Jedro

Ob prevedbi je tožena stranka tožnico lahko prevedla samo na eno od delovnih mest, ki so vsebovana v tarifnem delu aneksa h kolektivni pogodbi javnega zavoda, pri čemer jo je, upoštevajoč metodologijo, določeno v ZSPJS, lahko prevedla le na delovno mesto, za katero je v aneksu predviden 21. plačni razred. Temu kriteriju v celoti ustreza delovno mesto filmski tehnik V, ki je prav tako kot prejšnje tožničino delovno mesto uvrščeno v V. tarifni razred.

Brez vsake pravne podlage je tožničino prepričanje, da bi jo tožena stranka morala prevesti na delovno mesto montažer VII/1, saj je to delovno mesto uvrščeno v tarifni razred VII/1, kar pomeni, da se zanj zahteva dve stopnji višja izobrazba od tiste, ki se je zahtevala za tožničino prejšnje delovno mesto montažerja izvirnikov I. Okoliščina, da stranki kolektivne pogodbe javnega zavoda nista sklenili predvidenega dogovora o primerljivosti starih in novih delovnih mest, ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti prevedbe v skladu z določili ZSPJS in aneksa k zavodski kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka kršila tožničine pravice iz delovnega razmerja s tem, da je njeno delovno mesto montažerja izvirnikov I. z 1. 8. 2008 prevedla v delovno mesto filmski tehnik (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica od 1. 8. 2008 dalje delo opravlja na delovnem mestu montažerja VII/1 od 1. 2. 2011 pa 30 % delovnega časa opravlja tudi dodatna dela filmske retuše (točka I/2 izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici v roku 8 dni ponudi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto montažerja VII/1 (točka I/3 izreka) in da ji za čas od 1. 8. 2008 do 31. 1. 2011 obračuna razliko v plači, in sicer med plačo po kateri bi bila tožnica upravičena, v kolikor bi tožena stranka njeno delovno mesto s 1. 8. 2008 pravilno prevedla v delovno mesto montažerja VII/1 s 27. plačnim razredom oziroma skupaj s petimi napredovanji 32. plačnim razredom, to je plačo, ki jo je tožnica dejansko prejemala v tem obdobju; od 1. 2. 2011 pa razliko med plačo do katere bi bila tožnica upravičena (skupaj 35. plačni razred). To je plača, ki jo je tožnica dejansko prejela v tem obdobju, od tako dobljenih bruto razlik v plačah odvesti davke in prispevke, nato pa tožnici izplačati neto razlike v plačah z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne neto razlike v plači v plačilo dalje do plačila (točka I/4 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I/5 izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 447,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič A.A. in A.B. in ker ni vpogledalo v Merila o napredovanju, v sistematizacijo delovnih mest z opisi delovnih mest ter v tedenske plane tožnice od decembra 2008 dalje. S tem je bila kršena tožničina pravica do izjave. V 48. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 – uradno prečiščeno besedilo) je prevedba z aneksom k pogodbi o zaposlitvi predvidena zgolj za primere, ko gre za prevedbo plače v ustrezni plačni razred. Nikakor pa ZSPJS ne predvideva prevedbe plače skupaj s spremembo opisa delovnega mesta. V primeru spremembe opisa delovnega mesta avtomatizem prevedbe z aneksom ni dopusten. V takšnem primeru je potrebno uporabiti kogentno določbo 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ki v takšnem primeru zahtevka sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da tožnica aneksa k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto filmskega tehnika ni podpisala, tožnici ni dopustno odrejati del in nalog iz opisa tega delovnega mesta, saj aneks ne