Jedro

Če do sporazumne poprave obračunskih količin po 72. členu SPDO ne pride, se poprava izvede skladno s 73. členom SPDO.

Ker je toženka zmotno uporabila predpis, pa relevantnega dejanskega stanja, tj. kakšen bi bil obračun omrežnine na podlagi 73. člena SPDO, ni ugotavljala.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije za energijo št. 438-6/2020/38 z dne 8. 7. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za rešitev spora v zvezi z obračunom porabljene električne energije za merilno mesto 3-983. 2. V obrazložitve izhaja, da je po proučitvi dokazov ugotovila, da je tožnikov ugovor, da poračun dejansko porabljene električne energije za obdobje od 27. 10. 2018 do 13. 9. 2019 ne izkazuje dejanske porabe, neutemeljen. Tožnik je od novembra 2018 do vključno avgusta 2019 plačeval za porabo po ocenjenih količinah, oktobra 2019 pa je prejel obračun po dejanski porabi. Pooblaščeni izvajalec nalog distribucijskega operaterja je 19. 11. 2019 izvedel zamenjavo krmilne naprave na tožnikovem merilnem mestu in popravil obračun po visoki tarifi (v nadaljevanju VT) obračunanih količin za to obdobje. Izvršeni obračun je po presoji toženke skladen z določilom 72. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO),1 veljavnih v času porabe. Po presoji toženke je bilo ravnanje A., d. o. o. skladno s SPDO, saj tožnik njegovemu pooblaščenemu izvajalcu in niti dobavitelju ni sporočil, da želi plačevati električno energijo po dejanski porabi in ne po pavšalu. Prav tako je izključena pomota pri popisu stanja števca. Navedbe tožnika, da je bila po zamenjavi števca 28. 4. 2020 poraba nižja, zavrača, ker je marca 2020 nastopila epidemija COVID-19 in je bilo obratovanje lokalov zaradi nastale situacije omejeno in poraba nižja.

3. Tožnik se s tem ne strinja. V tožbi navaja, da obračunane energije v višini 2.900,00 EUR ni porabil, saj lokal v soboto, nedeljo in med prazniki ne obratuje. Toženka v odločbi sama navaja, da je za rešitev spora bistveno, ali obračun temelji na dejanski porabi ali na nepravilnem delovanju merilne naprave. Ko je bil aprila 2020 zamenjan števec, je izkazana za 100% nižja poraba. Zakaj je tako, mu nihče ne pojasni. Ne drži niti, da je po zamenjavi števca prišlo do manjše porabe zaradi epidemije. Od marca do oktobra je namreč tožnik normalno obratoval, pa tudi računi, izstavljeni za ta čas, so normalni.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na navedbe v izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, ker je nepopolna, saj ne vsebuje zahtevka. Če bi sodišče ugotovilo, da taka pomanjkljivost ne vpliva na dopustnost tožbe, pa predlaga njeno zavrnitev.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo kot nepopolno zavrže oziroma podredno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po prvem odstavku 30. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) mora tožnik v tožbi navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. V zadevah, kjer je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, mora biti v tožbi določena tudi vrednost spornega predmeta. Tožbi je treba priložiti tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji.

8. Iz navedene določbe izhaja, da ni treba, da bi tožba vsebovala izrecen zapis tožnika o tem, katerega izmed zahtevkov iz prvega odstavka 33. člena ZUS-1 uveljavlja, tj. odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) ali spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Zadostuje, da je to, katerega od zahtevkov tožnik uveljavlja, razvidno iz vsebine tožbe, iz tožnikove tožbe pa je jasno izhajalo, da gre za izpodbojno tožbo. Zato predlog toženke in stranke z interesom, naj sodišče tožbo zavrže, ni utemeljen. V izogib kakršnimkoli nejasnostim pa je sodišče tožnika pozvalo, da naj izrecno navede, katerega od zahtevkov iz te določbe uveljavlja. Tožnik je sporočil, da zahteva „razveljavitev“ odločbe, torej njeno odpravo.

9. Po prvem odstavku 413. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) je agencija pristojna za odločanje o sporih iz obveznosti, ki izvirajo iz uredbe Evropske unije, tega zakona ali na njegovi podlagi izdanega podzakonskega akta ali akta za izvrševanje javnih pooblastil, iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona, uporabniki sistema zemeljskega plina iz 56. točke 159. člena tega zakona, dobavitelji elektrike oziroma dobavitelji zemeljskega plina na eni strani in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko na drugi strani, ki so določeni v tem odstavku, med katerimi so tudi spori v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema.

