Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča in inšpekcijskih organov, da ima prijava tožnikov pristojni inšpekciji z zahtevo, da prepove izvajanje dejavnosti povzročitelja čezmerne obremenitve, vložena na podlagi petega odstavka 231. člena ZVO-2, zgolj značaj pobude in da ne gre za zahtevo v smislu drugega odstavka 127. člena ZUP?

Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da organizatorjeva prijava prireditve po določbah Zakona o javnih zbiranjih predstavlja dejanski stan iz sedmega odstavka 231. člena ZVO-2?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča in inšpekcijskih organov, da ima prijava tožnikov pristojni inšpekciji z zahtevo, da prepove izvajanje dejavnosti povzročitelja čezmerne obremenitve, vložena na podlagi petega odstavka 231. člena ZVO-2, zgolj značaj pobude in da ne gre za zahtevo v smislu drugega odstavka 127. člena ZUP?

Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da organizatorjeva prijava prireditve po določbah Zakona o javnih zbiranjih predstavlja dejanski stan iz sedmega odstavka 231. člena ZVO-2?

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je zavrnilo tožbi tožnika in tožnice, vloženi zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ), s katerim je ta zavrgel njuni zahtevi za vstop v upravni inšpekcijski postopek in priznanje statusa stranskih udeležencev.

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo prvostopenjskemu organu ter toženki, da ne Zakon o inšpekcijskem nadzoru ne Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-2) tožnikoma v obravnavani zadevi ne dajeta pravice zahtevati izvedbe inšpekcijskega postopka in je njuna prijava domnevne kršitve omejitve hrupa na ... pobuda za začetek postopka in ne vloga, s katero bi se upravni inšpekcijski postopek začel. Zavzelo je stališče, da gre v obravnavani zadevi za primer izrednega dogodka, kot ga ureja sedmi odstavek 231. člena ZVO-2. Ugotovilo je namreč, da sta tožnika prijavo čezmerne obremenitve podala v zvezi z uradno prijavljeno prireditvijo ... . Ker ureditev iz šestega odstavka ne velja za enkratne prijavljene dogodke, je zaključilo, da ni pomembno, ali šesti odstavek 231. člena ZVO-2 daje prijavitelju pravico zahtevati uvedbo inšpekcijskega nadzora.

3.Tožnika (v nadaljevanju predlagatelja) sta na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagala, naj jo dopusti zaradi 11 pomembnih pravnih vprašanj.

4.Predlog je delno utemeljen.

5.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Prvo dopuščeno vprašanje se nanaša na razlago petega odstavka 231. člena ZVO-2, tj. ali ima prijava pristojni inšpekciji značaj zahteve iz drugega odstavka 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, o čemer se Vrhovno sodišče še ni izreklo. Drugo dopuščeno vprašanje se nanaša na uporabo sedmega odstavka 231. člena ZVO-2 in je za predlagatelja pomembno, ker je Upravno sodišče ugotovilo, da je obravnavani primer treba podrediti dejanskemu stanu te določbe ter zavzelo stališče, da navedena določba izključuje uporabo petega in šestega odstavka istega člena. Obe vprašanji presegata pomen konkretne zadeve in sta pomembni za razvoj prava preko sodne prakse.

6.Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, ker zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

7.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu okolja (2022) - ZVO-2 - člen 231, 231/5, 231/7 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 127, 127/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.