Jedro

Kadar upravni organ, ki prejme zahtevo za denacionalizacijo, tej pa so priložene predpisane listine po 62. členu ZDen, kot je bilo tudi v obravnavani zadevi, ob običajni primerjavi podatkov iz zahteve s podatki, ki izhajajo iz zahtevi priloženih dokazil, lahko ugotovi očitno neskladje med zahtevo in predloženimi dokazili, tudi po mnenju sodišča obstoji njegova dolžnost omogočiti stranki razjasnitev oziroma dopolnitev vloge po 68. členu ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 10. 2. 2005 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z odločbo, ki jo tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote A, št. ... z dne 27. 8. 2003, s katero je upravna enota naložila tožnici, da mora kot odškodnino za nepremičnine parc. št. *174, parc. št. *268, del parc. št. 844/1, del parc. št. 842/2, del parc. št. 1084, del parc. št. 1085 in parc. št. 1011 k.o. SŠ, podržavljene pok. upravičencema AA in BB, izdati obveznice v nominalni vrednosti 39.884,37 DEM, ter kot odškodnino za nepremičnini parc. št. *214 in parc. št. 990 k.o. SŠ, podržavljeni upravičencem CC, pok. DD in pok. EE izdati obveznice v nominalni vrednosti 27.619,87 DEM, vsakemu do deleža 2/6, kot tudi ugotovila, da je bil kot skrbnik za poseben primer za pok. upravičence postavljen FF iz B. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, da je glede na podatke prvostopenjskega spisa zahtevo za denacionalizacijo vložila AA, kot pooblaščenca v vlogi navedla FF, kot pravni temelj podržavljenja navedla odločbi o podržavljenju št. ..., v zahtevi navedla, da zahteva vrnitev kmetijskih zemljišč ter obliko vrnitve premoženja, zahtevi pa priložila tudi pooblastila nje same, CC, GG, HH, II, JJ in KK, s katerimi pooblaščajo FF za zastopanje v postopku denacionalizacije, vlogi pa priložila tudi obe navedeni odločbi o podržavljenju, na kateri se v zahtevi sklicuje, in iz katerih je razvidno, da je bilo premoženje podržavljeno AA in BB. Zahtevi je bil priložen tudi sklep o dedovanju po pok. EE, ki izkazuje, da je bila njegova edina dedinja AA, kot tudi potrdila o državljanstvu za upravičence in sklep o dedovanju po pok. DD, ter ostale predpisane listine po 62. členu Zakona o denacionalizaciji - ZDen. Prvostopenjski organ je štel vloženo zahtevo za denacionalizacijo za popolno v smislu 62. člena ZDen in sicer je pojasnil, da so zahtevo po pooblaščencu vložile upravičene osebe, in sicer upravičenci in pravni nasledniki upravičencev. Tožena stranka meni, da je prvostopenjski upravni organ brez izrecne zahteve vlagateljice sklepal, da se vloga nanaša na podržavljena zemljišča v celoti, to pa pri vračanju ne more biti v škodo vlagateljice. Po mnenju tožene stranke bi moral prvostopenjski organ vlogo obravnavati kot nepopolno in v skladu z načelom pomoči neuki stranki vlagateljico pozvati in jo poučiti, da je treba v zahtevi jasno navesti osebe, za katere se zahteva vrnitev premoženja. Takšna opustitev upravnega organa, ko organ vlagateljice nikoli ni pozval na dopolnitev in je ves čas štel zahtevo za popolno, torej je štel, da se zahteva vrnitev celotnega podržavljenega premoženja in glede vseh oseb, ki jim je bilo podržavljeno, pa ne more biti stranki v škodo, saj je vlagateljica lahko upravičeno sklepala, da se njena vloga nanaša tudi na premoženje, podržavljeno njenemu pok. možu EE, pok. DD in CC. Zato je po mnenju tožene stranke treba šteti, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena za vse upravičence.

