Jedro

Če gre za prenehanje delovnega razmerja po volji delavca (1. in 2. točka 1. odst. 100. člena ZDR), izdaja sklepa v smislu 78. člena ZTPDR ni potrebna.

Pri prenehanju delovnega razmerja na podlagi doseženega sporazuma s pristojnim organom delodajalca ne gre za enostransko odločitev delodajalca, kot to velja za ostale načine prenehanja delovnega razmerja, opredeljene v 3. do 13. tč. 1. odst. 100. člena ZDR. Neodločitev pritožbenega organa delodajalca o delavčevem ugovoru zoper deklaratorni sklep o prenehanju delovnega razmerja ne more imeti za posledico vzpostavitve delovnega razmerja vse do sprejetja dokončne odločitve, ker bi bilo to v nasprotju z 2. točko 1. odst. 100. člena ZDR, saj je pri tem načinu prenehanja delovnega razmerja datum prenehanja določen v samem sporazumu in se ne veže na dokončnost odločitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1., 2., 3. in 4. točki izreka) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.1.2000, ter da ji le-to traja še naprej z vsemi pravicami iz dela in po delu do 20.7.2000 (1. točka izreka). Zato je tožena stranka dolžna to obdobje vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo ter ji za to obdobje izplačati pripadajočo plačo v zneskih kot izhajajo iz 2. in 3. točke izreka sodbe, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (2. in 3. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka in sicer v višini 104.400,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (4. točka izreka). Tožbeni zahtevek na izplačilo pripadajoče plače za mesec december 1999 v višini 45.585,30 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2000 dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska v višini 65.445,00 SIT, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper ugodeni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in sojenje. Upoštevajoč 2. točko 1. odst. 100. člena ZDR je po mnenju tožene stranke napačno in zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bistvenega pomena za predmetno zadevo dejstvo, da tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni izdala nikakršnega pisnega sklepa, ki ga je po mnenju sodišča bila dolžna izdati, kljub izjavi tožnice, da želi, da ji preneha delovno razmerje. Zato je tožena stranka po mnenju sodišča kršila določbo 78. člena ZTPDR. Tožena stranka meni, da gre v tej konkretni zadevi za sporazum po 2. točki 1. odst. 100. člena ZDR in v skladu s tem je tožeči stranki pri toženi stranki tudi prenehalo delovno razmerje z dnem, kot je bil dogovorjen v pisni obliki, to pa je, kot je bilo večkrat navedeno, dne 31.1.2000. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na sodno prakso in citira sodbo opr.št. Pdp 1499/98 z dne 26.3.1999, v kateri je sodišče odločilo, da delodajalec ni dolžan izdati delavcu še posebnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če gre za prenehanje delovnega razmerja sklenjenega za določen čas. Čeprav gre v citirani sodbi za odločbo v zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas, pa je po mnenju tožene stranke uporaba analogije v tem konkretnem primeru pravno možna in vsekakor dopustna, saj gre v obeh primerih za sporazumno dogovorjen čas prenehanja delovnega razmerja.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki povrne nadaljnje stroške tega odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice, ker se je postavilo na pravno stališče, da je tožnica sicer želela doseči prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki, tožena stranka pa je postopala nezakonito, ker ji ni izdala nobenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja v smislu 78. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS). Po citirani določbi mora biti sklep o prenehanju delovnega razmerja in razlogi za tak sklep delavcu vročen v pisni obliki, s poukom o pravici do ugovora. Ker tožena stranka tudi kasneje, ko je tožnica vložila zahtevo za varstvo pravic, ni odločala o tožnični zahtevi, je s tem tožena stranka kršila določilo 83. člena ZTPDR, v posledici česar odločitev delodajalca tožene stranke sploh ni postala izvršljiva. Sodišče prve stopnje se je postavilo torej na stališče, da gre v konkretnem primeru za molk drugostopnega organa, zato je ugodilo zahtevku tožnice in ji priznalo delovno razmerje za čas od 31.1.2000 do 20.7.2000 z vsemi pravicami iz dela in po delu, vključno z nadomestilom plače za sporno obdobje.

Pritožbeno sodišče s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki so narekovali ugoditev tožbenemu zahtevku, ne soglaša. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da mora delodajalec na podlagi 78. člena ZTPDR delavcu izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja in v njem navesti razloge za tak sklep, sklep pa mu mora biti tudi vročen v pisni obliki, s poukom o pravici do ugovora. Še več, to zahteva tudi 102a. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki pravi, da mora dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja imeti pravni pouk o pravici do sodnega varstva, ter kako in kje delavec uveljavi pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti. Vendar pa to velja le za izdajo sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ne pa za primer prenehanja delovnega razmerja na željo delavca. Ko gre za prenehanje delovnega razmerja po volji delavca (1. in 2. točka 1. odst. 100. člena ZDR) pa izdaja sklepa v smislu 78. člena ZTPDR ni potrebna.