velja, posledično pa ji tudi ne more biti določena plača za to delovno mesto. Glede tega vprašanja je izpodbijana sodba ostala neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Opisa delovnih mest montažerja izvirnikov I in filmskega tehnika se povsem razlikujeta, sodišče prve stopnje je štelo, da je bila prevedba na delovno mesto filmskega tehnika pravilna zato, ker sta obe delovni mesti umeščeni v V. tarifni razred in ker je tožnica po prevedbi imela za 12 % višjo osnovno plačo. Tožnica temu ne nasprotuje, vendar je bistveno to, da je tožena stranka prevedbo, ki je bila namenjena uvrstitvi v plačne razrede izrabila in tožnici obenem določila povsem drugačen opis del in nalog, kar pa ni dopustno. Delo tožnice pa tudi po 1. 8. 2008 ostaja v večini nespremenjeno in sicer tožnica opravlja montažo slike na različnih sistemih, se seznanja s scenarijem ter sodeluje z režiserjem ali nosilcem programske naloge, prevzema, pregleduje in ureja gradivo, predlaga zasnovo oddaje, vodi evidence in pripravlja poročila, ureja delovno okolje in postavlja tonske štarte. Prav tako pa tožnica od 1. 2. 2011 opravlja tudi dodatno delo filmske retuše. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi prič A.A. in A.D. ter na podlagi zaslišanja tožnice in prič B.A. in B.B. zaključilo, da se tožnica ne ukvarja z montažo zvoka, da ne predlaga zasnove oddaje ter da nima tečaja za avdio, video in montaže, kar vse se zahteva za zasedbo delovnega mesta montažer VII/1, zaradi česar na to delovno mesto ne bi mogla biti premeščena. Tožnica se s tem ne more strinjati, saj dejansko opravlja tudi naloge zasnove oddaje in postavlja tonske štarte, kar je potrdila tudi tožničina nadrejena delavka A.D.. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnica od 1. 2. 2011 opravlja tudi dela in naloge filmske retuše, pri tem pa je napačno zaključilo, da ta naloga predstavlja filmski tehnološki postopek, ki sodi v opis del in nalog delovnega mesta filmskega tehnika, zaradi česar tožnica nima pravice do dodatka za večopravilnost. To stališče je napačno, glede na to, da prevedba ni pravna podlaga za premestitev tožnice na delovno mesto filmskega tehnika in da v opisu del in nalog delovnega mesta montažer izvirnikov I ni zajeta filmska retuša. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje spremenjenemu senatu sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je sicer res nepravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič A.A. in A.B., češ, da bi ti priči lahko izpovedali le o pogajanjih v zvezi z uvrščanjem delovnih mest oziroma sklenitvijo dogovora, saj tožnica njunega zaslišanja ni predlagala v zvezi s temi okoliščinami, temveč naj bi priča A.A. potrdil njene navedbe, da tožnica že od leta 1998 opravlja tudi delo z materialom 35 mm, ki pa nima povezave s kemikalijami, ki so zaobsežene v okviru dela s filmskimi tehnološkimi postopki. Tožnica pa je glede priče A.B. res predlagala, da se ga zasliši glede ustreznosti prevedbe, vendar je hkrati tudi predlagala, da izpove o vsebini delovnega mesta. Kljub navedenemu pa napačno povzemanje navedb tožnice in zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici ni bila kršena pravica do izjave, saj dejstva, ki jih je tožnica želela dokazovati z navedenima pričama, ne morejo biti odločilna v tem sporu. Iz spisa namreč ne izhaja, da se delo s 35 mm filmom ne bi moglo opravljati na delovnem mestu filmskega tehnika. O vsebini tožničinega dela pa so v zadostni meri izpovedale priče B.A., B.B. in A.D., s tem, da je tožnica zaslišanje A.D., predlagala izključno v zvezi z vsebino njenega dejanskega dela.

