Jedro

Iz podatkov spisa je razvidno, da gre za prizidek, ki predstavlja zunanje stopnice s pesjakom, da jih je tožnik prestavil iz enega dela hiše na drugi del hiše (na mesto, kjer je bil prej balkon), na način, da jih je podrl in na novo zgradil. Gre torej za del objekta, za gradnjo katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po 3. členu ZGO-1. Tudi za rekonstrukcijo objekta je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Organu ni bilo treba izdati sklepa o udeležbi po 142. členu ZUP, saj izdaje posebnega sklepa zakon ne predpisuje, če je stranki priznana udeležba v postopku po 44. členu ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo: a.) zunanjih stopnic s pesjakom, maksimalnih tlorisnih dimenzij 4,00 m x 1,00 m, na zemljišču s parc. št. 25, 26/1, k.o. ..., b) rekonstrukcijo ostrešja na stanovanjskem objektu, nad zunanjimi stopnicami s pesjakom v dolžini 4,00 m in širini dveh vrst strešnikov, na zemljišču s parc. št. 25, 26/1, k.o. ..., c) rekonstrukcijo gospodarskega objekta, maksimalnih tlorisnih dimenzij 6,00 m x 11,00 m in nadstreškom 2,50 m, na zemljišču s parc. št. 25, 26/1, k.o. ..., saj so ti objekti zgrajeni brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), v roku 7 (sedmih) mesecev po vročitvi odločbe odstraniti to nelegalno gradnjo na svoje stroške in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), opozoril, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka te odločbe začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), za nelegalno gradnjo izrekel prepovedi iz 158. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (4. točka izreka), odločil, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo odločbe izdan poseben sklep (5. točka izreka) in, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da so bile lastnosti objektov ugotovljene ob inšpekcijskem ogledu na kraju samem, potekala pa je tudi ustna obravnava na kraju samem, da je tožnik v postopku izjavil, da je zunanje stopnice prestavil v letu 2002, streho je podaljšal v tlorisu za 40-45 cm oziroma za dve vrsti strešnikov v letu 2003, elektrovod med objektoma št. 183 in št. 187 je bil odstranjen, napušč ostrešja na gospodarskem objektu št. 183 na zemljišču s parc. št. 26/1 pa je tožnik podaljšal 2009. V postopku je bila dopuščena tudi udeležba A.A., ker se nelegalno zgrajeni objekti verjetno v manjšem delu nahajajo na zemljišču s parc. št. 25, ki je v njegovi lasti. Ne glede na neurejeno mejo med parc. št. 25 in 26/1, k.o. ..., bi si moral tožnik pred pričetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje, ker gre za tako gradnjo (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V nadaljevanju je organ odredil še ukrepe iz 158. člena ZGO-1. 3. Drugostopni organ je s svojo odločbo prvostopno odločbo odpravil v delu, ki se nanaša na rekonstrukcijo gospodarskega objekta, maksimalnih tlorisnih izmer 6,00 m x 11,00 m in nadstreškom 2,50 m na zemljišču s parc. št. 25 in 26/1, obe k.o. ... (1. c točka izreka prvostopne odločbe), in v tem delu vrnil zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek (1. točka izreka), prvostopno odločbo v točki 1.b dopolnil tako, da je za besedo ''objektu'' dodal ''podaljšek strehe'' in črtal vejico (2. točka izreka), v ostalem pa pritožbo zavrnil (3. točka izreka). V zvezi z odpravo prvostopne odločbe v delu, kot izhaja iz 1. točke izreka, je navedel, da v tem delu izrek odločbe ni jasen, saj ni jasno, katera dela je tožnik izvedel oziroma kaj je gradil brez gradbenega dovoljenja, s čimer je kršen 213. člen ZUP. V zvezi z nemožnostjo podaje izjave glede udeležbe A.A. v postopku je drugostopni organ ugotovil, da to ne drži, saj je bil tožnik z njegovo udeležbo seznanjen in temu ni nasprotoval oziroma ni podal na zapisnik nobenih pripomb. Ker pa so stopnice del objekta, ne gre zgolj za premik stopnic in s tem le za vzdrževalna dela (Priloga 3 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, točka 3). Med vrste enostavnih objektov stopnice tudi niso sodile po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov (UL RS, št. 114/03) in Uredbi o vrstah objektov glede na njihovo zahtevnost (v nadaljevanju Uredba/08), niti po sedaj veljavni Uredbi. S podaljšanjem ostrešja (ki je konstrukcijski del objekta) pa je tožnik posegel v konstrukcijski element objekta, torej je gradbeno dovoljenje potrebno. Sam tožnik pa je na zapisnik izjavil, da je investitor. Zakon pa za izrek inšpekcijskih ukrepov ne določa zastaralnega roka.

4. Tožnik je v tožbi navedel, da je v postopku sodelovala stranka, ki ne bi smela, organa pa sta se na njegove navedbe tudi sklicevala. Odločbi je zato že iz tega razloga treba odpraviti. Prvostopni organ o udeležbi A.A. sploh ni izdal sklepa, pa bi ga moral. Drugostopni organ tega ugovora tožnika sploh ni obravnaval, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah stranke z interesom, zato je tudi iz tega razloga podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sicer pa navedba drugostopnega organa, da je prvostopni organ ugotavljal vpliv odločbe na A.A. po uradni dolžnosti, ne drži, ker je slednji vstop v postopek zahteval. Sicer pa iz odločbe izhaja, da niti A.A. sam ni prepričan, da zatrjevana dela posegajo na parc. št. 25. S tem je podana tudi kršitev 43. člena ZUP. Ne zadošča verjetnost obstoja pravnih koristi. Nepošteno je tudi razlogovanje organa, da tožnik na to ni imel pripomb. Tožnik je laik, kmet, ki se ne spozna na postopek in v njem tudi ni imel pooblaščenca. Inšpektorica tožnika ni seznanila, da ima pravico, da se glede stranske udeležbe A.A. lahko izjavi oziroma ga ni pozvala k temu in tako ravnala v nasprotju s 7. členom ZUP. Med tožnikom in A.A. pa poteka sodni spor glede meje, ki je predhodnega značaja glede na zahtevo za vstop v postopek. Do tega se drugostopni organ ni opredelil, čeprav je to dejstvo pomembno za presojo, ali je A.A. upravičen do položaja stranskega udeleženca. Če pa okoliščina, da je A.A. v postopku udeležen, na odločitev ne vpliva (kot to navaja prvostopni organ), potem pa ni pravno utemeljenega razloga, da mu je udeležba priznana. V zvezi s stopnicami je tožnik navedel, da organ dejanskega stanja glede stopnic sploh ni ugotavljal, temveč je povzel navedbe tožnika, kar pa ne predstavlja ugotovitev dejanskega stanja in presoje. Pri spornih stopnicah ne gre za del objekta, kot to trdi drugostopni organ. Takšne ugotovitve prvostopni organ sploh ni navedel, drugostopni organ pa ni izvedel ugotovitvenega postopka. Tudi tožnik tega ni nikoli izjavil. To ugotovitev je treba nesporno izkazati. Med vzdrževalna dela v 5. točki Priloge 3 Uredbe sodi tudi izvedba dostopov in drugih zunanjih grajenih ureditev za dostop in neovirano rabo objekta. Uredba ne navaja stopnic, vendar je tekst uredbe takšen, da vsi dovoljeni posegi niso določno in konkretizirano opredeljeni. Gre za pravni standard. Tožnik meni, da je stopnice mogoče umestiti med zunanjo ureditev, ki omogoča dostop do objekta. Premik stopnic ne predstavlja spremembe dejavnikov, ki bi terjali pridobitev gradbenega dovoljenja. S premikom stopnic so se te odmaknile od soseda, s katerim sta v mejnem sporu, olajšal se je dostop do vhodnih vrat in raba objekta. V zvezi s streho je tožnik navedel, da drugostopni organ z dodanim besedilom ''podaljšek strehe'' ni odpravil nejasnosti prvostopne odločbe. Podaljšek strehe ni nujno poseg v konstrukcijo objekta. Tožnik v konstrukcijo ni posegel, ampak jo je dodatno obremenil z novo vrsto strešnikov, ki jih je pritrdil na obstoječo konstrukcijo. Navedbe, da je podaljšal ostrešje, ne gre razumeti kot poseg v konstrukcijski del. Prav tako iz zapisnika to ne izhaja, saj se je tožnik izražal laično. Ostrešja pojmovno ni mogoče podaljšati, raztegniti. Tožnik je s tem pojasnil le, da je naredil streho bolj dolgo, torej ni posegel v konstrukcijo. Sodna praksa dodatne obremenitve ostrešja ne pojmuje kot poseg v konstrukcijo (npr. I U 1523/2015). Sicer je pa obrazložitev prvostopne odločbe skopa do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. S tem je podana kršitev 214. člena ZUP. Organ ni podal razlogovanja odločilnih dejstev. Tudi navedba zakona ne pomeni ustrezne presoje, kot tudi ne golo sklicevanje na listine. Sodna praksa je take pomanjkljive obrazložitve opredelila kot kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik retroaktivne uporabe 152. člena ZGO-1 tudi ni problematiziral. Popis dogodkov v obrazložitvi pa tudi ni ugotovitev dejanskega stanja. Četudi pa je tožnik podpisal zapisnik, pa to ne pomeni, da ne more kasneje izpodbijati dejanskega stanja oziroma ugovarjati razlogovanju glede na ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik se tudi iz čisto življenjskega vidika sprašuje, ali gre za take posege, ki terjajo pridobitev gradbenega dovoljenja. Gre za manjše spremembe, ki objektivno nikogar ne bi smele motiti, uporabniku objekta olajšajo uporabo objekta in omogočajo sobivanje s sosedom, ki so ga predhodno postavljene stopnice motile ter izvedba dodatnih strešnikov, ki tudi varujejo dostop do vrat pred dežjem in v zimskem času pred zmrzaljo. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbi v izpodbijanem delu odpravi, podrejeno, da tožbi ugodi, odločbi v izpodbijanem delu odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

6. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da je v postopku izkazal, da objekti segajo tudi na parc. št. 25, k.o. ..., zato je njegov pravni interes izkazan z varovanjem njegove lastninske pravice. Ne drži, da tožniku ni bila dana možnost izjave glede njegove stranske udeležbe, saj je tožnika organ izrecno pozval na kraju samem, da se o tem opredeli. Tožnik je izjavil, da nima nič proti, tudi na zapisnik ni podal pripomb. Obe stranki pa sta bili v postopku brez pooblaščenca. Kot pa tožnik sam ugotovi, stopnic Uredba sploh ne omenja, tožnik pa jih tudi ni samo premaknil. Tako stare, kot nove stopnice so nepremičnina, trdno spojema s tlemi in z objektom in so del objekta. Logično je, da jih ni premaknil, saj to ni možno, temveč je stare podrl in nove zgradil na drugem mestu. Z novimi stopnicami pa tožnik preprečuje stranskemu udeležencu dostop pod napuščem njegove stanovanjske hiše, obenem pa je tik pod oknom spalnice stranskega udeleženca na novo zgradil pesjak in vanj naselil psa, kar pa se tožniku ne zdi omeniti. Edino logično pa tudi je, da je tožnik na obstoječo strešno konstrukcijo pritrdil dodatne strešne elemente in tako posegel oziroma podaljšal obstoječo strešno konstrukcijo. Razširitev ostrešja pa sega nad parcelo stranskega udeleženca tik do okna njegove spalnice. Sodba I U 1523/2015 pa ni primerljiva. Predlagal je zavrženje oziroma zavrnitev tožbe. V nadaljevanju je opozoril še na 43. in 44. člen ZUP, povedal, da mejni spor ne vpliva na potek inšpekcijskega postopka, se skliceval na sodno prakso (npr. I U 1648/2014). Povedal je še, da je na podlagi dostopa do informacij javnega značaja pridobil odločbo z dne 10. 4. 2018 o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - zunanjih stopnic, ker ne gre za nezahteven objekt, ampak manj zahteven, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Prosil je za prednostno obravnavo zadeve.

