Jedro

Nacionalno pravo je potrebno razlagati tako, da se doseže polni učinek prava EU in tudi tako, da pogoji (predpostavke) ne smejo biti manj ugodni od pogojev, ki se uporabljajo za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). Ker torej uporaba nacionalnega prava zahteva, da so nujen sestavni del sklepa o izvršbi tudi sredstva in predmet izvršbe, saj sicer brez njih ni mogoče prisilno realizirati z začasno odredbo izrečene prepovedi, morajo veljati te določbe tudi v postopkih, ko se uporabljajo določbe, ki so posledica prenosa prava EU v nacionalno pravo.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 11. 2023 v tč. II. izreka spremeni tako, da glasi:

"2.Toženi stranki se prepoveduje, za čas veljavnosti te začasne odredbe, da razpolaga s terjatvami po Notarskem zapisu Notarke A. A., opr. št. SV-821/07 z dne 27. 9. 2007, Kreditni pogodbi št. 70924091490, Pogodbi o zastavi nepremičnin in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, Kreditni pogodbi št. 70924091490 z dne 24. 9. 2007, Dodatka št. 1 h Kreditni pogodbi št. 70924091490 z dne 22. 5. 2020 in Pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 24. 9. 2007 , ki so bili sklenjeni med tožečo in toženo stranko in da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožečo stranko ali uveljavlja kakršno koli drugačno poplačilo teh terjatev.

3.V primeru, če tožena stranka krši prepoved iz prejšnje točke te začasne odredbe, se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 50.000,00 EUR, ki se izterja v izvršbi po uradni dolžnosti in sodišče izda nov sklep, s katerim izreče novo in višjo denarno kazen od prejšnje, če tožena stranka ponovno krši prepoved iz prejšnje točke te začasne odredbe, kar se nadaljuje vse do tedaj, dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska iz te točke začasne odredbe.

4.Ta sklep ima učinek sklepa o izvršbi.

5.Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe, izdane v pravdnem postopku P 305/2023. "

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 2. 2024.

III.Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od prejema tega sklepa, plačati tožeči stranki 809,20 € izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo dva sklepa. Prvi sklep je izdalo 20. 11. 2023, s katerim je delno ugodilo predlogu tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za izdajo regulacijske začasne odredbe. Tako je do pravnomočnega končanja tega spora začasno zadržalo učinkovanje Notarskega zapisa Notarke A. A., opr. št. SV-821/07 z dne 27. 9. 2007, Kreditne pogodbe št. 70924091490, Pogodbe o zastavi nepremičnin in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, Kreditne pogodbe št. 70924091490 z dne 24. 9. 2007, Dodatka št. 1 h Kreditni pogodbi št. 70924091490 z dne 22. 5. 2020 in Pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 24. 9. 2007, ki so bili sklenjeni med tožnico in toženo stranko (v nadaljevanju toženko) (I. točka izreka). Ni pa ugodilo tožničinem predlogu glede prepovedi razpolaganja s terjatvami po kreditni pogodbi št. 70924091490 z dne 24. 9. 2007, Dodatka št. 1 h Kreditni pogodbi št. 70924091490 z dne 22. 5. 2020 in Pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 24. 9. 2007 ter glede določitve denarne kazni (II. točka izreka).

2.Drugi sklep je sodišče prve stopnje izdalo 1. 2. 2024 in z njim v celoti zavrnilo ugovor toženke zoper sklep z dne 20. 11. 2023.

O pritožbi tožnice zoper sklep z dne 20. 11. 2023:

3.Zoper sklep z dne 20. 11. 2023 se, po pooblaščencu, pritožuje tožnica. Sklep izpodbija v zavrnilnem delu z navedbo obstoja bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da izdanega sklepa o začasni odredbi ni mogoče izvršiti, ker iz njega ne izhaja sankcija, ki bi doletela toženko, če izdane začasne odredbe ne bi upoštevala. Smisel začasne odredbe je namreč to, da ima značaj sklepa o izvršbi in ne, da bi morala tožnica v izvršilnem postopku ugovarjati zoper sklep o izvršbi. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi v celoti ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Na pritožbo je, po pooblaščencu, odgovorila toženka, ki navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo del tožničinega predloga ter, da predlagana določitev denarne kazni v višini 50.000,00 EUR za posamezno kršitev, ki bi jo lahko storila toženka, ni sorazmerna. S takšnim zavarovanjem bi sodišče poseglo tudi v ustavno pravico do sodnega varstva domnevnega dolžnika. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba je utemeljena.

