, ko stranka odvetniku podpiše pooblastilo. Pritožnikovo stališče ni pravilno. Ker je pooblastilo listina, s katero odvetnik (prevzemnik naročila) pri izpolnjevanju naročila tretjim (v zunanjem razmerju) izkazuje obstoj razmerja z naročiteljem (notranje razmerje), pritožnik neutemeljeno izpostavlja podpis pooblastila, kot odločilno dejstvo. Mandatna pogodba med odvetnikom in stranko nastane neodvisno od tega, ali do podpisa pooblastila pride ali ne. Če odvetniku notranjega razmerja oz. upravičenosti do zastopanja ni treba dokazovati, je pooblastilo nepotrebno. Tožnica ne zatrjuje zastopanja, za izvedbo katerega bi potrebovala pooblastilo, ampak podajanje mnenja o možnosti zastopanja. Za podajanje tega mnenja pooblastila ni potrebovala; toženec potrjuje, da je možnost za pregled sodnega spisa imela zaradi zastopanja soobdolženega C..

7. Toženec ne zanika svojega takratnega interesa, da bi ga tožnica v kazenskem postopku zastopala; tudi v pritožbi potrjuje svoj takraten interes za tožničino zastopanje na sodišču. Oba – tožnica in toženec – sta soglasna, da je tožnik na sestanku pri tožnici bil in da je želel tožničino zastopanje. Nesporno je tudi, da je tožnica tožencu podala mnenje, da ga ne more zastopati. Različno pa si stranki razlagata, ali je tožnica mnenje o možnosti zastopanja podala in zaradi izoblikovanja tega mnenja potrebne aktivnosti opravila na podlagi toženčevega naročila – kot izpolnitev svoje obveznosti iz mandatne pogodbe (stališče tožnice), ali kot predhodno dejanje, ki bi šele omogočilo sklenitev mandatne pogodbe o zastopanju v kazenski zadevi (stališče toženca). Tožnica svoje delo šteje za storitev, opravljeno na podlagi naročila, torej kot izpolnitev svoje obveznosti iz mandatnega razmerja. Toženec podajanja mnenja o možnosti zastopanja in za podajo tega mnenja potrebnih aktivnosti ne šteje za na podlagi njegovega naročila opravljeno storitev.

8. Toženec je v ugovoru obstoj obligacijskega razmerja zanikal, tožnica pa njegov obstoj z listinami dokazuje, zato je naloga sodišča, da preveri, ali listine obstoj obligacijskega razmerja verjetno izkazujejo. Odvetnik v kazenskem postopku lahko zastopa več obdolžencev, ne more pa jih zastopati v primeru, ko so njihovi interesi v koliziji. Kolizijo interesov je velikokrat mogoče ugotoviti zgolj z natančno proučitvijo zadeve, interesov ter stališč udeležencev postopka, kar je zvezano s potrebnim angažmajem in porabo časa. Tožnica je torej morala ugotoviti in izoblikovati mnenje, ali so interesi toženca in soobdolženega C. v nasprotju. Ker je to zahtevno strokovno opravilo, zvezano s porabo časa, in ker je tožnica storitev zaračunala, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bila storitev izvedena na podlagi toženčevega naročila (2). Tožnica je predložila račun št. 167/2011, s katerim zaračunava sestanek s stranko in izdelavo pravnega mnenja. Izvedba sestanka, ki sicer ni sporna, je izkazana z uradnim zaznamkom z dne 29.11.2011. Račun ter uradni zaznamek verjetno izkazujeta obstoj obligacijskega razmerja (mandatne pogodbe). Ker iz 3. odstavka 766. čl. Obligacijskega zakonika izhaja domneva, da mandatar svojo storitev opravlja odplačno (za plačilo), je utemeljen zaključek, da listine izkazujejo obstoj odplačnega pravnega posla. Posebna obličnost pri sklepanju mandatne pogodbe, npr. pismenost, ni predpisana. Trditev, da je tožnica isto storitev zaračunala tudi toženčevemu bivšemu delodajalcu, je nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (1. odstavek 337. čl. ZPP).

9. Z listinskimi dokazi je tožnica verjetno izkazala obstoj odplačnega obligacijskega razmerja. To zadošča za zavarovanje terjatve s predhodno odredbo. Šele v pravdnem postopku bo izvedeno dokazovanje, ki bo tudi na osnovi ostalih dokazov potrdilo ali ovrglo obstoj mandatnega razmerja in če je obstajalo, tudi njegovo vsebino. Ali je tožnica za opravljeno delo upravičena do odvetniške nagrade in če je, v kakšni višini, je stvar meritorne odločitve v pravdnem postopku.

10. Ker sta pogoja za izdajo predhodne odredbe izkazana, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o izdaji predhodne odredbe in predhodno odredbo potrdilo. Ker tudi kršitve, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podane, je pritožba zavrnjena in odločitev sodišča prve stopnje potrjena (2. odstavek 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

11. Ker odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni pripomogel, je odločeno, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (38. čl. in 15. čl. ZIZ ter 155. čl. ZPP).

12. Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.

(1) Ker se zavarovanje obravnava v okviru pravdnega postopka, sodišče upnico poimenuje tožeča stranka oziroma tožnica in dolžnika tožena stranka oziroma toženec.

(2) 766. čl. Obligacijskega zakonika določa: (1) S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. (2) Hkrati dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi. (3) Prevzemnik naročila ima pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega