Jedro

Sposobnost biti stranka in procesna sposobnost sta procesni predpostavki, ki morata biti izpolnjeni ves čas postopka in na kateri pazi sodišče po uradni dolžnosti. Z začetkom postopka osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena. Pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso, ga lahko zastopa le stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik. Pooblastila, podana odvetnikom in pooblaščencem pred postopkom osebnega stečaja, prenehajo.

Tudi pri osebnem stečaju se smiselno uporabljajo določila ZPP o prekinitvi in nadaljevanju postopka zaradi začetka stečajnega postopka. Upoštevati je treba, da je prekinitev postopka določena zato, da se novi zakoniti zastopnik lahko seznani s tekočimi pravdami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. in II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 25049/2009 z dne 3. 3. 2009 za znesek 13.514,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2008 in za 139,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2009 (točka I. izreka). V presežku (za znesek 8.838,73 EUR z obrestmi in izvršilne stroške v znesku 93,28 EUR z obrestmi) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.217,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, je naložilo v plačilo toženi stranki (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem in stroškovnem delu (točka I. in III. izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in s plačilom pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Meni, da zaradi osebnega stečaja tožeče stranke (4. 12. 2013) ni procesnih predpostavk za obravnavo zadeve. Stečajna upraviteljica ni bila pozvana, ali prevzema pravdo ali ne. Pooblaščenec tožeče stranke ni predložil njenega pooblastila za zastopanje v tej pravdi. Tožbo je treba zavreči ali razveljaviti. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o dodatnih delih (tožeča stranka jih ni dokazala, ker ni z računom dokazala, da je plačala podizvajalce), o uporabljenem materialu, vzroku za zamudo pri izvedbi del in o opravljenih delih. Trditve toženca o neizvedenih delih so bile jasne. Sodišče je neutemeljeno sledilo tožniku in neverodostojnim pričam ne pa tožencu in njegovi ženi. Zmotno je ocenjeno, kdo je opravil izmere pred ponudbo. Izvedenec bi moral izhajati iz pogodbeno dogovorjenih del in točk v ponudbi, pa ni. Nepravilno je uporabljeno materialno pravo o ponudbi – 22. člen OZ(2), o pobotu in odškodninski odgovornosti ter 9. člen OZ o dolžnosti izpolnitve obveznosti. Sodišče je prezrlo toženčeve navedbe o neizvedenih delih, premalo kritično presojalo listinske dokaze in s tem zagrešilo absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativno bistveno kršitev določb 205. in 208. člena ZPP.

6. Sposobnost biti stranka in procesna sposobnost sta procesni predpostavki, ki morata biti izpolnjeni ves čas postopka in na kateri pazi sodišče po uradni dolžnosti. Z začetkom postopka osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena (386. člen ZFPPIPP(3)). Pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso, ga lahko zastopa le stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik. Pooblastila, podana odvetnikom in pooblaščencem pred postopkom osebnega stečaja, prenehajo. Za nadaljnje zastopanje je potrebno novo pooblastilo stečajnega upravitelja (drugi odstavek 101. člena ZPP).

7. V obravnavanem primeru je bilo novo pooblastilo, podano s strani stečajne upraviteljice, predloženo z vlogo na red. št. 79, skupaj z oklicem o začetku osebnega stečaja in sklepom o začetku postopka osebnega stečaja (priloge A12 do A14 spisa). Sodišče je zato postopek nadaljevalo s pravilno zastopano tožečo stranko in absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Tudi očitek o nepopolnosti (novega) pooblastila je glede na navedbe v vlogi na red. št. 79, neutemeljen. Vloga je dovolj jasno konkretizira predloženo pooblastilo. V njej je stečajna upraviteljica odobrila vsa dotedanja procesna dejanja pooblaščenca in ga pooblastila za nadaljnje zastopanje, pri čemer je jasno, da gre za zastopanje v obravnavani pravdi. Sicer pa se na kršitve o nepravilnem zastopanju lahko sklicuje le zastopana stranka, saj je smisel 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v varstvu nepravilno zastopanih strank. Tožena stranka torej niti nima interesa za sklicevanje na to kršitev.