6.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7.Tožnica je v pritožbi določila obseg izpodbijanja sklepa sodišča prve stopnje in sicer se pritožuje zoper tč. II. izreka. V tem izreku je sodišče prve stopnje združilo odločanje o točkah 2. in 3. predloga tožnice1, ta pa sta po pravnih učinkih različna. Točka 2. predloga namreč vsebuje vrsto začasne odredbe (prvi odst. 273. člena ZIZ, ki te vrste našteva le primeroma), točka 3. pa vsebuje sredstvo (in predmet) izvršbe. Razloge za zavrnitev je sodišče prve stopnje podalo v tč. 18. obrazložitve.

8.Sodišče druge stopnje pritrjuje navedbam v pritožbi, da so razlogi sodišča prve stopnje napačni. Tožnica je v tč. 1. in 2. predloga zahtevala izdajo dveh vrst začasnih odredb. Po razlagi sodišča druge stopnje je bistveno bolj pomembna predlagana začasna odredba v tč. 2. predloga; z njo se namreč povsem določno prepoveduje razpolaganja s terjatvami (v nadaljevanju konkretiziranimi) in prepoved izterjevanja teh terjatev v izvršilnem ali "uveljavlja kakršno koli drugačno poplačilo teh terjatev.". Takšna vrsta predlagane začasne odredbe v celoti ustreza zahtevam po določnem in jasnem oblikovanju zapovedi ravnanja dolžnice (primarna zapoved oziroma primarna pravna posledica). Uveljavljanje dveh vrst začasnih odredb ni nedopustno (276. člen ZIZ), bistveno pa je, da imata obe povsem identično dejansko in predvsem pravno podlago. Za obe namreč velja, da morajo biti podani pogoji oziroma predpostavke, ki jih določa ZIZ (272. člen).

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev presodilo, da se ta v celoti ujemajo predpostavkam za izdajo začasne odredbe in zato tudi ugodilo predlagani začasni odredbi iz tč. 1. predloga, ki je postala tč. I. izreka sklepa. Ker pa, kot je bilo pojasnjeno, je na isti dejanski in pravni podlagi tožnica zahtevala izdajo dveh vrst začasnih odredb, je nujen logičen sklep, da so izpolnjene tudi predpostavke za izdajo začasne odredbe v tč. 2. predloga; ta, ko je sodišče druge stopnje že pojasnilo, je za dosego pravnih učinkov bistveno bolj pomembna, kot tista, ki ji je bilo ugodeno.

10.Ker je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem postopku ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). V skladu s prvim odstavkom 44. člena ZIZ mora sklep o izvršbi vsebovati tudi "sredstvo in predmet izvršbe". Brez teh sestavin v primeru kršitve, sklepa o izvršbi ni mogoče realizirati, zato je obrazložitev sodišča prve stopnje:"V kolikor bo toženka kljub takšni začasni odredbi s terjatvami razpolagala oz. jih izterjevala v izvršilnem postopku, bo imela tožnica na podlagi v tem postopku izdane začasne odredbe zagotovljeno ustrezno pravno varstvo." napačna in v nasprotju z določbami ZIZ. Razen že citirane splošne določbe je potrebno uporabiti še določbe 227. člena, ki napotuje na uporabo 226. člena ZIZ. Na podlagi tretjega odstavka 226. člena ZIZ izreče sodišče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Fizični osebi izreče sodišče denarno kazen največ do 10.000,00 EUR, pravni osebi in podjetniku pa do 500.000,00 EUR. Tako ni mogoče, da bi sklep o začasni odredbi, ki dolžniku nalaga nekaj, kar lahko stori samo on, ne bi vseboval izreka denarne kazni. Višina denarne kazni se določi glede na vse okoliščine vsakokratnega primera. Denarna kazen je v primeru, kot je obravnavani, tisto pravno sredstvo, s katerim sodišče lahko prisili toženko k izpolnitvi naloženega ravnanja (preprečitev razpolaganja s terjatvami po izpodbijani kreditni pogodbi, notarskem zapisu in dodatkov k kreditni pogodbi ter izterjevanjem teh terjatev v izvršilnem ali kakšnem drugem postopku). Pri tem namen kazni ni kaznovanje toženke, pač pa vplivanje na njeno voljo, da bo zaradi zagrožene kazni ravnala skladno z naloženo obveznostjo. Iz zahteve po učinkovitosti do sodnega varstva izhaja, da mora zakon preprečiti, da bi se dolžniku (toženki) bolj splačalo plačati kazen kot ravnati skladno z obveznostjo iz izvršilnega naslova.