Pravica tožnice do izjave tudi ni bila kršena s tem, da sodišče prve stopnje ni pridobilo sistematizacije delovnih mest pri toženi stranki z opisi delovnih mest ter tedenske plane za čas od decembra 2008. Za odločitev je bistveno, kakšen je opis delovnih mest filmskega tehnika in montažerja VII/1 ter opis tožničinega prejšnjega delovnega mesta montažerja izvirnikov I, kar pa se v spisu nahaja (priloge A1, A2 in A11), zato ni bilo potrebno pridobiti opisov še za ostala delovna mesta. Vsebina dejanskega dela tožnice je v zadostni meri dokazana z zaslišanimi pričami. Iz delovnih nalogov za november 2010 ne izhaja, da bi tožnica opravljala neko drugo delo in ne delo filmskega tehnika, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu, da se pridobijo delovni nalogi za kasnejše obdobje, saj naj bi ti delovni nalogi dokazovali isto kot za nalogi za november 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu. Ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je do 1. 8. 2008 zaposlena na delovnem mestu montažerja izvirnikov I, ki je uvrščeno v V. tarifni razred, pri čemer je bil tožnici za izračun osnovne plače določen količnik 2,24; - tožnica je delo montažerja izvirnikov I opravljala v Filmskem laboratoriju; - ob prevedbi na podlagi ZSPJS je tožena stranka vsa delovna mesta montažerja izvirnikov I prevajala le v delovno mesto G025053 filmski tehnik; - tožena stranka je delovna mesta v filmskem laboratoriju, ki so bila v V. tarifni skupini, združila v delovno mesto G025053 filmski tehnik, ki je prav tako v V. tarifni skupini, delovna mesta v VI. tarifni skupini pa delovno mesto G026043 specialist obdelave filma, ki je v VI. tarifni skupini; - tožnica montira negative in ne montira zvoka, saj Filmski laboratorij, kjer dela tožnica, ne izvaja zvokovne montaže filma, temveč se ta izvaja drugje; - tožnica od 1. 2. 2011 opravlja tudi naloge filmske retuše, kar sicer delajo vsi zaposleni v filmskem laboratoriju ob svojem delu.

Zmotno je tožničino prepričanje, da ji je bilo s prevedbo odrejeno neko povsem drugo delo, kot pa ga je opravljala do takrat, oziroma da je bila s prevedbo opravljena razporeditev na drugo delovno mesto. Nenazadnje tudi tožnica sama navaja, da je po prevedbi opravljala isto delo kot prej. Ni bistveno, da opisa nalog v sistemizaciji pred prevedbo in po njej nista povsem identična. Navedeno je posledica dejstva, da se je število raznovrstnih delovnih mest po uvedbi novega plačnega sistema skrčilo na tista delovna mesta, ki so jih socialni partnerji dogovorili v panožnih kolektivnih pogodbah. Prevedba se ne opravi glede na sorodnost opisov v sistematizaciji, temveč upoštevajoč pravila, ki so določena v ZSPJS. Že zato je povsem zgrešen tožničin zahtevek, da se jo iz delovnega mesta, za katero se je zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe prevede na delovno mesto, za katero se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe. Pri tem ni pomembno, da je tožnica med tem takšno izobrazbo pridobila, saj se prevedba opravi glede na delovno mesto, ki ga delavec zaseda.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka kršila njene pravice s tem, da je delovno mesto montažerja izvirnikov I prevedla v delovno mesto filmskega tehnika. V skladu z 49. c členom ZSPJS se nominalni znesek vrednosti delovnega mesta oziroma naziva, izračunan v skladu z 49. a in 49. b členom tega zakona, prevede v plačni razred po tem zakonu z uvrstitvijo v po vrednosti v najbližji plačni razred iz priloge 1 tega zakona. Nominalni znesek osnovne plače delovnega mesta montažerja izvirnikov I, ki ga je pred prevedbo zasedala tožnica je znašal 1.019,93 EUR, pri čemer dodatki upoštevani v primerljivem znesku plače, določenem po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki so se uporabljale do začetka izplačil po ZSPJS znaša 52,19 EUR. Navedenemu znesku najbližji znesek iz priloge 1 k ZSPJS je tisti, ki je določen pri 21. plačnem razredu in znaša 1.034,30 EUR, kar je tožena stranka pri prevedbi tudi upoštevala in tožnico prevedla v 21. plačni razred.

