Jedro

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ.

V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Izrek

I.Pritožba je delno utemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka glede povračila stroškov postopka spremeni tako, da se znesek 8.132,40 EUR nadomesti z zneskom 7.682,40 EUR.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka potrdi.

III.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče s prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 108.000,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 4. 2023 do plačila in ji povrniti nastale pravdne stroške (točka I izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 8.132,40 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje policistov, ki so tožnico obravnavali za prekršek dne 5. 7. 2022 v B. v skladu z določbami 16., 33. in 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) sorazmerno s stopnjo kršitve cestnoprometnih predpisov. Tako je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da naj ne bi bila podana protipravnost ravnanja organa (policije) tožene stranke (v nadaljevanju toženka) in ni ugotavljalo ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odškodninsko odgovornost države ureja 26. člen ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), tožnici pa je v vseh postopkih, ki jih izvaja država, zagotovljena pravica do dostojanstva (34. člen URS) in do enakosti pred zakonom (14. člen URS). Tako URS in tudi Zakon o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) določata načelo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva pri opravljanju policijskih nalog, načelo zakonitosti ter načelo sorazmernosti, kar vse je organ (policija) kršil in nedopustno (nesorazmerno) posegel v pravice tožnice, zato so drugačni zaključki sodišča prve stopnje napačni.

Pritožba nadalje citira ostala načela, določena v ZNPPol (13., 14., 15., 16. in 17. člen) ter graja tudi ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni obstajal sum vožnje pod vplivom alkohola, saj za to niso obstajali prav nobeni indici. Izjave policistov o odvzemu prostosti (ko za to ni bilo prav nobene zakonske podlage) in celo, da bi tožnica morala iti v ustanovo (Hrastovec), saj je nevarna za ljudi, pomenijo kvalificirano protipravno ravnanje. Za podajanje takšnih izjav, ki so prizadele dostojanstvo tožnice in vplivale na njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, policisti niso imeli nobenih pooblastil, kar je potrdila tožnica v svoji izpovedbi in ni razloga, da se ji ne bi verjelo. Priča A. A. je tudi v prekrškovnem postopku na vprašanje tožnice, kaj je tožnici rekel policist v zvezi s Hrastovcem, izpovedala, da jo bodo pridržali za 24 ur in ji odvzeli kri in so torej policisti omenjali Hrastovec. Drugačno razumevanje in povzemanje izjave priče A. A. je protispisno, zaradi česar je podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako policisti niso imeli konkretne zakonske podlage, da bi tožnici grozili s prepovedjo vožnje in začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja, saj tožnica ni bila pod vplivom alkohola, niti ni nedopustno prekoračila hitrosti.

Tožnica je bila tudi pripeta z varnostnim pasom in prekrška v zvezi s tem ni storila. Iz predloženih listin v spisu pa izhaja, da so policisti podajali kontradiktorne navedbe o tem, ali so tožnico ustavili, ker naj ne bi bila sploh pripeta z varnostnim pasom ali zato, ker naj ne bi bila pravilno pripeta. Izpovedbe policistov v zvezi s tem so tako neverodostojne. Iz uradnih zaznamkov policije tudi ne izhaja, da je bila tožnica ustavljena, ker ne bi pravilno uporabljala varnostnega pasu. Tudi iz uradnih zaznamkov PP B. z dne 19. 7. 2022 izhaja, da je policist C. C. po UKV zvezi sporočil, da voznica osebnega avtomobila znamke Alfa Romeo ne uporablja varnostnega pasu (in ne torej, da ni pravilno pripeta). Zato je prav tako podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje se sodišče prve stopnje tudi ni konkretno opredelilo do izvedenih dokazov, zaradi česar je kršilo določilo 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje zgolj povzema sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru, opr. št. ZSV 190/2022 z dne 26. 1. 2024 ter plačilni nalog, čeprav nanjo ni vezano. Prav tako ni vezano na ugotovitve načelnika policijske postaje v pritožbenem postopku, ki jih sodišče prve stopnje prav tako povzema. Poleg tega v postopku o prekršku okrajno sodišče ni odločalo o zatrjevanem protipravnem ravnanju organa toženke.

Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je med postopkom podala dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, na prvem naroku z dne 21. 6. 2024 pa dokazni predlog po pridobitvi zdravstvenega kartona tožnice pri njeni osebni zdravnici. Sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo z obrazložitvijo, da postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke ni potrebna, v zvezi s pridobitvijo zdravstvenega kartona tožnice pa ni navedlo ničesar. Zato je v skladu s številnimi odločbami URS tožnici kršena pravica do kontradiktornosti.

Nazadnje pritožba graja tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo kot sporno vrednost upoštevati vrednost iz uvoda sodbe z dne 12. 11. 2024 in je zato previsoko odmerilo pravdne stroške. Prav tako ne bi smelo upoštevati tretje pripravljalne vloge z dne 19. 9. 2024 toženke, ker je šlo zgolj za ponavljanje navedb, prav tako je šlo pri tej vlogi za navedbe toženke na naroku dne 20. 9. 2024, zaradi česar je sodišče prve stopnje kršilo določilo 155. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženki naloži povračilo vseh priglašenih pravdnih stroškov skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

3.Pritožba zoper glavno stvar ni utemeljena, zoper sklep o stroških postopka pa je delno utemeljena.