10. Iz 114.člena EZ-1 izhaja, da uporaba sistema pomeni zagotovitev dostopa do prenosnega ali distribucijskega sistema, tj. ko operater uporabniku omogoči oddajo oziroma (v obravnavanem primeru) odjem elektrike iz sistema, uporabnik pa za to plačuje omrežnino. Toženka je torej v primeru spora po drugi alineji prvega odstavka 413. člena EZ-1 pristojna (tudi) za odločanje o sporih v zvezi z obračunano omrežnino.

11. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožnik pri toženki zahteval odločanje v sporu glede nepravilnega obračuna električne energije v zvezi z merilnim mestom št. 3-983, ker je predhodno distribucijski operater A., d. o. o. njegovo zahtevo v celoti zavrnil. Sporno je, ali obračunski podatki za obdobje 2018/2019 temeljijo na dejanski porabi električne energije, kot trdi stranka z interesom, ali na nepravilnem delovanju merilne naprave, kot trdi tožnik.

12. Toženka je v postopku ugotovila, da je tožnik od 26. 10. 2018 dalje evidentiran kot plačnik na merilnem mestu št. 3-983 ter da je od tega datuma dalje dobavitelju mesečno plačeval akontacijske račune po ocenjeni oziroma predvideni porabi (t. i. pavšal) in ne po dejanski porabi. Zato je v oktobru 2019 prejel obračun dejanske porabe za obdobje od 27. 10. 2018 do 13. 9. 2019 po odmerjenih količinah, ki jih je A., d. o. o. posredoval dobavitelju. Toženka je še ugotovila, da je pooblaščeni izvajalec nalog distribucijskega operaterja na podlagi ugotovitve, da na merilnem mestu krmilna naprava ne deluje (ni bilo preklopa med VT in MT, zaradi česar je števec nepravilno beležil razmerje porabljene električne energije med VT in MT), 19. 11. 2019 izvedel zamenjavo krmilne naprave in popravil obračun.

13. Glede popravka pri obračunu količin je A., d. o. o. v postopku pojasnil, da je bil zaradi nedelovanja preklopa tarife, ko so bile količine porabljene električne energije registrirane na merilni napravil le pod VT, izveden popravek na podlagi podatkov o razmerju količin med VT in MT iz obdobja od 28. 9. 2016 do 25. 9. 2017. Pri tem popravku je bilo upoštevano, da znaša poraba VT 55,26% in manjše tarife (v nadaljevanju MT) 44,74%, kar je razmerje porabe, ki izhaja iz obdobja od 28. 9. 2016 do 25. 9. 2017, ko je merilna naprava pravilno delovala. Tak obračun je po presoji toženke skladen z 72. členom SPDO.

14. Sodišče ugotavlja, da so bili SPDO sprejeti na podlagi pooblastila iz 70. člena Energetskega zakona (EZ), pri čemer pa je drugi odstavek 518. člena EZ-1 določil, da se ta splošni akt uporablja do uveljavitve splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil, izdanih na podlagi tega zakona. Na podlagi petega odstavka 144. člena EZ-1 so bila sprejeta Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem električne energije (v nadaljevanju SONDSEE).2 Toženka pravilno navaja, da se SONDSEE uporablja od 1. 3. 2021, 306. člen tega predpisa pa je določil, da se z začetkom uporabe SONDSEE prenehajo uporabljati Sistemska obratovalna navodila za distribucijsko omrežje električne energije ter SPDO. Pri tem pa ne drži, kar navaja toženka na šesti strani obrazložitve, tj. da se v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku uporabi predpis, ki je veljal v času odločanja, če zakon ne določa drugače. Kadar gre za uporabo materialne zakonske določbe, je treba praviloma uporabiti predpis, ki je veljal na dan, ko je bil relevanten dejanski stan zaključen, sicer lahko pride do nedopustne retroaktivnosti. V obravnavanem primeru pa je bilo relevantno dejansko stanje zaključeno z zaključkom obdobja poračuna, tj. 13. 9. 2019. 15. Tedaj pa je veljal SPDO, na katerega se toženka sicer (pravilno) sklicuje, vendar zmotno šteje, da je treba uporabiti 72. člen SPDO. Ta določa, da če A., d. o. o. ugotovi, da so zaradi okvar ali napak brez krivde uporabnika merilne naprave nepravilno merile obračunske količine, na podlagi razpoložljivih podatkov sporazumno določi izpadlo meritev za čas od zadnjega umerjanja merilne naprave, vendar za največ 12 mesecev nazaj, do dneva ugotovitve nepravilnosti, pri tem pa upošteva vse okoliščine, v katerih je uporabnik prevzemal električno energijo v času, ko so merilne naprave nepravilno merile obračunske količine. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da naj bi se izpadla meritev določila sporazumno. Nasprotno, tožnik obračunu A., d. o. o. ves čas nasprotuje.