11.Glede na okoliščine konkretnega primera, je po presoji sodišča predlagana denarna kazen v primeru kršitve v višini 50.000,00 EUR primerna in nikakor nesorazmerna za banko. Denarna kazen se izreče za vsako posamezno kršitev oziroma za primer, če toženka v določenem roku ne bo izpolnila obveznosti (glej tretji odstavek 226. člena ZIZ). V tem primeru opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem reku ne bo izpolnil obveznosti (četrti odstavek 226. člena ZIZ). Zoper dolžnika, ki kljub drugi izrečeni kazni ne izpolni svoje obveznosti, postopa sodišče še naprej tako, kot je določeno v tretjem in četrtem odstavku 226. člena ZIZ, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznik sklepov ne doseže desetkratnega zneska iz tretjega odstavka tega člena (peti odstavek 226. člena ZIZ). Sodišče pri odmerjanju denarne kazni v predpisanih mejah upošteva pomen dejanja, ki bi ga moral opraviti dolžnik, ter druge okoliščine primera (šesti odstavek 226. člena ZIZ).

12.V obravnavani zadevi bi zato sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi drugi vrsti predlagane začasne odredbe in izreči tudi sankcijo denarne kazni za primer, če toženka v določenem roku ne bo izpolnila svoje obveznosti. Sklicevanje na sodbo SEU C-287/22 z dne 15.6.2023 in razlaga, da je polni učinek končne meritorne odločitve dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja pogodbe, je napačna in v nasprotju s citiranimi določbami ZIZ. Nacionalno pravo je potrebno razlagati tako, da se doseže polni učinek prava EU in tudi tako, da pogoji (predpostavke) ne smejo biti manj ugodni od pogojev, ki se uporabljajo za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). Ker torej uporaba nacionalnega prava zahteva, da so nujen sestavni del sklepa o izvršbi tudi sredstva in predmet izvršbe, saj sicer brez njih ni mogoče prisilno realizirati z začasno odredbo izrečene prepovedi, morajo veljati te določbe tudi v postopkih, ko se uporabljajo določbe, ki so posledica prenosa prava EU v nacionalno pravo. Zato so navedeni učinki, ki jih poudarja tudi citirana sodba C-287/22 doseženi šele s korekcijo sodišča druge stopnje, ki je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo.

13.V skladu s 277. členom ZIZ je del izreka sklepa tudi čas, za katerega se izdaja začasna odredba, zato je sodišče druge stopnje dopolnilo izrek tudi glede te sestavine.

14.Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo materialnopravno, zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo ter spremenilo izpodbijani sklep (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi toženke zoper sklep z dne 1. 2. 2024:

