Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 29. 2. 2008 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 5. 2006, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep Davčnega urada Celje, Izpostava ... z dne 12. 8. 2004. S tem sklepom je Davčni urad Celje, Izpostava ..., po uradni dolžnosti obnovil postopek odmere dohodnine zavezancu A.A. za leti 2001 in 2002. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, med drugim v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 (Ur. l. RS, št. 62/08) in odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožena stranka navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Glede na to, da tožeča stranka v obravnavanem primeru pomembnega vprašanja ni navedla, ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožeča stranka bi morala pravno vprašanje opisati, tako da bi bilo iz opisa mogoče opredeliti, kakšen je problem, in navesti pravno normo v zvezi s tem vprašanjem. Glede neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje tožena stranka v potrditev svojih navedb ni predložila sodnih odločb, iz katerih naj bi izhajala neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, ki bi jih po ustaljeni upravnosodni praksi morala (npr. Sklep X Ips 238/2008). Na podlagi navedenega tožena stranka ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno.

8. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.