Jedro

Da bi tožeča stranka uspela z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnih listin, bi morala dokazati veljaven pravni naslov – pogodbo, iz katere bi izhajalo, da si je na tej parceli, ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kot izročevalka pridržala lastninsko pravico. Tožnica pa ne more, ne da bi pogodbo prej izpodbijala zaradi zmote o predmetu (ZOR čl. 111), zahtevati vpis lastninske pravice na parceli, ki pa ne izhaja iz te pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek: Toženi stranki R. I. in I., oba stanujoča Š. nad Š. ..., Š. sta v roku 15 dni pod izvršbo dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero dovoljujeta, da se parc. št. ... travnik s hišo, vložna št. ... k.o. K. odpiše od te vložne št. in se za to parcelo otvori nova vložna številka, pri tej vložni številki pa vknjižba lastninske pravice na osebo z imenom P. C., rojena ..., Č. ..., K., R. H., do celote, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba; se zavrne.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženima strankama naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero dovoljujeta, da se parcela št. ... odpiše od vložne št. ... in se za to parcelo otvori nova vložna številka, pri njej pa vknjiži lastninska pravica na tožnico C. P. Ugotovilo je, da so pravni predniki pravdnih strank 23.06.1981 sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero so si pridržali v lasti stanovanjsko hišo, ki so jo takrat gradili, vendar je prišlo pri zapisu pogodbe do pomote, zato je po zemljiškoknjižnem stanju ta stanovanjska hiša z zemljiščem, sedaj parcela št. ..., v lasti sedanjih tožencev. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na določbi čl. 26 in 28 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ugotovilo, da je bilo v tč. 6 pogodbe resnično napačno zapisano, da se od vložne št. ... k.o. K. odpiše parcela št. ... stavbišče s hišo namesto parcela št. ... k.o. K. in da je bila volja izročevalcev, da si pridržita novo stanovanjsko hišo. Zato je zahtevku ugodilo, pri tem pa je štelo, da sta toženi stranki prepozno ugovarjali zastaranje in da je takšen ugovor le pavšalen. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo čl. 314 ZPP izdalo delno sodbo, ker je bila vložena nasprotna tožba in je štelo, da je za odločanje zrel le-ta zahtevek.