15.Zoper sklep o ugovoru toženke z dne 1. 2. 2024, ki ga je podala v zvezi s sklepom z dne 20. 11. 2023, se preko pooblaščene odvetniške družbe, pritožuje toženka. Sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) oziroma sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), ki to direktivo razlaga. Direktiva 93/13 namreč ni neposredno uporabljiva, prav tako nacionalna sodišča ne smejo slepo slediti razlagam SEU, brez da bi ob tem uporabila ustrezno nacionalno pravo. Nadalje navaja, da je tožnica s svojim predlogom zahtevala začasno zavarovanje denarne terjatve za kar pa niso izpolnjeni zakonski pogoji. Prav tako niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe za nedenarno terjatev. Tožnica obstoja nedenarne terjatve ni dokazala s stopnjo verjetnosti, prav tako pa niso izpolnjeni tudi drugi zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe. Ureditvene začasne odredbe namreč ni mogoče izdati v primerih iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Izpolnjen pa ni niti pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnica po mnenju toženke ne izpolnjuje niti dodatnega pogoja reverzibilnosti, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo nikakršne presoje kakršen del obveznosti tožnice je zavarovan s hipoteko. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi točko I. izreka izpodbijanega sklepa ter podrejeno, da sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

16.Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje ter nasprotuje pritožbenim navedbam. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške.

17.Pritožba ni utemeljena.

18.V skladu s 350. členom ZPP in 15. členom ZIZ preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

18.V skladu s 350. členom ZPP in 15. členom ZIZ preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

19.Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sklep sodišča prve stopnje ali pravdni postopek nista obremenjena s kršitvami, na katere pazi po uradni dolžnosti.

19.Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sklep sodišča prve stopnje ali pravdni postopek nista obremenjena s kršitvami, na katere pazi po uradni dolžnosti.

20.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 272. člena ZIZ, ki urejajo materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Prav tako je pravilno ocenilo, da tožnica v konkretnem primeru zahteva izdajo t.i. regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe, s katero lahko sodišče ob izpolnjenih pogojih začasno uredi sporno pravno razmerje. Tožnica mora po navedeni pravni podlagi izkazati dve kumulativni predpostavki, ki jih določa ZIZ, in sicer verjetnost obstoja svoje nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) ter enega od pogojev iz druge ali tretje alineje drugega odstavka navedenega člena. Hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem in sicer, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje po sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženko vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti), kar je kot poseben dodatni pogoj opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.

20.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 272. člena ZIZ, ki urejajo materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Prav tako je pravilno ocenilo, da tožnica v konkretnem primeru zahteva izdajo t.i. regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe, s katero lahko sodišče ob izpolnjenih pogojih začasno uredi sporno pravno razmerje. Tožnica mora po navedeni pravni podlagi izkazati dve kumulativni predpostavki, ki jih določa ZIZ, in sicer verjetnost obstoja svoje nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) ter enega od pogojev iz druge ali tretje alineje drugega odstavka navedenega člena. Hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem in sicer, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje po sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženko vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti), kar je kot poseben dodatni pogoj opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.

Predlagatelj (tožnica) pa mora vse tri navedene pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnica izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

Predlagatelj (tožnica) pa mora vse tri navedene pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnica izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

21.Toženka nima prav, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo Direktivo 93/13 in sodno prakso SEU. Sicer drži, da direktive EU niso neposredno uporabljive v pravu države članice EU (nimajo t.i. neposrednega horizontalnega učinka), vendar je Direktiva 93/13 implementirana v slovenski pravni red preko Zakona o potrošniških kreditih - ZpotK, Obligacijskega zakonika - OZ in Zakona o varstvu potrošnikov - ZVPot. Ustava Republike Slovenije - Ustava RS v 3.a členu nalaga uporabo prava Evropske Unije (EU) v skladu z njegovimi lastnimi načeli, kot jih je sooblikovalo SEU. Razlage direktiv pa so prepuščene SEU, katerih odločbe predstavljajo formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Republiki Sloveniji in jih morajo po uradni dolžnosti upoštevati vsi oblastveni organi. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

21.Toženka nima prav, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo Direktivo 93/13 in sodno prakso SEU. Sicer drži, da direktive EU niso neposredno uporabljive v pravu države članice EU (nimajo t.i. neposrednega horizontalnega učinka), vendar je Direktiva 93/13 implementirana v slovenski pravni red preko Zakona o potrošniških kreditih - ZpotK, Obligacijskega zakonika - OZ in Zakona o varstvu potrošnikov - ZVPot. Ustava Republike Slovenije - Ustava RS v 3.a členu nalaga uporabo prava Evropske Unije (EU) v skladu z njegovimi lastnimi načeli, kot jih je sooblikovalo SEU. Razlage direktiv pa so prepuščene SEU, katerih odločbe predstavljajo formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Republiki Sloveniji in jih morajo po uradni dolžnosti upoštevati vsi oblastveni organi. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

Cilj Direktive 93/13 je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov. Tako je ob presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe potrebno upoštevati stališča, ki jih je v zadevah kreditov v CHF zavzelo SEU, kar je sodišče prve stopnje ustrezno opravilo.