8. Tudi pri osebnem stečaju se smiselno uporabljajo določila ZPP o prekinitvi in nadaljevanju postopka zaradi začetka stečajnega postopka (205. in 208. člen ZPP). Upoštevati je treba, da je prekinitev postopka določena zato, da se novi zakoniti zastopnik lahko seznani s tekočimi pravdami. V obravnavanem primeru prekinitev postopka in poziv stečajni upraviteljici s strani sodišča za izjavo o prevzemu pravde ni bil potreben. Iz podatkov spisa namreč izhaja,da je stečajna upraviteljica o dejstvu osebnega stečaja nad tožečo stranko in o njenem prevzemu pravde sama obvestila sodišče (primerjaj vlogo na red. št. 79 in tudi na red. št. 80). S tem je jasno izrazila, da vstopa v pravdo kot tožnikova zakonita zastopnica. Procesni pogoji za nadaljevanje postopka so bili izpolnjeni brez prekinitve. Če je stečajni dolžnik tožeča stranka, se pravdni postopek lahko nadaljuje takoj, ko ga prevzame stečajni upravitelj. Tudi procesnih kršitev 205. in 208. člena ZPP ni.

9. Ni bilo sporno, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, s katero se je tožnik zavezal opraviti določena dela na toženčevem objektu. Sporno je bilo le, ali je toženec poleg že izvedenih plačil tožniku dolžan plačati še vtoževano razliko, ki je ostala neplačana po izstavljenem tožnikovem računu. Tožnik jo je utemeljeval s trditvami o dejanskem obsegu izvedenih del, naročenih oziroma dogovorjenih glede na toženčevo osnovno naročilo (ko je po toženčevi specifikaciji pripravil predračun št. 15/2007 s toženčevim opisom in tam predvidenih količinah) in po naknadnem dogovoru o dodatnih delih. Toženec se je branil z ugovorom ugasle pravice, češ da je poravnal vsa izvedena dela. Opravil je svoj obračun in ob zavrnitvi preostalega računa v pobot uveljavljal pavšalno višino 10 % vrednosti izvedenih del zaradi škode zaradi nedokončanja del, slabe kakovosti del in uporabe njegovega materiala. Skliceval se je še na zamudo pri izvedbi del. 10. V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil OZ o podjemni pogodbi (619. člen OZ in naslednji). Ugotovilo je, da je bilo naročeno delo (in katero) opravljeno, da so bili razlogi za zamudo na strani tožene stranke, da dela tožena stranka ni v celoti plačala in da terjatev ni niti delno prenehala s predpravdnim pobotanjem, ker tožena stranka ni dokazala svoje nasprotne odškodninske terjatve zaradi tožnikove kršitve pogodbe. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožbenemu zahtevku delno ugodilo (v obsegu, za katerega je z izvedencem ugotovilo, da izvedena dela z že prejetimi plačili še niso plačana). V presežku, ko je izvedenec ugotovil, da je tožeča stranka določena dela ovrednotila previsoko, je tožbeni zahtevek zavrnilo. V tem delu je sodba pravnomočna, ker je pravdni stranki ne izpodbijata.

11. Sprejeta odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Pojasnjena je s preglednimi, jasnimi in popolnimi razlogi o vseh pravnorelevantnih dejstvih. Ta so ugotovljena pravilno in popolno. V sodbi ni pomanjkljivosti, ki jih očita pritožba. Sodišče se je namreč opredelilo do vseh relevantnih ugovorov tožene stranke, vsebino izvedenih dokazov povzelo pravilno in prepričljivo utemeljilo sprejeto dokazno oceno. Zgolj dejstvo, da se tožena stranka z njo ne strinja, še ne zadošča za očitek o procesni kršitvi. Sodba ni obremenjena ne z absolutnimi bistvenimi kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (slednje pritožba niti ne konkretizira in zato podrobnejši preizkus ni mogoč) ne z relativno kršitvijo 8. člena ZPP. Dokazna ocena je namreč opravljena po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP: upoštevaje vse izvedene dokaze in ne le tistih, ki bi utegnili koristiti pritožniku. Ker pritožbeno sodišče torej v celoti sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev sodišča prve stopnje kot pravilne, bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene o naročilu in izvedbi dodatno dogovorjenih del ter uporabi materiala (točka 10 do 11 sodbe).