Tožeča stranka v tožbi opozarja, da se po določbah prvega in drugega odstavka 61. člena ZDen denacionalizacijski postopek prične na zahtevo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja oziroma njegovega pravnega naslednika, v kateri morata biti med drugim jasno navedena upravičenec in premoženje, katerega vračilo se zahteva. Ker iz predmetne zahteve za denacionalizacijo izhaja, da je bila vložena le po upravičenki AA oziroma za njej podržavljeni del premoženja, niso pa v zahtevi navedeni tudi ostali upravičenci BB, II in CC, tožeča stranka meni, da se vrnitev premoženja, podržavljenega slednjim, ni zahtevala. Listine, ki so zahtevi priložene, po mnenju tožeče stranke ne morejo nadomestiti same zahteve za denacionalizacijo. Prvostopenjskemu organu ne sme biti prepuščeno, da sam mimo zahteve za denacionalizacijo odloča o tem, katero premoženje bo predmet denacionalizacije. Vlagateljica AA je svoj zahtevek specificirala in navedla, katero premoženje zahteva, zato prvostopenjski organ ne bi smel odločiti mimo zahteve vlagateljice. Tožeča stranka se ne strinja s sklepanjem na pravočasnost vložene zahteve za preostale upravičence iz razloga, ker je prvostopenjski organ opustil svojo dolžnost pozvati vlagateljico, kot prava neuko stranko, na dopolnitev vloge z navedbo vseh oseb, za katere se zahteva vrnitev premoženja, ter se pri tem sklicuje na sodbo tega sodišča, po kateri, kot navaja, vsebina načela o pomoči neuki stranki služi varovanju pravic stranke, ki jim po zakonu gredo v postopku, tako da le-te čim lažje zavarujejo in dosežejo pravice, ki jih uveljavljajo in jim gredo po materialnih predpisih, ni pa vsebina tega načela v tem, da upravni organ sam brez zahteve stranke odloča o pravicah, ki jih določa materialni predpis in je njihovo uveljavljanje vezano na zahtevo stranke. Če je torej vloga nerazumljiva, pomanjkljiva ali nejasna, je organ dolžan skladno z 68. členom Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86 stranko pozvati, naj vlogo ustrezno dopolni. V nobenem primeru pa ne more organ iz nejasne ali pomanjkljive vloge sklepati na vsebino zahteve stranke, kajti odločanje mimo zahtevka ali brez zahtevka pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi posebnemu zastopniku javnega interesa LL, ki ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je bila dalje vročena tudi FF iz B kot pooblaščencu oziroma kot skrbniku za poseben primer za pok. AA, pok. BB, CC, pok. DD, II, KK, JJ, GG in HH, ki imajo v tem upravnem sporu položaj stranke, in ki bi jim bila lahko odprava izpodbijane odločbe v neposredno škodo. Sodišču je posredoval odgovor na tožbo, v katerem pojasnjuje sorodstvena razmerja med upravičenci in njihovimi pravnimi nasledniki ter njim samim, kot tudi navaja, koga vse po predloženih pooblastilih zastopa. Po njegovem zatrjevanju ne drži trditev, da zahteva za denacionalizacijo ne glasi na vse lastnike, saj nasprotno izkazujejo pooblastila, ki so bila zahtevi priložena. Če pa gre za kakšno pomanjkljivost, le-ta nima vzroka v ravnanju upravičencev, ampak pristojnih na upravni enoti, zaradi česar bi bilo krivično, da bi upravičenci trpeli škodo.

Tožba je utemeljena.

