30. 5. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Bojana Filej, Ruše, ki jo zastopa Odvetniška družba KAC & ODVETNIKI, o. p., d. o. o., Maribor, na seji 30. maja 2022

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 23/2018 z dne 2. 10. 2018 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 790/2017 z dne 14. 12. 2017 v zavrnilnem delu ter glede odločitve o stroških postopka v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 42/2017 z dne 14. 6. 2017 glede glavnice in obresti v zavrnilnem delu ter glede odločitve o stroških postopka se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je zahtevku pritožnice delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da pritožnici za obdobje od januarja 2005 do avgusta 2010 iz naslova neposredne in dodatne pedagoške obveznosti obračuna prikrajšanje pri plači v bruto znesku 8.863,67 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje. V presežku (do zahtevanih 34.002,55 EUR) je zahtevek zavrnilo. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bilo faktoriziranje pritožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju DPO) nad zakonsko določenimi devetimi urami NPO oziroma tremi urami DPO, nezakonito, zato je pritožnica upravičena do plačila za toliko ur, kolikor jih je dejansko oddelala ob upoštevanju 40-tedenskega izvajanja pedagoške dejavnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila osnovna plača pritožnice izrecno vezana na tedensko število opravljenih ur NPO oziroma DPO ter da je, upoštevaje 37. člen Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 85/14, 75/16 in 65/17 – ZVis), pritožnica upravičena do plačila prikrajšanja glede na 40-tedensko izvajanje pedagoške dejavnosti. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno (le v obrestnem delu) spremenilo. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo pritožnice zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

2.Pritožnica zatrjuje, da je zaradi neenakega obravnavanja v primerjavi z vsemi drugimi visokošolskimi učitelji na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in tudi v primerjavi z vsemi drugimi visokošolskimi učitelji na vseh javnih višjih in visokošolskih ustanovah, ki so imeli izračunano pedagoško obveznost na podlagi 30-ih tednov, prišlo do diskriminacije, do neplačila opravljenega dela in kršitve načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Navaja, da izpodbijane odločitve niso ustrezno obrazložene (22. člen Ustave). Navaja tudi, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku o vseh pritožbah odločilo na isti dan s povsem enako obrazložitvijo; zaradi tega naj bi ji bila pravica do pravnega sredstva zagotovljena le formalno, ne pa tudi materialno.

3.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru v izpodbijanem delu sprejel v obravnavo (2. točka izreka).

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

20. 6. 2022

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Bojane Filej, Ruše, ki jo zastopa Odvetniška družba KAC & ODVETNIKI, o. p., d. o. o., Maribor, na seji 20. junija 2022

odločil:

Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 790/2017 z dne 14. 12. 2017 v zavrnilnem delu ter glede odločitve o stroških postopka in sodba Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 42/2017 z dne 14. 6. 2017 glede glavnice in obresti v zavrnilnem delu ter glede odločitve o stroških postopka se razveljavita in zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je zahtevku pritožnice delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da pritožnici za obdobje od januarja 2005 do avgusta 2010 iz naslova neposredne in dodatne pedagoške obveznosti obračuna prikrajšanje pri plači v bruto znesku 8.863,67 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje. V presežku (do zahtevanih 34.002,55 EUR) je zahtevek zavrnilo. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bilo faktoriziranje pritožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju DPO) nad zakonsko določenimi devetimi urami NPO oziroma tremi urami DPO, nezakonito, zato je pritožnica upravičena do plačila za toliko ur, kolikor jih je dejansko oddelala ob upoštevanju 40-tedenskega izvajanja pedagoške dejavnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila osnovna plača pritožnice izrecno vezana na tedensko število opravljenih ur NPO oziroma DPO ter da je, upoštevaje 37. člen Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 85/14, 75/16 in 65/17 – ZVis), pritožnica upravičena do plačila prikrajšanja glede na 40-tedensko izvajanje pedagoške dejavnosti. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno (le v obrestnem delu) spremenilo. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo pritožnice zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

2.Pritožnica zatrjuje, da je zaradi neenakega obravnavanja v primerjavi z vsemi drugimi visokošolskimi učitelji na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in tudi v primerjavi z vsemi drugimi visokošolskimi učitelji na vseh javnih višjih in visokošolskih ustanovah, ki so imeli izračunano pedagoško obveznost na podlagi 30-ih tednov, prišlo do diskriminacije, do neplačila opravljenega dela in kršitve načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Navaja, da izpodbijane odločitve niso ustrezno obrazložene (22. člen Ustave). Navaja tudi, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku o vseh pritožbah odločilo na isti dan s povsem enako obrazložitvijo; zaradi tega naj bi ji bila pravica do pravnega sredstva zagotovljena le formalno, ne pa tudi materialno.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1409/18 z dne 30. 5. 2022 ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru v izpodbijanem delu sprejel v obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Višje delovno in socialno sodišče, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotno udeleženko iz delovnega spora s pozivom, da se izjavi o ustavni pritožbi.