Tožena stranka se je zoper delno sodbo pravočasno pritožila, uveljavlja pa vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da je pri sestavi pogodbe prišlo do pomote. Med pravdnim postopkom je N. I., izročevalka, umrla. Toženca sta poskrbela za uvedbo dedovanja in je tožnica takrat sama do celote postala lastnica stanovanjske stavbe in funkcionalnega zemljišča, parcele 1349. Vendar je vsakršno pravdanje s trenutkom smrti postalo brezpredmetno, saj je v izročilni pogodbi navedeno, da jima po smrti N. I. kot dedičema pripada tudi ta parcela. Ker je bila parcela po zemljiškoknjižnem stanju že vpisana nanju, nista imela interesa za uvedbo dedovanja. Nadaljnje navajata, da sta si izročevalca zadržala staro hišo, ki je takrat imela parcelno št. 183, nova hiša, ki se gradila v času sklepanja pogodbe pa je bila predmet kupoprodajne pogodbe. Pritožnikoma ni jasno zakaj je sodišče zaključilo, da je v pogodbi mišljena neka tretja parcela, tega pa tudi iz obrazložitve sodbe ni moč ugotoviti. Pogodbeniki so se dogovorili, da si izročevalec zadrži v lasti in posesti staro hišo in bi morala stanovati v tej hiši, dokler si ne bi na parceli št. 185, kjer stoji le gospodarsko poslopje, zgradila novo hišo. Zahtevek za izdajo listine je obligacijski zahtevek, zato je zastaran. Razlogi v sodbi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na njen ugovor zastaranja, niso pravilni. Sodišče pri razlagi vsebine pogodbe ne bi smelo ugotoviti nečesa, kar je v nasprotju z listinami v spisu. Zato so zaključki v sodbi v nasprotju s podatki v spisu in neobrazloženi, ker ni možno ugotoviti, zakaj je sodišče, kljub vsebini pogodbe, ugotavljalo nekaj tretjega, sodišče pa se tudi ni opredelilo do vseh navedb. Zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, toženca pa sta pogodbo sklepala v dobri veri, da bo izvršena tako kot je bilo zapisano. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti in tožnici naloži v plačilo stroške postopka in pritožbene stroške, ali pa da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje, vendar drugemu sodniku. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in navaja, da je celotna napaka in spor nastal očitno in izključno samo zaradi napake pri zapisu parcelne številke, ki bi jo naj pridržala takratna izročevalka, torej parcela 185. To je sodišče pravilno ugotovilo in pravilno zahtevku ugodilo in predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v obširnem dokaznem postopku ukvarjalo z vprašanjem o tem, kakšna je bila prava pogodbena volja strank pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 23.06.1981 in ali je ostala takratna parcela št. ..., na kateri sta izročevalca gradila novo stanovanjsko hišo, in ki se je združila s parcelo ..., ki je je po pogodbi prešla v last prevzemnikov, (sedanjih tožencev) v lasti izročevalcev. Tako je smiselno ugotavljalo, ali je pri sestavi pogodbe prišlo do pomote oz. zamenjave parcelne št. ... in ..., kot sta oz. je ves čas postopka zatrjevala tožeča stranka. Nesporno je, da sta po zemljiškoknjižnem stanju toženca solastnika parcele št. ... – travnika s hišo in da sta lastninsko pravico pridobila na podlagi pogodbe iz 1981 leta. Da bi tožeča stranka uspela z obligacijskim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, bi morala dokazati veljaven pravni naslov, veljaven pravni posel. Tožeča stranka pa je kot pravno podlago za vpis lastninske pravice zatrjevala pogodbo o dosmrtnem preživljanju, iz katere pa ne izhaja, da si je zadržala v lasti sporno parcelo. Ta pogodba je ostala v veljavi, stranki je nista izpodbijali zaradi zmote, sile ali zvijače, zato tožnica ne more uspešno zatrjevati, da je pravna podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ta pogodba. V času od sklepanja pogodbe naprej je področje pogodbenega prava urejal Zakon o obligacijskih razmerjih. Splošno pravilo je, da pogodba zavezuje, pravni red pa daje stranki, ki je v zmoti, pravico da takšno pogodbo izpodbija zaradi zmote. Stranke bi lahko v skladu z določbo 111. čl. ZOR pogodbo izpodbijale kolikor so štele, da so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, oz. če so bile stranke v zmoti glede predmeta pogodbe. Tožnica pa ne more, ne da bi pogodbo izpodbijala zaradi zmote, zahtevati vpis lastninske pravice na sebe oz. izstavitev zemljiškoknjižne listine za to parcelo, saj za kaj takšnega nima pravne podlage. Lahko bi vložila tožbo, s katero bi dokazovala priposestvovanje, ki je originalen način pridobitve lastninske pravice, v kolikor bi zatrjevala takšna dejstva na podlagi katerih bi se lahko štelo, da je takšno nepremičnino priposestvovala (ZTLR čl.21,28). Iz tč. 4 pogodbe izhaja, da sta si izročevalca pridržala v lasti parcelo št. ..., ki je po sedanjem stanju del parcele št. 993/1 in vpisana v vl. št. ... Zato za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za parcelo št. ... na tožnico ni pravne podlage. Na podlagi zatrjevanih dejstev tako zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, določbo čl. 20 ZTLR, ki določa načine pridobitve lastninske pravice na nepremičnini.

Pridobitev lastninske pravice ureja v času nastanka spornega razmerja veljavni ZTLR, ki v 20. čl. določa na kakšen način se pridobi lastninska pravica na nepremičnini. V tem primeru bi lahko tožnica zatrjevala, da je pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem (čl. 21, 28), ali na podlagi pravnega posla, na tak način pa se pridobi lastninska pravica s sklenitvijo pravnega posla in z vpisom v javno knjigo. S pravnim poslom se pridobi lastninska pravica z vso vsebino, ki izhaja iz tega pravnega posla – pogodbe. Gre za pogodbo obligacijskega prava iz katere pa mora obstajati zaveza pogodbene stranke, da prenese lastninsko pravico, vendar na stvari, ki je predmet pogodbe. Mora iti za veljaven zavezovalni pravni posel, ki se presoja po splošnih pogojih obligacijskega prava.

Zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka pa je le zahtevek na izstavitev ZK listine, pri katerem pa manjka pravni naslov, pravni posel za vpis te parcele na tožnico, saj se tožeča stranka sklicuje le na pogodbo iz 1991 leta, iz katere pa ne izhaja, da si je tožnica to parcelo pridržala v lasti. Ker tožeča stranka zatrjuje le dejstva o tem, da je pri zapisu pogodbe prišlo do pomote, vendar pa pogodbe ni izpodbijala, ne obstaja takšna pravna podlaga – pravni posel, da bi lahko na podlagi njega zahtevala izstavitev ZK listine. Dejstev priposestovanja ne zatrjuje, zato sodišče tudi ni bilo dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico pozivati na zatrjevanje takšnih dejstev( ZPP čl.285).

Ker iz dejstev, ki jih je tožnica zatrjevala ne izhaja utemeljenost zahtevka in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zahtevek zavrne (ZPP čl. 318/III). Ker je bilo potrebno zahtevek zavrniti zaradi druge materialne podlage se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo, ker niso pomembne.

O stroških postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo in bo o stroških postopka odločalo s končno sodbo, prav tako pa tudi o stroških pritožbenega postopka.