16. Če do sporazumne poprave obračunskih količin po 72. členu SPDO ne pride, se poprava izvede skladno s 73. členom SPDO tako, da se vrednosti količin za obdobje, v katerem posamezne merilne naprave niso pravilno merile, določi na podlagi srednjih vrednosti posameznih količin v zadnjem obračunskem obdobju _pred_ nastankom okvare in prvim obračunskim obdobjem po _odpravi okvare_. Ker je toženka zmotno uporabila predpis, pa relevantnega dejanskega stanja, tj. kakšen bi bil obračun omrežnine na podlagi 73. člena SPDO, ni ugotavljala.

17. Pri tem sodišče še ugotavlja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker je toženka štela, da so srednje vrednosti količin oziroma razmerje med VT in MT v zadnjem obračunskem obdobju pred nastankom okvare tiste iz obdobja od 28. 9. 2016 do 25. 9. 2017. Pri tem pa ni ugotovila, da je to zadnje obračunsko obdobje pred nastankom okvare, tj. kdaj je do okvare krmilne naprave sploh prišlo. Nadalje iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na merilnem mestu št. 3-983 evidentiran kot plačnik oziroma uporabnik od 26. 10. 2018 dalje. V obdobju od 28. 9. 2016 do 25. 9. 2017 torej tožnik (še) ni bil uporabnik merilnega mesta (števca). Sporen obračun je bil tako izveden na podlagi razmerja količin, ki jih je v navedenem obdobju porabil prejšnji uporabnik oziroma lastnik in ne tožnik. Podatkov o količinah, ki jih ni porabil tožnik, temveč nekdo drug, pa že po naravi stvari ni mogoče avtomatično uporabiti kot podlage pri obračunu za tožnika. Za tega uporabnika so namreč lahko veljale povsem drugačne okoliščine, kot so okoliščine, v katerih je obratoval tožnik, in ki lahko niso primerljive s tožnikovimi, so pa vplivale na količino porabljene energije (npr. prejšnji uporabnik se je lahko ukvarjal z drugačno dejavnostjo kot tožnik, lahko je obratoval po drugačnem urniku v primerjavi s tožnikovim obratovalnim časom, lahko je imel višje porabnike energije v prostoru, z ogrevanjem ali hlajenjem ipd., kar je vse lahko vplivalo tudi na porabljeno količino energije). Tega pa toženka v postopku ni ugotavljala.

18. Ker je glede na obrazloženo toženka nepravilno uporabila materialno pravo, posledično pa je zaradi tega tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča sodišča iz te sodbe.

19. Ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Sodi, da z opustitvijo glavne obravnave niso bile kršene pravice stranke z interesom, saj zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tudi če bi izvedlo glavno obravnavo, tožbe ne bi moglo zavrniti. Z dejanskim stanjem, ki ga sodišče ugotovi na glavni obravnavi, razen v izjemnih primerih, ko lahko odloča v sporu polne jurisdikcije (za tako vrsto odločanja tožnik niti ni postavil zahtevka), namreč ne more nadomestiti dejanskega stanja, ki ga je moral (najprej) ugotoviti organ. Zato bi sodišče v vsakem primeru zadevo vrnilo toženki, ki mora dopolniti postopek in ob pravilni uporabi materialnega prava celovito ugotoviti relevantno dejansko stanje ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti. S tem je strankam tudi omogočeno, da zoper popolno ugotovljeno dejansko stanje uveljavljajo pravno sredstvo.

20. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 1177/2021-33 z dne 23. 2. 2023. 1 Uradni list RS, št. 126/07, 1/08 – popr., 37/11 – odl. US, 17/14 – EZ-1 in 7/21. 2 Ur.l.7/2021 z dne 19. 1. 2021.