Jedro

Šteje se, da je disciplinski postopek začet, ko je pristojni organ delodajalca podal zahtevo za začetek disciplinskega postopka, ne pa ko je bila zahteva vročena disciplinski komisiji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke št. I-33/02 z dne 29.7.2002 o suspenzu tožnika in sklepa pritožbene komisije št. I-33/02 z dne 27.9.2002, poleg tega pa je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, kdaj je disciplinska komisija prejela zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. Po stališču tožnika bi mu morala tožena stranka hkrati s suspenzom vročiti tudi zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka prejel 9.8.2002, sklep o suspenzu pa mu je bil vročen 29.7.2002. Po stališču tožnika sicer sklep o suspenzu ni utemeljen. Suspenz je v skladu z določbo 1. odst. 95. čl. ZDR možen, če delavec s svojim dejanjem ogroža materialna sredstva večje vrednosti ter če bi delavčeva prisotnost ogrozila nemoten ali varen potek delovnega procesa ali poslovanja ter dela organov organizacije. Ti pogoji za suspenz niso bili podani. Sklep o suspenzu se sklicuje le na ZTPDR, ne pa na ZDR. Ker tožena stranka v sklepu ni ugotavljala, da bi v konkretnem primeru tožnikova prisotnost na delu ogrozila nemoten ali varen potek delovnega procesa, tožniku suspenza ni bilo mogoče izreči. Po stališču tožnika tudi niso podani drugi pogoji za njegov suspenz. Iz sklepov ne izhaja, na kakšen način naj bi tožnik storil očitane hujše kršitve delovne obveznosti, zaradi katerih se mu lahko izreče prenehanje delovnega razmerja. Iz sklepa o suspenzu ni nikjer razvidno, na kakšen način ali kako je tožnik škodoval toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče v primeru presoje zakonitosti odločb delodajalca o izrečenem suspenzu delavca ne presoja, če je delavec dejansko storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je bil zoper njega uveden disciplinski postopek, temveč le, ali so bili ob izdaji odločbe o suspenzu izpolnjeni zakonski pogoji, ki jih opredeljujeta 69. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) oz. 95. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, v okviru katerih zatrjuje, da očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti ni storil. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil sklep o odstranitvi delavca z dela (suspenz) z dne 29.7.2002 (A 2) izdan v skladu z 69. čl. ZTPDR oz. 95. čl. ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pristojni organ tožene stranke izpodbijani sklep, ki je bil potrjen s sklepom komisije za pritožbe tožene stranke z dne 27.9.2002 (A 4), izdal skupaj z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. Iz 1. odst. 95. čl. ZDR izhaja, da je mogoče delavca začasno odstraniti z delovnega mesta in ga bodisi razporediti na drugo delovno mesto oz. ga odstraniti z dela iz organizacije v primeru, da je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se v skladu z zakonom izreče prenehanje delovnega razmerja. Po 1. odst. 61. čl. ZTPDR se disciplinski postopek med drugim začne tudi na zahtevo poslovodnega organa. Iz priloge B 1 izhaja, da je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, ki jo je podal direktor tožene stranke, podana 29.7.2002. Ker je tudi sklep o odstranitvi tožnika datiran z 29.7.2002, je potrebno zaključiti, da je bil zoper tožnika uveden disciplinski postopek istega dne, kot pa je bil izdan sklep o njegovi odstranitvi z dela (kar je v skladu z določbo 1. odst. 95. čl. ZDR). Ob upoštevanju navedenega je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kdaj je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka vročena disciplinski komisiji. Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno, kdaj je pristojni organ podal zahtevo za začetek disciplinskega postopka, saj je potrebno od tega dne dalje šteti, da je disciplinski postopek začet. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi mu morala tožena stranka skupaj s sklepom o suspenzu vročiti tudi zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. 1. odst. 95. čl. ZTPDR namreč take dolžnosti delodajalca ne določa. V skladu z že omenjenim 95. čl. ZDR je odločilno za presojo zakonitosti izrečenega suspenza dejstvo, če je bil zoper delavca disciplinski postopek začet oz. uveden ne pa, kdaj je bila delavcu zahteva za uvedbo disciplinskega postopka vročena.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika v zvezi z tem, da v postopku pri toženi stranki niti ni bilo ugotovljeno, da bi tožnikova prisotnost na delu ogrozila nemoten ali varen potek delovnega procesa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je tožena stranka ocenila, da bi navzočnost tožnika pri toženi stranki lahko ogrozila materialna sredstva večje vrednosti oz. zmanjšala premoženje družbe, saj bi lahko tožnik s svojim ravnanjem, ki je navedeno v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, škodil družbi. S tem pa bi bil ogrožen nemoten in varen delovni proces.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njimi. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.