7. Tožnik je v odgovoru na vlogo stranke z interesom še dodal, da organ ni upošteval 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), ki opredeljuje stranke v postopku. Vztrajal je pri ostalih navedbah.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 152. člena ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj pomeni nelegalno gradnjo, izhaja iz 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje le ugotovitev, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez njega.

10. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi inšpekcijskega organa, da je brez gradbenega dovoljenja zgradil objekta (zunanje stopnice s pesjakom ter rekonstrukcija ostrešja), ugovarja pa, da bi bilo za njuno gradnjo treba pridobiti tako dovoljenje.

11. Tožnik meni, da gre pri zunanjih stopnicah s pesjakom za vzdrževalna dela iz Priloge 3 Uredbe in sicer za dela v zvezi z zunanjo ureditvijo objekta, kamor med drugim spada: izvedba del za ureditev dvorišča in vrta, vključno z asfaltiranjem in podobnim utrjevanjem dvorišča, tudi za parkiranje, vključno z dovozi oziroma dostopi ter drugo opremo, npr. zapornice, terase na zemljišču, ter izvedba klančin, dostopov in drugih zunanjih grajenih ureditev za dostop in neovirano rabo objekta. Sodišče se s takim razlogovanjem tožnika ne more strinjati. Iz podatkov spisa (iz prvostopne in drugostopne odločbe, kot tudi iz drugih listin spisa) je namreč razvidno, da gre za prizidek maksimalnih tlorisnih dimenzij 4,00 x 1,00 m, ki predstavlja zunanje stopnice s pesjakom, da jih je tožnik prestavil iz enega dela hiše na drugi del hiše (na mesto, kjer je bil prej balkon), na način, da jih je podrl in na novo zgradil. Gre torej za del objekta, za gradnjo katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po 3. členu ZGO-1. Ta namreč določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Zato tudi ni mogoče slediti tožbenim navajanjem, da je tožnik izvedel le ''premik'' stopnic, saj to že pojmovno glede na dimenzije, material gradnje ter lokacijo nahajanja tega objekta ni mogoče. 12. Tožnik tudi meni, da podaljšek strehe ni poseg v konstrukcijo objekta, ker da ostrešja pojmovno ni mogoče raztegniti. Tudi s tem razlogovanjem tožnika se sodišče ne more strinjati. Tudi za ta objekt namreč iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik ostrešje (ki nedvomno sodi med konstrukcijske elemente objekta) podaljšal v tlorisu z dvema vrstama strešnikov za 40-45 cm (prvostopna odločba, ki se sklicuje na zapisnik o ustni obravnavi z dne 30. 11. 2016), tožnik strešnikov ni pritrdil na obstoječo streho, torej je posegel v ostrešje. Po 7.2. točki 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta (med drugim) izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kako 10 %. Ker pa je - kot že citirano v prejšnji točki - treba (tudi) za rekonstrukcijo objekta pridobiti gradbeno dovoljenje, kamor obravnavani poseg tožnika tudi po oceni sodišča sodi, tožnikov ugovor ne vzdrži sodne presoje. Pri tem se tožnik tudi ne more sklicevati na sodbo, I U 1523/2015 z dne 2. 6. 2016, saj je šlo v citiranem primeru za vprašanje, ali v določenih primerih posamezna izvedba frčade ne posega v nosilno konstrukcijo in bi lahko njena izgradnja pomenila zgolj dela, ki pomenijo investicijsko vzdrževanje objekta, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

13. Sodišče tako sodi, da je ob takih dejanskih okoliščinah pravilen sklep upravnega organa, da obravnavani gradnji pomenita nelegalno gradnjo in da so zato podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. Glede na povedano se sodišče zato ne bo spuščalo v vprašanje, ali gre za take posege, za katere je iz čisto življenjskega vidika treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