4.Nasprotna udeleženka v odgovoru navaja, da pritožnica z ustavno pritožbo izrecno izpodbija le sklep Vrhovnega sodišča, in tudi pooblastilo pritožnice, ki ga je dala pooblaščeni odvetniški pisarni, se glasi izključno na vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča. Po prepričanju nasprotne udeleženke zato Ustavno sodišče v obravnavo ne bi smelo in ni moglo veljavno sprejeti ustavne pritožbe glede sodnih odločb, ki jih pritožnica sploh ni izpodbijala. Predvsem pa naj ne bi bilo pravne podlage, da bi Ustavno sodišče nadaljevalo s postopkom obravnave ustavne pritožbe in preizkušalo sodni odločbi, ki jih nobena od strank ni izpodbijala. Nasprotna udeleženka meni, da bi v tem primeru Ustavno sodišče postopalo očitno arbitrarno, nasprotni udeleženki pa bi kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravico do poštenega postopka iz 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Glede izračuna pedagoške obveznosti se nasprotna udeleženka sklicuje na obrazložitev v sodbi Vrhovnega sodišča in ponovno poudarja, da ZVis delovno in neposredno pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev ureja na tedenski in ne na letni ravni, zaradi česar obračun plače ni bil odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega akreditiranega programa. Opozarja, da je imela Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Mariboru v skladu s 37. členom ZVis akreditiran študijski program za 40 ur tedensko, da je bil program sprejet v skladu z zakonom in internimi akti nasprotne udeleženke ter da je bil akreditiran na pristojnem organu izven udeleženke postopka. Izvajal naj bi se izključno na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, posamezni študijski programi na različnih fakultetah pa naj med seboj ne bi bili neposredno primerljivi niti po vsebini niti po načinu njihovega izvajanja. Po mnenju nasprotne udeleženke gre za bistveno različne položaje, ki jih je dopustno in nujno urejati različno, zato naj bi bile neutemeljene navedbe pritožnice o diskriminaciji in neenakem obravnavanju. Nasprotna udeleženka navaja še, da okoliščina, da je pritožbeno sodišče v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in identičnimi pravnimi vprašanji argumentiralo podobno ali celo enako, ne more pomeniti kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

B.

5.Senat Ustavnega sodišča uvodoma pojasnjuje, da je pritožnica na začetku obrazca za vložitev ustavne pritožbe kot izpodbijani akt res navedla zgolj sklep Vrhovnega sodišča, vendar pa je v poglavju o zatrjevanih kršitvah vsebinsko zatrjevala in utemeljevala tudi oziroma predvsem kršitve človekovih pravic, ki naj bi jih zagrešili sodbi sodišč prve in druge stopnje. Pri presoji vlog glede na formalno označbo izpodbijanih aktov in vsebino vloge je za opredelitev zadeve (izpodbijanih aktov) v primerih, ko pritožnik sicer kot izpodbijani akt navaja le odločitev Vrhovnega sodišča, nato pa v razlogih ustavne pritožbe v okviru navedb, s katerimi utemeljuje zatrjevane kršitve po vsebini izpodbija tudi odločitve nižjih sodišč, za Ustavno sodišče odločilna vsebina navedb. V obravnavanem primeru je pritožnica po vsebini večino očitkov usmerila zoper zavrnilni del odločitev sodišč prve in druge stopnje. Zato je senat Ustavnega sodišča štel, da izpodbija tudi odločitvi sodišč prve in druge stopnje. Na takšno presojo ne more vplivati niti okoliščina, da je tudi v pooblastilu za zastopanje, ki ga je pritožnica dala pooblaščeni odvetniški pisarni, naveden zgolj sklep Vrhovnega sodišča. Na podlagi tretjega odstavka 50. člena ZUstS mora biti pooblastilo za zastopanje v postopku pred Ustavnim sodiščem posebno (v njem mora biti navedeno, da je dano za zastopanje pred Ustavnim sodiščem oziroma za postopek z ustavno pritožbo) in novo (izdano po vročitvi posamičnega akta, zoper katerega se vlaga ustavna pritožba). Zakon ne zahteva izrecne navedbe celotne verige izpodbijanih aktov v pooblastilu. Ustavno sodišče v primerih, ko je v pooblastilu navedena le odločitev Vrhovnega sodišča, pa pritožnik po vsebini izpodbija odločitve sodišč vseh treh stopenj, šteje, da je v pooblastilu za vložitev ustavne pritožbe zoper odločitev Vrhovnega sodišča vsebovano tudi pooblastilo za vložitev ustavne pritožbe zoper odločitvi sodišč prve in druge stopnje.

6.Pritožnica med drugim izpodbija stališče, po katerem plača ni odvisna od trajanja programa oziroma od določitve letnega števila ur NPO, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od opredelitve tedenske obveznosti. Zatrjuje, da je bila zaradi tega stališča z vidika plačila za opravljeno delo neenakopravno obravnavana v primerjavi z vsemi drugimi predavatelji na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in tudi v primerjavi z vsemi drugimi predavatelji na vseh javnih višjih in visokošolskih ustanovah, saj je morala za isto plačilo opraviti več ur NPO oziroma DPO kot njeni kolegi, ki so izvajali 30-tedenski študijski program (drugi odstavek 14. člena Ustave).

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-1181/18 z dne 12. 5. 2022. Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijanima sodbama tudi pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat Ustavnega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

8.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijani sodbi razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih človekovih pravic ni bilo treba presojati.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

dr. Matej Accetto Predsednik