Zato pritožbeno sodišče kot bistveno za odločitev v tej sporni zadevi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno uporabilo določbo 78. člena, zlasti pa določbo 83. člena ZTPDR. Ta določa, da ima delavec, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo delodajalca, ali če organ ne odloči v 30 dneh, od vročitve zahteve oziroma ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Če delodajalec o zahtevi oziroma ugovoru ne odloči, odločitev delodajalca sploh ne postane izvršljiva. Vendar je sodišče prve stopnje pri tem spregledalo, da je tak postopek predviden samo v primerih, kjer gre za odločanje delodajalca o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca, torej za enostranski akt. Sporazum, katerega veljavnost je sporna v konkretnem primeru, pa je dvostranski akt, za katerega sta se enokapravno odločili obe stranki in obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum (pogodba) je zato možno spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja neveljavnosti sporazuma. Pri prenehanju delovnega razmerja na podlagi doseženega sporazuma s pristojnim organom delodajalca ne gre za enostransko odločitev delodajalca, kot to velja za ostale načine prenehanja delovnega razmerja, opredeljene v 3. do 13. tč. 1. odst. 100. člena ZDR. Zato pri tem načinu prenehanja delovnega razmerja ne more veljati stališče dokončnosti delodajalčeve odločitve. Neodločitev pritožbenega organa delodajalca o delavčevem ugovoru zoper deklaratorni sklep o prenehanju delovnega razmerja ne more imeti za posledico vzpostavitve delovnega razmerja vse do sprejetja dokončne odločitve, ker bi bilo to v nasprotju z 2. točko 1. odst. 100. člena ZDR, saj je pri tem načinu prenehanja delovnega razmerja datum prenehanja določen v samem sporazumu in se ne veže na dokončnost odločitve.

Bistveno vprašanje pri sporazumnem prenehanju delovnega razmerja po 2. točki 1. odst. 100. člena ZDR, kot tudi pri delavčevi odpovedi po 1. točki citirane zakonske določbe, je prava volja delavca. Izjava delavca, s katero želi doseči prenehanje delovnega razmerja mora biti jasna, neodvisna in nepogojena, torej mora biti izraz delavčeve resnične volje, da prekinja delovno razmerje. Zlasti pa ni pravno upoštevna že vnaprej podpisana odpoved delovnega razmerja, ki jo mora delavec podpisati že ob nastopu dela.

Vprašanje, ki ostaja sporno v konkretnem primeru pa je prav prava volja tožnice za prenehanje delovnega razmerja. Dejstvo je, da je tožeča stranka vseskozi tekom sodnega postopka navajala, da je odpoved delovnega razmerja napisala na prazen list že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, saj sicer delovnega razmerja ne bi mogla skleniti. O tem pravno relevantnem dejstvu pa sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča oziroma celo v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključuje, da je tožnica želela, da ji delovno razmerje pri toženi stranki preneha, kar izhaja iz predložene odpovedi delovnega razmerja. Te ugotovitve sodišča prve stopnje pa ne držijo. Tudi iz opravljenega soočenja med tožnico in toženo stranko v zvezi s samim prenehanjem delovnega razmerja jasno izhaja, da tožnica vseskozi vztraja pri svoji izpovedbi, da je podpisala "bianco" odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar seveda ni zakonito. Ob sklenitvi delovnega razmerja podana izjava o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja brez vpisanega oziroma sporazumno dogovorjenega datuma ne more biti zakonita podlaga za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Izjava delavca, v katero bistveni podatek (datum prenehanja delovnega razmerja) enostransko, brez soglasja delavca, vpiše delodajalec, je nična, saj nasprotuje temeljnemu pravnemu in moralnemu izhodišču, da vse bistvene elemente pravno zavezujoče izjave določa podpisnik izjave (103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije).

Ker ostaja še vedno odprto vprašanje, s katerim se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, in sicer ali je resnična trditev tožnice, da je podpisala prazen list papirja, v katerega je potem datum prenehanja delovnega razmerja vpisala tožena stranka, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek, da bo ugotovilo pravo voljo tožnice glede izdanega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

Ker je sodišče druge stopnje odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških odgovora na pritožbo za končno odločbo.