Jedro

Tožnica je s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. v Mestni občini D. z dne 27. 2. 2020 (Partnerki sporazum - A5), na podlagi katerega je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9 EUR bruto namesto 9 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena OZ zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.

13.Tožnica je od toženke zahtevala vračilo neto zneska v višini 353,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2022. Pojasnila je, da je toženka na projektu A. opravila 160 ur, zato je glede na preračun študentskega servisa ob urni postavki 9 EUR bruto bruto upravičena do neto plačila v višini 5,40 EUR na uro. Toženki je tožnica pomotoma izplačala 1.217,60 EUR neto, pripadalo bi ji le 864,00 EUR, zato zahteva vrnitev 353,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dneva po vročitvi poziva na vrnitev preplačila. Tako izračunane višine prikrajšanja oziroma obogatitve in teka zakonskih zamudnih obresti toženka ni prerekala. Uveljavljala je le, da je potrebno od zahtevanega zneska odšteti 75,20 EUR iz naslova DDV, ker je v 9 EUR bruto bruto vštet tudi DDV, kar ne bi smel biti. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da strošek 9 EUR na uro vključuje tudi DDV delodajalca, toženka s takšnim ugovorom ne more uspeti. Bruto bruto urna postavka je 9 EUR in ne 8,52 EUR in vključuje vse davke (in prispevke), tudi DDV. Ker je tožnica toženki po pomoti plačala 9 EUR bruto na uro od toženke na podlagi prvega odstavka 190 člena OZ utemeljeno zahteva vrnitev zneska v višini 353,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2022, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša plačilo 9 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da je tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, pa to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je verjela, da je urna postavka 9 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.

Izrek

14.Ker je tožnica z zahtevkom v celoti uspela, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka in plačilu sodne takse (drugi odstavek 165. člena ZPP). Na podlagi prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT) tožnici za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji stroški: 200 točk za tožbo, 150 točk za prvo pripravljalno vlogo, 200 točk za prvi narok in 50 točk urnine, 100 točk za drugi narok in 100 točk urnine, 100 točk za tretji narok in 18 točk materialnih stroškov, skupaj 918 točk, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR) skupaj z 22 % DDV znese 671,98 EUR. Tožnici poleg tega pripadajo še potni stroški priče B. B. v višini 18,40 EUR. Stroški posveta s stranko in pregleda dokumentacije tožnici ne pripadajo, saj so zajeti v že priznanih stroških za zastopanje. Toženka mora tako tožnici povrniti stroške postopka na prvi stopnji v skupni višini 690,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako pa je zavezanka za plačilo sodne takse.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 353,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2021 dalje do plačila.

15.Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji mora toženka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, svoje pa krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in OT priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 250 točk in materialne stroške v višini 5 točk, skupaj 255 točk, kar skupaj z 22 % DDV znaša 186,66 EUR, katere mora toženka povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški posveta s stranko in pregleda dokumentacije tožnici ne pripadajo, saj so že zajeti v nagradi za sestavo pritožbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 690,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3. Tožena stranka je zavezanka za plačilo sodne takse."

-------------------------------

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1Prim. VIII Ips 185/2016.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 353,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2021 dalje in odločilo, da mora tožnica toženki povrniti stroške postopka, svoje pa krije sama.

2. Tožnica se pritožuje zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je pri obračunu plačila v računovodstvu prišlo do napake, zato je bilo toženki nepravilno obračunano 9 EUR/uro bruto namesto bruto bruto. Tožnica je prejela neto plačilo v višini 1.217,60 EUR, upravičena pa je le do 864,00 EUR. Višina plačila ni bila določena v partnerskem sporazumu A. (A.). Razpis se je glede višine plačila skliceval na Metodologijo za določitev višine standardnega stroška na enoto za izvajanje programa A. (Metodologija), zato je bilo vsem jasno, da 9 EUR predstavlja bruto bruto znesek. Soglasje volj za plačilo 9 EUR bruto ni bilo nikoli doseženo, sodišče pa ni obrazložilo, kako naj bi bilo to soglasje izkazano (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), izhajalo je le iz subjektivne predstave toženke in nepravilno povzelo listine. Tožnica se kot proračunska uporabnica financira iz javnih sredstev. B. B. je povedala, da je imela na razpolago maksimalen znesek 9 EUR na uro, kar je potrjeno tudi v vabilu študentom za sodelovanje v projektih A. (vabilo). Sodišče se je napačno sklicevalo na vsebino partnerskega sporazuma in javnega razpisa, saj se javni razpis v 7. točki jasno sklicuje na Metodologijo, nikjer pa ni omenjeno, da gre za bruto znesek. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do drugačnega zaključka. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsakemu bralcu javnega razpisa je bilo znano, da 9 EUR ne predstavlja končnega izplačila študentom, ampak bo končno izplačilo izračunano skladno z Metodologijo. Bistveno je, da se je razpis skliceval na Metodologijo, zato se v vseh ostalih letih izvajanja projekta nihče ni pritožil, da je prejel plačano premalo. Sodišče se tudi neupravičeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča, saj se nanaša na javnega uslužbenca, kjer je bila plača soglasno dogovorjena. Priglaša stroške pritožbe.

2Skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah v individualnih delovnih sporih plača takso za postopek na prvi stopnji tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo sodne takse s smiselno uporabo določb o povrniti stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnice, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

Zveza:

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino listin v spisu in sprejelo napačno materialnopravno odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Tožnica je s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. v Mestni občini D. z dne 27. 2. 2020 (Partnerki sporazum - A5), na podlagi katerega je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9 EUR bruto namesto 9 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 3, 3/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 190/1

7. V Partnerskem sporazumu sta se stranki dogovorili, da bosta sodelovali na projektu C. v Mestni občini D., toženka pa bo za to prejela plačilo. V Partnerskem sporazumu višina plačila, ki ga bo prejela toženka, ni določena. Glede višine plačila se Partnerski sporazum sklicuje na javni razpis za Projektno delo z negospodarskim in neprofitnim sektorjem - A. 2016-2020 za študijski leti 2018/2019 in 2019/2020 (javni razpis), razpisno dokumentacijo in Navodila sklada o izvajanju projektov (Navodila). V javnem razpisu so v 7. točki opredeljeni upravičeni stroški, ki pripadajo tožnici za financiranje projekta. Tožnici je bila priznana denarna spodbuda za vključitev študentov v projektne aktivnosti v višini 9 EUR/uro. Iz javnega razpisa tako ne izhaja, da bo toženka za študentsko delo pri tožnici v okviru projekta A. prejela plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Javni razpis ureja le višino stroškov, ki bodo povrnjeni tožnici za vključitev študentov v projektne aktivnosti. Že iz tega je razvidno, brez posebne analize Metodologije in Navodil, da gre za bruto bruto znesek, in ne za višino bruto urne postavke, do katere je upravičena toženka.

8. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo vsebino javnega razpisa, ko je ugotovilo, da določa plačilo v višini 9 EUR bruto na uro, kot to utemeljeno uveljavljala pritožba (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V 7. točki javnega razpisa ni zapisano, da gre za bruto znesek. Iz celotnega teksta 7. točke javnega razpisa izhaja, da 9 EUR predstavlja strošek, ki se povrne tožnici za financiranje dela študentov, torej da gre za bruto bruto znesek. Poleg tega se 7. točka javnega razpisa sklicuje na Metodologijo, ki določa, da gre za bruto bruto znesek. Da 9 EUR predstavlja bruto bruto znesek, izhaja tudi iz Navodil, na katera se sklicuje Partnerski sporazum, in iz vabila študentom, da se prijavijo za študentsko delo v okviru projekta A.

Pridruženi dokumenti:

9. Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.

10. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša plačilo 9 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da je tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, pa to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je verjela, da je urna postavka 9 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

11. Ker urna postavka v višini 9 EUR bruto ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo. Tožnica toženki v Partnerskem sporazumu ni določila previsoke urne postavke oziroma urne postavke 9 EUR bruto. Takšna urna postavka ni določena niti v dokumentaciji, na katero se sklicuje Partnerski sporazum. Posledično je neutemeljen tudi ugovor toženke, da gre za primerljivo situacijo, kot če bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kjer bi bila dogovorjena plača v višini 1.500,00 EUR in bi se delodajalec skliceval, da gre za bruto bruto znesek.

12. Kadar nekdo pomotoma plača nekaj, kar ni dolžan, pri čemer je nepomembno, ali je pri tem dovolj skrben, lahko terja vrnitev prikrajšanja, saj v svoje prikrajšanje ni privolil.1 Tožnica je zatrjevala, da je do preplačila prišlo zaradi napake v računovodstvu, ki je kot bruto urno postavko pomotoma navedlo 9 EUR, toženka pa je temu nasprotovala z ugovorom, da je prejela plačilo v dogovorjeni višini. Toženka ni dokazala, da je bilo dogovorjeno, da bo za študentsko delo na projektu A. prejela 9 EUR/uro bruto, zato je zahtevek tožnice na vrnitev pomotoma izplačanega zneska po prvem odstavku 190. člena OZ utemeljen, drugačna presoja sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotna. Glede na navedeno je nepomembno, ali je prišlo do napake tudi pri plačilu profesorjev, ki so sodelovali na projektu A., in ali je toženka od njih terjala vračilo morebitnega pomotoma izplačanega zneska, kot je to zatrjevala toženka. Ključno je, da je tožnica toženki pomotoma plačala več, kot je bilo dogovorjeno, zato ne gre za nedovoljeno diskriminacijo, ker zahteva vrnitev pomotoma previsoko izplačanega zneska.