4.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

5.Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej (listinskih dokazil, izpovedb prič in tožnice kot stranke) in vseh dokazov skupaj. Dokazna ocena ni pomanjkljiva, je logična in prepričljiva ter temelji na zahtevi iz 8. člena ZPP.

7.Pri tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je podana zgoraj navedena kršitev, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana protipravnost ravnanja policije in zato ni ugotavljalo ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Protipravnost je eden od elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj odškodninske obveznosti. Kolikor ena izmed predpostavk ni podana, tožbeni zahtevek ni utemeljen in sodišču ni treba ugotavljati ostalih predpostavk. Iz tega razloga citirana procesna kršitev ne more biti podana, tudi če je sodišče prve stopnje v zvezi s protipravnostjo morebiti (pa ni, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) materialnopravno napačno odločilo.

8.Zgoraj navedena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana iz razloga, ker naj bi iz predloženih listin izhajalo, da so policisti podali kontradiktorne navedbe o tem, ali so ustavili tožnico, ker sploh naj ne bi bila pripeta z varnostnim pasom ali zato, ker naj ne bi bila pravilno pripeta, pri čemer tudi iz uradnih zaznamkov policije naj ne bi izhajalo, da je bila tožnica ustavljena, ker ne bi pravilno uporabljala varnostnega pasu, temveč ker le-tega sploh ni uporabljala. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tem na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo jasne zaključke, da tožnica ni bila pravilno pripeta z varnostnim pasom, za kar ji je bila izrečena globa, zato ne gre za kakršnekoli nejasnosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, morebitna napačna dokazna ocena izvedenih dokazov, pa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena v zvezi s 340. členom ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe v tej smeri preizkusilo v okviru tega pritožbenega razloga.

9.Tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba utemeljuje z navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbo priče A. A. v prekrškovnem postopku. Pritožba zmotno navaja, da gre za protispisnost, ki pomeni zgolj tehnično pomoto, v resnici pa pravzaprav graja dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo zgolj na izpovedbo te priče, ki je bila sopotnica tožnice v avtomobilu, temveč tudi na izpovedbah navzočih dveh policistov, ki sta izpovedala enako, kot priča A. A., in sicer da policist tožnici ni rekel, da jo bodo namestili v ustanovo (Hrastovec), temveč ji je rekel, da jo bodo pridržali za 24 ur in ji odvzeli kri. 24-urno policijsko pridržanje pa ne pomeni, da bi bila tožnica morebiti nameščena v Socialnovarstveni zavod Hrastovec, kar si tožnica očitno napačno razlaga.

10.Nadalje ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni postavilo s strani tožnice predlaganega izvedenca medicinske stroke in pridobilo njenega zdravstvenega kartona. Navedena dva dokaza sta bila, glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga pomanjkanja ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnosti), v trenutku zaključka glavne obravnave (odločitve sodišča) pravno nerelevantna. Z zavrnitvijo teh dokazov torej ni bilo ni poseženo v načelo kontradiktornosti, niti ni bila storjena postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

13.Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ. Slednji določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. URS pa v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

14.V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

15.V konkretni zadevi naj bi po zatrjevanjih tožnice protipravno ravnali delavci policije, in sicer s tem, ko so jo dne 5. 7. 2022 nenadoma ustavili policisti, ki so se do nje vedli neprimerno in celoten postopek vodili nekorektno in nepravilno. Očitali so ji, da ni bila pripeta z varnostnim pasom, neutemeljeno so zahtevali vozniško dovoljenje, čeprav so z vidno zaznavo ugotovili registrsko številko avtomobila, grozili so ji z odvzemom prostosti in celo, da bi morala iti v ustanovo, da opravi test alkoholiziranosti, čeprav ni bilo prav nobenega indica za alkohol in ji izdali nezakonit plačilni nalog.

16.Sodišče prve stopnje je na podlagi celotnega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da ravnanje policistov, ki so obravnavali njen prekršek, kot tudi ravnanja policijskih organov v zvezi z vloženo pritožbo tožnice niso odstopala od običajne metode dela in službene dolžnosti, saj sta policista tožnico obravnavala skladno s 16., 33. in 107. členom ZPCP, njihovo ravnanje pa je bilo tudi skladno z ZNPPol.

17.Nerelevantna in s tem neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da naj bi policisti podajali kontradiktorne navedbe o tem, ali so tožnico ustavili, ker naj ne bi bila sploh pripeta z varnostnim pasom ali zato, ker naj ne bi bila pravilno pripeta. ZPrCP namreč v 33. členu tako za primer, če oseba v motornem vozilu med vožnjo ni pripeta z varnostnim pasom, kot tudi če ni pripeta na način, ki ga je predvidel proizvajalec vozila glede na konstrukcijo zadrževalnega sistema, določa isti prekršek, ki se kaznuje z globo 120,00 EUR (prvi in peti odstavek 33. člena). Zato je brezpredmetno, ali je policist drugemu policistu javil, da tožnica ni pripeta z varnostnim pasom in se je kasneje ugotovilo, da slednja ni bila pripeta na pravilen način. Nesporno pa je bila tožnica kaznovana za prekršek, ker ni bila pravilno pripeta z varnostnim pasom, pri čemer ji v sodnem postopku na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo, plačilnega naloga glede obstoja samega prekrška ni uspelo izpodbiti. Tožnica pa niti policistu niti pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da sme na tak način voziti zaradi zdravstvenih razlogov.