Cilj Direktive 93/13 je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov. Tako je ob presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe potrebno upoštevati stališča, ki jih je v zadevah kreditov v CHF zavzelo SEU, kar je sodišče prve stopnje ustrezno opravilo.

22.Toženka v pritožbi navaja, da je tožnica zahtevala tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je v točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč pravilno pojasnilo, da je bila začasna odredba izdana zaradi zagotovitve polnega učinka končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, kar predstavlja zavarovanje nedenarne terjatve. Zato toženkine trditve v smeri obstoja predloga za izdajo začasne odredbe za denarno terjatev ne morejo biti uspešne.

22.Toženka v pritožbi navaja, da je tožnica zahtevala tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je v točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč pravilno pojasnilo, da je bila začasna odredba izdana zaradi zagotovitve polnega učinka končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, kar predstavlja zavarovanje nedenarne terjatve. Zato toženkine trditve v smeri obstoja predloga za izdajo začasne odredbe za denarno terjatev ne morejo biti uspešne.

23.Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da je podana verjetnost obstoja terjatve (tč. 11. do 25. obrazložitve). Sodišče druge stopnje jo utemeljuje z razlago v novejši sodni praksi, toženka pa v pritožbi opozarja na razlago avtorjev (Pirnat/Galič) in povzema njihove nasprotne razloge. Vendar predmetni postopek ni postopek odločanja o glavni stvari temveč le o začasnih ukrepih, s katerimi se preprečuje toženki, da bi uporabila odstopno upravičenje ali druga razpolagalna upravičenja in naložila tožnici - potrošnici - še večje finančno breme, kot je plačevanje mesečnih anuitet in, kot je bilo že pojasnjeno, z nižjim dokaznim standardom. Mnenja pravnih strokovnjakov so lahko tehten razlagalni argument, zagotovo pa niso vir prava. Sodišče druge stopnje v zvezi z očitki v pritožbi o tem, da se Vrhovno sodišče zmotno sklicuje na odločitev SEU (Paribas) poudarja, da toženka v pritožbi prezre, da je sodišče prve stopnje upoštevalo odločitev SEU v zadevi C-405/21, ki pa pomembno slabi moč argumentov pritožbe (tč. 15. obrazložitve).

23.Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da je podana verjetnost obstoja terjatve (tč. 11. do 25. obrazložitve). Sodišče druge stopnje jo utemeljuje z razlago v novejši sodni praksi, toženka pa v pritožbi opozarja na razlago avtorjev (Pirnat/Galič) in povzema njihove nasprotne razloge. Vendar predmetni postopek ni postopek odločanja o glavni stvari temveč le o začasnih ukrepih, s katerimi se preprečuje toženki, da bi uporabila odstopno upravičenje ali druga razpolagalna upravičenja in naložila tožnici - potrošnici - še večje finančno breme, kot je plačevanje mesečnih anuitet in, kot je bilo že pojasnjeno, z nižjim dokaznim standardom. Mnenja pravnih strokovnjakov so lahko tehten razlagalni argument, zagotovo pa niso vir prava. Sodišče druge stopnje v zvezi z očitki v pritožbi o tem, da se Vrhovno sodišče zmotno sklicuje na odločitev SEU (Paribas) poudarja, da toženka v pritožbi prezre, da je sodišče prve stopnje upoštevalo odločitev SEU v zadevi C-405/21, ki pa pomembno slabi moč argumentov pritožbe (tč. 15. obrazložitve).