14. Sodišče se, ob v prejšnjih točkah povzete razloge odločb ter druge podatke spisa, tudi ne more strinjati s tožnikom, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka zaradi neobrazložene odločbe glede na 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve prvostopne odločbe namreč izhajajo dejanske okoliščine, ki jih je v postopku ugotovil prvostopni organ (na ogledu na kraju samem ter na ustni obravnavi, kar vključuje med drugim tudi povzete navedbe strank), z navedbo materialnopravne podlage, ki velja za tak primer ter ustreznim zaključkom za izrek odločbe, drugostopni organ pa je obrazložitev prvostopnega organa še dopolnil z dodatnimi pojasnili in hkrati z vsebinskim obravnavanjem tožnikovih pritožbenih navedb. Obrazložitev odločbe tako zadosti standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP. Tako tudi ne drži, da je prvostopni organ dejansko stanje ugotavljal le na podlagi tožnikovih navedb, podanih v postopku (kar sicer že po naravi stvari ne bi niti smelo biti sporno za tožnika), temveč tudi na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz opravljenega ogleda na kraju samem, kot tudi navedb stranskega udeleženca A.A., ki jih je ta podal med postopkom. Do kršitve ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva tako tudi ni prišlo.

15. Udeležbi A.A. v postopku pa tožnik tudi ugovarja, vendar pa tudi temu ugovoru sodišče ne pritrjuje. Položaj stranskega udeleženca je A.A. namreč uveljavljal z navedbami, da njegovo zemljišče (s parc. št. 25) meji na zemljišče tožnika (s parc. št. 26/1), kjer se obravnavana objekta nahajata, je pa verjetno, da se v delu nahajata tudi na zemljišču s parc. št. 25, k.o. ..., torej njegovem zemljišču. Tako je tudi po oceni sodišča prvostopni organ pravilno štel, da bi lahko izdana odločba vplivala na pravice ali pravne koristi A.A. (še zlasti, ker med tožnikom in A.A. poteka mejni spor ravno med tema dvema zemljiščema) in mu zato priznal položaj stranskega udeleženca, pri čemer se je tudi pravilno skliceval na 44. člen ZUP, po katerem mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Za zakon torej zadošča verjetnost obstoja pravnih koristi druge osebe. Iz enakega razloga zato tudi ni upošteven tožnikov ugovor, da je rešitev mejnega spora predhodno vprašanje za priznanje statusa stranskega udeleženca A.A. v tem postopku. Organu pa tudi ni bilo treba izdati sklepa o udeležbi po 142. členu ZUP, saj izdaje posebnega sklepa zakon ne predpisuje, če je stranki na tak način priznana udeležba v postopku (Komentar ZUP, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 215, 216 k 44. členu). Ker pa je organ A.A. v postopek pritegnil po uradni dolžnosti, tudi ni relevantno, da je A.A. položaj stranskega udeleženca zahteval tudi sam.

16. Kot pa je tožniku pojasnil že drugostopni organ (torej je drugostopni organ ugovor tožnika glede zanj sporne udeležbe A.A. v postopku obravnaval), tudi ne drži, da se tožnik ni imel možnosti izjaviti o udeležbi A.A. v postopku, saj je bil na ustni obravnavi 30. 11. 2016, ko je organ A.A. status stranskega udeleženca podelil, tožnik tudi prisoten in na to ni imel pripomb. Do kršitve 7. člena ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi), tako ni prišlo, ne glede na to, da je tožnik laik. Ker pa je organ A.A. priznal položaj stranskega udeleženca na podlagi 44. člena ZUP, s tem ni kršil 24. člen ZIN (po četrtem odstavku te določbe ima v tem postopku položaj stranke zavezanec, ne pa vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge, kot A.A. v tem primeru), ker gre za drugo pravno podlago, s katero je organ utemeljeval pritegnitev A.A. v postopek. Iz odločbe pa tudi ne izhaja, da za izdajo odločbe ni pravno pomembna udeležba A.A., temveč da niti ni pomembno, kje se objekta točno nahajata (glede na potekajoč mejni spor), ampak, da tožnik za njuno gradnjo nima ustreznega upravnega dovoljenja po ZGO-1. 17. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.