13. Da so bila dodatna dela med strankama dogovorjena in da jih je (s podizvajalci) izvedel tožnik, se je zanesljivo prepričalo ne le z izpovedbami prič, ki jim pritožba odreka verodostojnost, pač pa tudi z zaslišanjem obeh pravdnih strank. Pravilna je ocena, da je že toženec sam potrdil naročilo dodatnih del. Zato ni bilo osnove, da sodišče v zvezi s tem ne bi verjelo tudi skladnim izpovedbam tožeče stranke in prič, kar velja tako za dodatna dela kot za uporabljeni material. Pozorno je bilo tudi na povezanost prič s tožnikom, a je prepričljivo povedalo, zakaj jim je verjelo in tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v njihovo resnicoljubnost. Nenazadnje pa ugovorov v tej smeri na prvi stopnji pritožnik niti ni imel. 14. Kar zadeva pritožbene ugovore o nedokazanosti plačila podizvajalcem s strani tožeče stranke, kar naj bi dokazovalo, da dodatnih del ni bilo, je treba ugotoviti, da tožena stranka na prvi stopnji takih ugovorov ni imela. Ker v pritožbi tega ne opraviči, gre za nedopustne, prepozne in neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nanje ni treba odgovarjati. Sicer pa je razmerje med glavnim izvajalcem in podizvajalcem po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru nepomembno. Ugotovilo je namreč, da toženec ni dokazal morebitnega neposrednega plačila tožnikovim podizvajalcem (631. člen OZ). Zato za naročeno in izvedeno delo kot naročnik v celoti dolguje plačilo tožniku kot podjemniku (619. člen OZ) ne glede na to, da ga je slednji opravil s tretjimi osebami.

15. Pritožnik graja oceno in ugotovitev sodišča, da je bil vzrok za podaljšanje roka za izvedbo del na strani tožene stranke. S pritožbenimi očitki, ki zgolj vztrajajo pri zanikanju dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo v dokaznem postopku (da je prišlo do trikratne prekinitve del na željo toženca), ne more omajati dokazne ocene, pojasnjene v točki 12 sodbe. Tudi sam v pritožbi priznava, da je kljub zamudi dopuščal nadaljnje delo tožeče stranke. S tem pritrjuje pravilni nadaljnji ugotovitvi sodišča, da kljub zatrjevani zamudi ni odstopil od pogodbe. Zato se plačila izvedenih del ne more razbremeniti.

16. Ugovor izračuna z izrecnim jamstvom za dela po predračunu (643. člen OZ), pri katerem pritožnik vztraja tudi v pritožbi, je prav tako pravilno zavrnjen. Oporo ima v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu. Da je toženec sam pripravil ponudbo oziroma specifikacijo del, za katera je iskal izvajalca, izhaja že iz njegovih navedb (primerjaj npr. vloga na list. št. 77). Pravilna je zato ugotovitev sodišča, ki sledi tudi prepričljivi izpovedbi tožeče stranke, da je tožnik na tej podlagi pripravil predračun št. 15/2007. Iz navedene listine v prilogi B1 pa izhaja, da bo obračun opravljen po dejanskih izmerah, kar bo upoštevano pri končnem izračunu. Pravilna je torej ocena in presoja, da je tožnik v predračunu določil način obračuna gradbenih materialov in storitev ter ceno za enoto izvedenih del in da ne držijo pritožbene navedbe o dogovoru za izvedbo del na ključ. Da je toženec sprejel tožnikov način obračuna gradbenih materialov in storitev ter ceno za enoto izvedenih del, pa je pravilno ocenilo na podlagi samega predračuna, ki je podpisan s strani toženca. Presoja o vsebini sklenjene pogodbe in načinu določitve cen je sprejeta ob pravilni uporabi 22. člena OZ. Toženčeve navedbe o tožnikovih predhodnih meritvah objekta, ki jih je tožnik zanikal, so glede na sklenjeno pogodbo pravno nerelevantne.

