Jedro

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, zato ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Celje je z izpodbijanim sklepom, na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. 29 9898475-02610 z dne 28. 1. 2009, ki je postala izvršljiva dne 6. 3. 2009, dovolil izvršbo denarne terjatve v višini 44,48 EUR, zamudnih obresti po predlogu predlagatelja do dne 20. 11. 2009 v višini 3,63 EUR-a, zamudnih obresti od 21. 11. 2009 do 2. 8. 2011 v višini 6,81 EUR-a, stroške izdaje sklepa DT 493-158/2009-4 v višini 20,86 EUR-a, stroške izdaje sklepa DT 493-158/2009/9 v višini 20,86 EUR-a in stroške izdaje izpodbijanega sklepa v višini 20,86 EUR-a in z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od zneska 44,48 EUR-a, ki jih obračuna banka od dne 3. 8. 2011 do vključno dneva plačila. V istem sklepu je bil določen tudi način plačila dolgovanega zneska z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožeča stranka na računih pri Poštni banki Slovenija d.d., Ulica Vita Krajgerja 5, Maribor in Delavski hranilnici d.d. Ljubljana, Miklošičeva 5, Ljubljana, iz razlogov, navedenih v obrazložitvi sklepa.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-2-200/2011-2 z dne 30. 12. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ni dolžnica v predmetni zadevi ter da ji zaradi njenega slabega socialnega stanja ne bi smeli obračunati stroškov izvršilnega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega posamičnega akta, temveč zgolj tiste, ki v skladu s povzeto zakonsko ureditvijo izpolnjujejo vse kriterije za pojem upravnega akta. Kriterije po tej ureditvi je mogoče razdeliti na formalne in materialne. Po formalnih kriterijih so upravni akti le tisti akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil, po materialnih kriterijih pa gre za akte, s katerimi je bilo vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Za upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato ne more šteti akt, ki poleg formalnega ne izpolnjuje tudi materialnega kriterija, s katerim torej ni bilo vsebinsko odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta in tudi ne akt, ki pomeni zgolj procesno odločitev (razen v nekaterih, v ZUS-1 izrecno določenih izjemah).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe. Ta sklep pa ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je bilo o tem odločeno že z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 28. 1. 2009, ki predstavlja izvršilni naslov in na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je bilo zgolj ugotovljeno, da je odločba postala izvršljiva, zato je bila dovoljena njena izvršba in določen njen način. Izpodbijani sklep tako ni v ničemer posegel v odločitev o obveznosti tožeče stranke, ki izhaja iz materialnega prava in ki v obravnavanem postopku upravne izvršbe predstavlja izvršilni naslov, zato ne izpolnjuje materialnega kriterija za akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu. Ob tem sodišče še ugotavlja, da tudi ne gre za katerega od aktov, ki jih je po izrecni določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, čeprav nimajo narave upravnega akta (sklepi s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan).

V zvezi z ugovori tožeče stranke v tožbi, da ni dolžnica v predmetni zadevi sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa, odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je izvršilni naslov v navedenem izvršilnem postopku in listin iz upravnih spisov nesporno izhaja, da je dolžnica za neplačano denarno terjatev v višini 44,48 EUR-ov prav tožeča stranka. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da bi morala biti oproščena plačila stroškov izvršilnega postopka pa sodišče zgolj pojasnjuje, da je pritožba zoper sklep o izvršbi takse prosta, kar je razvidno iz pravnega pouka izpodbijanega sklepa, ostali stroški pa so nastali iz naslova izdaje sklepov o izvršbi v skladu z določbami 66. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku v višini 20,86 EUR-a za vsak sklep o izvršbi.

Sodišče je na podlagi povedanega ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe, zavrglo.