18.Pravilni so tudi dejanski zaključki sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbo 16. člena ZPrCP voznik dolžan imeti pri sebi vozniško dovoljenje. Kljub temu, da je tožnica imela veljavno vozniško dovoljenje, postopanje policista, ki je od tožnice zahteval predložitev le-tega, ni bilo v ničemer protipravno, kaj šele, da bi bilo mogoče njegovo ravnanje v zvezi s tem šteti kot kvalificirano protipravnost, saj je bilo skladno s 16. členom ZPrCP. Gre za povsem običajno zahtevo pri ustavitvi motornega vozila s strani policistov.

19.Kar zadeva postopanje policistov v zvezi z zahtevo, da tožnica opravi test alkoholiziranosti (ki je bil negativen), je sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve tudi pravilno pojasnilo, da sme po določbi 107. člena ZPrCP policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega promet v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Prav tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo priče D. D., ki je izpovedal, da v 90 % vseh kršiteljev opravijo preizkus alkoholiziranosti. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica v skladu s tretjim odstavkom 107. člena ZPrCP tudi dolžna ravnati po odredbi policista, pri čemer so nerelevantne pritožbene navedbe, da je bil test alkoholiziranosti odrejen zjutraj, in da je tožnica policistu povedala, da ne uživa alkohola.

20.Tožnici je bil po opravljenem postopku izdan plačilni nalog zaradi dveh kršitev, (ker ni bila pravilno pripeta z varnostnim pasom in ker ni predložila vozniškega dovoljenja), ki je tudi po preizkusu pred sodiščem ostal v veljavi (spremenila, saj je le višina sankcije), zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je bil plačilni nalog izdan nezakonito.

21.Nazadnje tudi na podlagi pritožbenega postopka, ki ga je tožnica sprožila zoper ravnanje policistov pri Sektorju za pritožbe zoper policijo, ni bilo ugotovljeno, da bi bil postopek zoper tožnico voden v nasprotju z običajnimi postopki, ki jih sicer izvajajo policisti v prometu. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti države za ravnanje policije - njena kvalificirana protipravnost, materialnopravno pravilna.

22.Kar zadeva v pritožbi grajano odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na stroške postopka, pritožba le-to neutemeljeno graja v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odmerilo stroške od s strani tožnice določene sporne vrednosti. Tretji odstavek 4. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) namreč določa, da odvetnik določi vrednost obravnavanega predmeta, ki je podlaga za obračun nagrade, po višini, ki jo navede stranka oziroma drugi udeleženci v postopku. Sporna vrednost 1,812.000,00 EUR, ki jo je tožnica označila v tožbi, je bila tako osnova za odmero sodne takse in stroškov postopka vse do pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo dne 21. 6. 2024, ko je tožnica na podlagi poziva sodišča, da ustrezno prilagodi višino tožbenega zahtevka sodni praksi, zahtevala znesek 108.000,12 EUR. Do tega trenutka je tako sodišče prve stopnje pravilno odmerilo višino stroškov, upoštevaje sporno vrednost 1,812.000,00 EUR, v nadaljevanju pa od nižjega zneska, to je od 108.000,12 EUR.

23.Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženki priznalo 750 odv. tč. za tretjo pripravljalno vlogo z dne 19. 9. 2024. Pritožbeno sodišče ob vpogledu v vsebino te vloge ugotavlja, da je toženka v tej pripravljalni vlogi res ponovila pravna izhodišča, ki jih je zatrjevala tako v odgovoru na tožbo, kot tudi v prvi in drugi pripravljalni vlogi, zato strošek za tretjo pripravljalno vlogo toženke ni potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženka je tako upravičena do nagrade v višini 12.804 odv. tč. (13.554 odv. tč. - 750 odv. tč.), kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja, ko je ta znašala 0,60 EUR, da znesek 7.682,40 EUR, kar je tožnica dolžna povrniti toženki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je že določilo sodišče prve stopnje.

24.Po obrazloženem je pritožba v delu, ki se nanaša na glavno stvar, neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 353. člena ZPP zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka te odločbe), v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, pa je delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče v tem delu v skladu s 1. alinejo 358. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo (točka I izreka te odločbe).

25.O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. členom ZPP. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v stroškovnem delu, glede glavne stvari pa ne, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Tako tudi sodba VSRS II Ips 305/2017 z dne 7. 2. 2019.

2Tako sodbe VSRS III Ips 74/2014, VSRS II Ips 36/2018 in VSRS II Ips 112/2021.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 148, 148/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-18, 339/2-14, 339/2-15, 340, 341, 353, 353/1, 358 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 16, 33, 107, 107/3

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 4, 4/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.