Jedro

Sodišče je pri dokazovanju z izvedenko bistveno kršilo procesna pravila. V odškodninskem sporu, kjer se obravnava domnevna strokovna napaka zdravnika ali zdravstvenega osebja, je prav izvedenski dokaz odločilnega pomena. Zlasti v tem primeru, ko je prišlo do smrti pacienta v bolnišnični oskrbi, bi sodišče tožnikom kot njegovim svojcem moralo omogočiti, da se okoliščine smrti zanesljivo razjasnijo, ter dopustiti, da se izvedensko mnenje, o katerem dvomijo, učinkovito preizkusi, tako glede popolnosti izvida kot glede strokovne utemeljenosti mnenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se glede prvega tožnika in tretje tožnice razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki so od toženke, ki naj bi z nestrokovnim zdravljenjem povzročila smrt A. A. (brata tožnikov in sina tožnice) s tožbo zahtevali, naj vsakemu od njih plača po 20.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2009 dalje. Ker je tožnica med pravdo umrla, so po spremembi tožbe zahtevali še ugotovitev, da je bil njen tožbeni zahtevek utemeljen.

2. Sodišče prve stopnje je vse zahtevke tožnikov zavrnilo in jim naložilo, da morajo toženki povrniti 20,00 EUR, stranski intervenientki pa 524,74 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

3. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila prvi tožnik in tretja tožnica. Sodišču prve stopnje očitata zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika sta pričakovala, da bo sodišče potem, ko so tožniki po zaslišanju izvedenke podali svoje pripombe k izvedenskemu mnenju, izvedenko povabilo na naslednji narok, kjer bo odgovorila na pripombe. Sodišče tega ni storilo, s čimer je kršilo njihovo ustavno zagotovljeno pravico do izjave. Ker je bilo izvedensko mnenje povsem nekonkretizirano in vsebinsko prazno, so tožniki zahtevali novega izvedenca nevrokirurga. Po ustaljeni sodni praksi je bil tak njihov predlog utemeljen in tudi pravočasen, zato ga sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti. V sodbi je napačno zaključilo, da je obravnava pacienta potekala v skladu z medicinsko doktrino in dobro klinično prakso. V tem delu je napačno ugotovilo dejansko stanje. Prezrlo je bistveno vprašanje, namreč, kakšno je bilo zdravstveno stanje pacienta ob sprejemu v bolnišnico. Zdravstvene dokumentacije o tem ni, kar ne more bremeniti tožnikov. Če bi toženkino osebje pravočasno in pravilno ukrepalo, ne bi prišlo do začetnega zdrsa desne polovice malih možganov, zagotovo pa ne do smrti. Pacienta niso obravnavali še dve uri po prihodu v bolnišnico, hematom pa je v tem času rastel. Čeprav bi pacient spadal na intenzivno nevrološko terapijo z neprekinjenim nadzorom in ukrepi, je bil zdravljen simptomatsko in neučinkovito. Zdravilo M. je dobil prepozno. Takšno ravnanje toženkinega osebja gotovo ni bilo v skladu s stroko in je možnost preživetja pacienta najmanj znatno znižalo. Pokojni je bil ob prihodu v bolnišnico še pri polni zavesti, pogovorljiv, z normalnimi vitalnimi funkcijami in brez nevroloških izpadov. Masivna krvavitev je nastopila šele po šestih urah od prihoda v bolnišnico, zato bi se po mnenju pritožbe lahko pravočasno ukrepalo.

4. Odgovora na pritožbo ni bilo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo sporna dejstva, od katerih je odvisna toženkina odškodninska odgovornost. Ker je za ugotovitev in razjasnitev teh dejstev potrebno strokovno medicinsko znanje, je v dokazni postopek pritegnilo izvedenko, specialistko nevrologije. Zlasti na njeno mnenje, da z medicinskimi ukrepi ne bi mogli spremeniti poteka dogajanja in izhoda bolezni, ter da je bil pokojni pri toženki ustrezno oskrbljen, je nato oprlo svoj zaključek, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanimi toženkinimi opustitvami pri zdravljenju in smrtjo A. A. 7. Po presoji pritožbenega sodišča je takšen zaključek vsaj preuranjen, če že ne zmoten. Upravičen je namreč pritožbeni očitek, da je sodišče pri dokazovanju z izvedenko bistveno kršilo procesna pravila. V odškodninskem sporu, kjer se obravnava domnevna strokovna napaka zdravnika ali zdravstvenega osebja, je prav izvedenski dokaz odločilnega pomena. Zlasti v tem primeru, ko je prišlo do smrti pacienta v bolnišnični oskrbi, bi sodišče tožnikom kot njegovim svojcem moralo omogočiti, da se okoliščine smrti zanesljivo razjasnijo, ter dopustiti, da se izvedensko mnenje, o katerem dvomijo, učinkovito preizkusi, tako glede popolnosti izvida kot glede strokovne utemeljenosti mnenja(1).