Ker zahteva za denacionalizacijo, ki jo je dne 12. 3. 1992 vložila zdaj že pokojna vlagateljica in hkrati upravičenka do denacionalizacije AA in na podlagi katere je tekel upravni postopek, ne vsebuje podatkov o tem, kdo vse so (poleg vlagateljice, ki je v zahtevi edina navedena kot upravičenka) upravičenci do denacionalizacije, bi to posledično lahko pomenilo, da se s to zahtevo ne zahteva vračila premoženja, podržavljenega drugim upravičencem, ki v zahtevi niso navedeni. Med strankama ni spora o tem, da je bil upravni organ, ki je vodil postopek, dolžan tako pomanjkljivo vlogo razjasniti po določbah 68. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86) in s tem dati vlagateljici možnost, da zahtevo dopolni. Drugače kot tožena stranka, ki meni, da kljub navedeni pomanjkljivosti zahteve ni mogoče šteti, da se zahteva ne nanaša tudi na preostale upravičence do denacionalizacije pok.BB, CC in pok. DD in njim podržavljeno premoženje, ker je prvostopenjski organ opustil svojo dolžnost pozvati stranko na dopolnitev nerazumljive in nepopolne vloge po 68. členu ZUP, to pa ne sme biti stranki v škodo, pa tožeča stranka meni, da kljub opustitvi navedene dolžnosti upravnega organa le-ta ne sme odločati mimo ali brez zahtevka stranke (to je preostalih upravičencev, ki v zahtevi niso navedeni), saj to pomeni bistveno kršitev določb postopka.

Kadar upravni organ, ki prejme zahtevo za denacionalizacijo, tej pa so priložene predpisane listine po 62. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US, 18/05 - odl. US, 58/04), kot je bilo tudi v obravnavani zadevi, ob običajni primerjavi podatkov iz zahteve s podatki, ki izhajajo iz zahtevi priloženih dokazil, lahko ugotovi očitno neskladje med zahtevo in predloženimi dokazili, tudi po mnenju sodišča obstoji njegova dolžnost omogočiti stranki razjasnitev oziroma dopolnitev vloge po 68. členu ZUP. Vendar je po presoji sodišča upoštevaje listine v upravnih spisih tako neskladje v obravnavanem primeru obstajalo le glede premoženja, podržavljenega pok. upravičencu BB, glede na to, da iz obeh odločb o podržavljenju št. 1102/1-53 in 1102/2-53, ki sta v zahtevi navedeni in ji tudi priloženi, izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno tudi njemu, priložen pa je tudi sklep o dedovanju po njem, ki izkazuje kot njegovo pravno naslednico AA. Ker ima po drugem odstavku 61. člena ZDen pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo bodisi sam upravičenec (prejšnji lastnik podržavljenega premoženja), bodisi njegov pravni naslednik, pravno nasledstvo pa je vlagateljica s sklepom o dedovanju izkazala, bi se moralo upravnemu organu zastaviti vprašanje, ali vlaga imenovana zahtevo zgolj zase in njej podržavljeno premoženje, ali morda tudi kot pravna naslednica za premoženje, podržavljeno njenemu pok. možu, in ali je nevede izpustila navedbo pok. moža kot upravičenca poleg sebe, zmotno misleč, da, ker je edina dedinja, zadošča navedba nje same kot upravičenke. Tožena stranka ima torej po presoji sodišča prav, ko ugotavlja, da bi bilo v denacionalizacijskem postopku neskladje med zahtevo za denacionalizacijo in prilogami v delu, v katerem se nanaša na pok. upravičenca BB, potrebno razjasniti po določbah 68. člena ZUP/86, ker pa vlagateljici AA ni bila dana možnost zahtevo ustrezno dopolniti, ji to ne sme biti v škodo in zato se je v upravnem postopku pravilno štelo, kot da je vlagateljica že prvotno v zahtevi navedla pok. moža BB kot upravičenca do vrnitve njemu podržavljenega premoženja oziroma uveljavljala tudi vrnitev njegovega premoženja. V tem delu tožba torej ni utemeljena.