Ob prevedbi je tožena stranka tožnico lahko prevedla samo na enega od delovnih mest, ki so vsebovana v tarifnem delu aneksa h kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 69/2008), pri čemer jo je, upoštevajoč metodologijo določeno v ZSPJS, lahko prevedla le na delovno mesto, za katero je v aneksu predviden 21. plačni razred. Temu kriteriju v celoti ustreza delovno mesto G025053 filmski tehnik V, ki je prav tako kot prejšnje tožničino delovno mesto uvrščeno v V. tarifni razred.

Brez vsake pravne podlage je tožničino prepričanje, da bi jo tožena stranka morala prevesti na delovno mesto G027085 montažer VII/1, saj je to delovno mesto uvrščeno v tarifni razred VII/1, kar pomeni, da se zanj zahteva dve stopnji višja izobrazba od tiste, ki se je zahtevala za tožničino prejšnje delovno mesto montažerja izvirnikov I. Tudi izračun nominalnega zneska osnovne plače delovnega mesta za tožničino prejšnje delovno mesto, za katero je bil določen osnovni količnik 2,24 pokaže, da nikakor ne pride v poštev prevedba na delovno mesto montažer VII/1, saj bi za takšno prevedbo nominalni znesek osnovne plače prejšnjega delovnega mesta moral znašati 1.308,71 EUR, dejansko pa je znašal 1.019,93 EUR, kakor je že razloženo zgoraj.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da stranki kolektivne pogodbe javnega zavoda RTV Slovenija nista sklenili predvidenega dogovora o primerljivosti starih in novih delovnih mest, ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti prevedbe v skladu z določili ZSPJS in aneksa k zavodski kolektivni pogodbi.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da od 1. 8. 2008 dalje opravlja delo na delovnem mestu montažer VII/1. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se tožnica ne ukvarja z montažo zvoka in da nima tečaja iz audia, videa in montaže, oboje pa se zahteva za delovno mesto montažerja VII/1. Tožnica opravlja montažo filmskih negativov, kar prav gotovo ustreza sicer nekoliko skopemu opisu delovnega mesta filmskega tehnika. Tudi montaža filmskih negativov pomeni, opravljanje dela v skladu s filmskimi tehnološkimi postopki. Predvsem pa je bistveno, da nikakor ni možno šteti, da bi tožnica v celoti opravljala delo delovnega mesta montažer VII/1, saj zgolj montaža filmskih negativov pač ne ustreza nalogi montaže slike in zvoka na različnih sistemih.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da tožnica 30 % delovnega časa opravlja tudi dodatna dela filmske retuše in zahtevek za povečanje plače za tri plačne razrede iz naslova večopravilnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da izvajanje retuše filma predstavlja filmski tehnološki postopek, kar pomeni, da to delo sodi v opis del in nalog delovnega mesta filmskega tehnika. Sicer pa bi to delo tožnica bila dolžna opraviti tudi na podlagi zadnje alineje opisa delovnega mesta filmskega tehnika, to je opravljanje tudi drugih del po nalogu nadrejenega. Zlasti še ob upoštevanju dejstva, da naloge filmske retuše opravljajo tudi vsi ostali delavci v filmskem laboratoriju, saj je to delo potrebno, ker ob razvijanju filma, zaradi neustreznih pogojev, lahko pride do smeti na negativu, te smeti pa je potrebno odstraniti z ustreznim računalniškim programom. Zaradi navedenega niti ni bistveno, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do dodatka za večopravilnost ne bi bila upravičena niti v primeru, če to delo (filmske retuše) ne bi sodilo v opis del in nalog delovnega mesta, na katerega je razporejena. Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi s tem stališčem sodišča prve stopnje. Zmotno je tožničino prepričanje, da bi naloga filmske retuše morala biti zajeta v opisu prejšnjega delovnega mesta montažerja izvirnikov I. Glede na to, da je tožena stranka pravilno in zakonito opravila prevedbo tožnice na delovno mesto filmskega tehnika in da tožnica dejansko ni opravljala nekega drugega dela, na kar nenazadnje kaže tudi njena navedba, da sedaj dela pretežno enako delo, kot ga je delala kot montažer izvirnikov I, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi njen zahtevek za plačilo razlike v plači. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.