8. Tožniki se po zaslišanju izvedenke, s katerim je sodišče poskušalo odpraviti nejasnosti v njenem pisnem izvedenskem mnenju, niso strinjali z izidom dokazovanja. Sodišče jim je dovolilo(2), da se v dodatnem roku izjavijo o mnenju in podajo svoje pripombe. Tožniki so to storili(3), vendar sodišče njihovih pripomb in vprašanj ni posredovalo izvedenki in so zato ostala neodgovorjena. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo pravico pritožnikov do obravnavanja v postopku, saj pomisleki tožnikov glede izvedenskega mnenja nikakor niso bili zgolj pavšalni, kot navaja izpodbijana sodba, ampak obrazloženi in dokazno podprti. Nadalje je sodišče prve stopnje tožnikom neutemeljeno odreklo dokazovanje z novim izvedencem nevrokirurgom. Ta dokaz ni mogel biti prepozen, saj je šlo za dokazovanje v okviru iste dokazne teme, dokazni predlog za imenovanje izvedenca ustrezne medicinske stroke pa so tožniki podali že na prvem naroku, torej pravočasno, upoštevaje prvi odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9. Ker sodišče ni izčrpalo dokazne ponudbe, je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno, če že ne zmotno ugotovljeno. Vprašljivo je torej, ali je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Pritožba namreč ponovno izpostavlja določena dejstva in okoliščine v zvezi s potekom zdravljenja pokojnega A. A., ki bi utegnila odločilno vplivati na presojo toženkine odškodninske odgovornosti. Če pacient, pri katerem obstaja sum, da je utrpel možgansko kap, dočaka CT slikanje šele skoraj šest ur po sprejemu na zdravljenje v bolnišnico, gre brez dvoma za hudo napako pri zdravljenju oziroma za kršitev temeljnih pravil zdravstvene oskrbe, kar objektivno ni sprejemljivo. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi bilo treba pri odgovoru na vprašanje, ali je bilo smrt pacienta mogoče preprečiti, izhajati iz njegovega stanja ob sprejemu v bolnišnico in ne iz stanja, v kakršnem je bil šest ur pozneje, ob CT slikanju. Mnenje izvedenke, da noben medicinski ukrep ne bi mogel spremeniti poteka dogajanja in izhoda bolezni, niti ob hipotetični možnosti, da bi bile opravljene laboratorijske preiskave in CT glave takoj ob nastanku težav oziroma ob prihodu pacienta v bolnišnico, vsaj zaenkrat ni prepričljivo. Ni jasno, kako je izvedenka lahko prišla do takšnega zaključka, če pa ustrezne preiskave ob sprejemu A. A. na zdravljenje pri toženki niso bile (pravočasno) izvedene. Pritožba v zvezi s tem tudi utemeljeno poudarja, da pomanjkljiva zdravstvena dokumentacija v tem primeru bremeni toženko.

10. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo glede pritožnikov razveljavilo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodba je namreč obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Zadevo je zato vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovljenem postopku dopolniti dokazovanje v nakazani smeri, najprej s sedanjo izvedenko in nato še z novim izvedencem. Pri ponovni odločitvi pa bo moralo upoštevati tudi temeljno procesno pravilo, da mrtva oseba ne more biti pravdna stranka. V obravnavanem primeru so v procesni položaj umrle tožnice vstopili njeni dediči; sodba bi se v vsakem primeru morala glasiti nanje. Stališče sodišča prve stopnje, da dediči po 184. členu Obligacijskega zakonika (OZ) v tej pravdi nimajo aktivne legitimacije, češ da pravica zahtevati odškodnino za nepremoženjsko škodo ni prešla nanje, je napačno. Ustavno sodišče je že ugotovilo, da je bilo določilo 204. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je po vsebini enako prej navedenemu zakonskemu določilu, v neskladju z Ustavo.(4)

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP. Ker je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde, je sodišče druge stopnje to odločitev pridržalo sodišču prve stopnje.

Op. št. (1): odločba Ustavnega sodišča Up-680/14-27 z dne 5. 5. 2016 Op. št. (2): sklep na l. št. 114 Op. št. (3): v pripravljalnih vlogah red. št. 59, 61 in 63 Op. št. (4): odločba Ustavnega sodišča št. U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015