Nasprotno pa sodišče ob preizkusu izpodbijane odločbe glede na listine, ki se nahajajo v upravnih spisih, takega očitnega neskladja med podatki zahteve in podatki zahtevi priloženih listinskih dokazil, ko gre za preostali upravičenki do denacionalizacije CC in pok. DD, ne more ugotoviti. Iz upravnih spisov izhaja, da sta obe navedeni (bili) sestri pok. BB, to sorodstveno razmerje pa samo po sebi ne izkazuje niti možnosti za (zakonito) dedno nasledstvo vlagateljice AA po njima, niti nobena zahtevi priložena listina ne izkazuje, da bi lahko bila vlagateljica pravna naslednica CC in pok. DD. Ti dve upravičenki niti nista navedeni v odločbah o podržavljenju št. 1102/1-53 in 1102/2-53, ki sta bili v zahtevi citirani in ji tudi priloženi, če pa sta bili zahtevi priloženi pooblastili, s katerimi CC in vsi otroci pok. DD pooblaščajo FF, nečaka vlagateljice in sedanjega skrbnika za poseben primer, za postopek denacionalizacije, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je bila tudi za CC in pok. DD podana zahteva za denacionalizacijo. Glede na zgoraj navedeno določilo drugega odstavka 61. člena ZDen, po katerem je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo lahko upravičenec oziroma njegov pravni naslednik, bi bilo mogoče upravnemu organu očitati, da bi moral podvomiti o popolnosti oziroma jasnosti zahteve vlagateljice AA ter jo pozivati na dopolnitev zahteve glede okoliščine, ali sta morda upravičenki do denacionalizacije tudi njeni svakinji CC in pok. DD, če bi bilo izkazano pravno nasledstvo vlagateljice po njima, saj bi v tem primeru vlagateljica lahko vložila zahtevo tudi za njima podržavljeno premoženje, kot prava neuka stranka pa nevede izpustila navedbo imenovanih kot upravičenk. Vendar pa pri tem, ko pravno nasledstvo iz sorodstvenega razmerja in iz listinskih dokazil ni izhajalo, niti ni bilo zatrjevano, upravnemu organu takega očitka ni mogoče nasloviti. Pravna predpostavka za uporabo določb 68. člena ZUP/86 je namreč, da je zahteva podana, in šele ko je podana, obstoji dolžnost upravnega organa omogočiti dopolnitev oziroma razjasnitev le-te. Ker upravni organ ob običajni primerjavi podatkov iz zahteve, podane s strani AA, s podatki iz predloženih listin ni mogel sklepati, da je zahteva vložena morda tudi za njeni svakinji CC in pok. DD ter njima podržavljeno premoženje, upravnemu organu, ki je vodil postopek, ni mogoče očitati, da ni postopal po 68. členu ZUP/86, ker ob zgoraj navedenih dejstvih ni bilo mogoče sklepati, da je zahteva s strani CC in pok. DD sploh podana. In ker po presoji sodišča zahteva imenovanih upravičenk ni bila podana, upravni organ ne bi smel šteti CC in pok. DD za upravičenki do denacionalizacije in jima vračati podržavljenega premoženja, saj tako odločanje v obravnavanem delu pomeni odločanje brez oziroma mimo postavljenega zahtevka, kot, po presoji sodišča pravilno, zatrjuje tožeča stranka.

V tem delu je torej po presoji sodišča odločba prvostopenjskega organa, ki je štela tudi CC in pok. DD za upravičenki do denacionalizacije, nepravilna in nezakonita, saj je bil glede na dokaze, ki so v upravnih spisih, napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja, zaradi česar je prišlo do kršitev materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Ker tega ni odpravila tožena stranka, ampak je nepravilno potrdila prvostopenjsko odločbo tudi v obravnavanem delu, je nepravilna in nezakonita tudi njena odločba ter jo je zato sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Uradni list RS št. 50/97, 65/97 in 70/2000) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v smislu določil drugega in tretjega odstavka 60. člena ZUS.