17. Obseg izvedenih del je sodišče ugotovilo z izvedencem. Pritožbeni očitki, da pri obračunu ni izhajal iz pogodbeno dogovorjenih del in ponudbe, so neutemeljeni. Izvedenec je namreč pri obračunu upošteval nesporna dejstva o delih, ki glede na predračun niso bila izvedena (primerjaj izvedeniško poročilo na red. št. 62). Njegovemu obračunu pravdni stranki po dopolnitvi mnenja in prejetih odgovorih na pripombe nista več ugovarjali. Zato je sodišče svojo odločitev o višini vtoževane terjatve upravičeno in pravilno oprlo nanj.

18. Tudi odločitev o predpravdnem ugovoru pobota (razlogi v točkah 20 do 23) je pravilna. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasprotni upniku s tistim, kar ta terja od njega, če obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. člen OZ). Potrebna je še pobotna izjava pred pravdo (312. člen OZ). Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal, ko so se stekli pogoji zanj. V pravdi se ugovor predpravnega pobotanja obravnava kot ugovor ugasle pravice – ugovor izpolnitve.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedena materialnopravna določila. Upoštevaje toženčevo trditveno podlago pa pravilno ocenilo, da tožnik svoje nasprotne odškodninske terjatve iz naslova kršitve pogodbe o delu ni dokazal ne po obsegu ne po višini. Pritožbene navedbe, da je konkretno navedel, katero delo ni izvedeno, so preskromne. Pobotni ugovor je namreč uveljavljal kot pavšalno višino 10 % opravljenih del, pri čemer je navajal, da je v pobot uveljavljal škodo zaradi nedokončanja del (ne da bi konkretiziral dela in škodo), slabe kakovosti del (brez navedb potrebnih predpostavk o odgovornosti za nepravilno izpolnitev) in iz naslova uporabe gradbenega materiala (brez konkretizacije materiala in škode). Na njem je bilo trditveno in dokazno breme za navedbo relevantnih dejstev o vseh predpostavkih poslovne odškodninske odgovornosti. Pavšalno postavljeni ugovor je ostal nesklepčen. Pravilna je tudi ocena sodišča, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi tožnik kršil pogodbo in da bi zaradi njegovega ravnanja toženec utrpel (pavšalno) zatrjevano škodo. Tako se izkaže, da pogojev za pobotanje ni, ker ni dokazana nasprotna terjatev.

20. Tudi pritožbeno opozarjanje na potrebo po sestavi pisnih aneksov k pogodbi so prepozne in neupravičene pritožbene notove, na katere ni treba odgovarjati. Za sklenitev podjemne pogodbe pisna oblika kot predpostavka veljavnosti ni določena. Na prvi stopnji ni bilo ne trditev ne ugotovitev, da bi se pogodbeni stranki sporazumeli, da bo pisna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe (prvi odstavek 54. člena OZ). Zato so pritožbene navedbe o nujnosti pisnih sprememb pogodbe tudi vsebinsko neutemeljene.

21. Neutemeljeni so končno tudi očitki o prezrtem določilu 9. člena OZ. Dolžnost izpolnitve obveznosti velja za obe pogodbeni stranki. Obe sta dolžni izpolniti svojo obveznost in obe tudi odgovarjata za njeno izpolnitev. Ob ugotovitvah, da je svoje obveznosti izpolnila tožeča stranka, tožena pa ne, je tožbenemu zahtevku v ugotovljenem obsegu pravilno ugodeno.

22. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami Op. št. (3): Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 13/14 in naslednji