24.V zvezi s to predpostavko toženka v pritožbi nasprotuje tudi razlagi sodišča prve stopnje o tem, da terjatev ni zastarala (tč. 24. obrazložitve). Njen ugovor, da so razlogi "pavšalni", velja za trditve v pritožbi, ne pa glede razlogov sodišča prve stopnje. V tožbi tožnica uveljavlja več tožbenih zahtevkov (objektivna kumulacija) in zapis sodišča prve stopnje, da tožnica "primarno" zahteva ugotovitev ničnosti ni moč razumeti, da bi naj bilo razmerje med njimi razmerje eventualne kumulacije. Jasno je namreč že v uvodnem stavku zapisalo, da pravica do ničnosti ne ugasne (93. člen OZ) in tudi v zvezi z dajatvenim zahtevkom odgovorilo na ugovor toženke s sklicevanjem na razlago v sodni praksi v zvezi z zapadlostjo tožbenih zahtevkov, ki izvirajo iz ničnih pogodb (op. 1). Ker gre za ločene tožbene zahtevke in se pravni učinki začasne odredbe ne nanašajo na dajatveni zahtevek, bo o vprašanju njegovega zastaranja v pravdnem postopku lahko odločeno tudi drugače.

24.V zvezi s to predpostavko toženka v pritožbi nasprotuje tudi razlagi sodišča prve stopnje o tem, da terjatev ni zastarala (tč. 24. obrazložitve). Njen ugovor, da so razlogi "pavšalni", velja za trditve v pritožbi, ne pa glede razlogov sodišča prve stopnje. V tožbi tožnica uveljavlja več tožbenih zahtevkov (objektivna kumulacija) in zapis sodišča prve stopnje, da tožnica "primarno" zahteva ugotovitev ničnosti ni moč razumeti, da bi naj bilo razmerje med njimi razmerje eventualne kumulacije. Jasno je namreč že v uvodnem stavku zapisalo, da pravica do ničnosti ne ugasne (93. člen OZ) in tudi v zvezi z dajatvenim zahtevkom odgovorilo na ugovor toženke s sklicevanjem na razlago v sodni praksi v zvezi z zapadlostjo tožbenih zahtevkov, ki izvirajo iz ničnih pogodb (op. 1). Ker gre za ločene tožbene zahtevke in se pravni učinki začasne odredbe ne nanašajo na dajatveni zahtevek, bo o vprašanju njegovega zastaranja v pravdnem postopku lahko odločeno tudi drugače.

25.24. Ne držijo navedbe, da sodišče prve stopnje brez naroka ni moglo sklepati o verjetnosti tožničine terjatve. Upoštevati je potrebno, da je odločanje o začasni odredbi vrsta nepravdnega (izvršilnega) postopka z vrsto posebnosti, med drugim tudi s poudarjenim načelom hitrosti tega postopka, v katerem narok ni obvezen (prvi odst. 29.a člena ZIZ) in z omiljenimi dokaznimi standardi (verjetnost). Praviloma se torej v takšnih postopkih odloča na podlagi listinskih dokazov.

25.24. Ne držijo navedbe, da sodišče prve stopnje brez naroka ni moglo sklepati o verjetnosti tožničine terjatve. Upoštevati je potrebno, da je odločanje o začasni odredbi vrsta nepravdnega (izvršilnega) postopka z vrsto posebnosti, med drugim tudi s poudarjenim načelom hitrosti tega postopka, v katerem narok ni obvezen (prvi odst. 29.a člena ZIZ) in z omiljenimi dokaznimi standardi (verjetnost). Praviloma se torej v takšnih postopkih odloča na podlagi listinskih dokazov.

26.25. Toženka navaja, da regulacijska začasna odredba ne more biti izdana na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj se pri tem premalo upošteva, da je poleg interesov upnika potrebno varovati tudi interese dolžnika. Brez izvedenega kontradiktornega naroka pa je takim predlogom mogoče ugoditi le iz posebej utemeljenih izjemnih razlogov, ki v predmetni zadevi niso podani. Pri tem se toženka sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1565/2019 z dne 18. 9. 2019. Sodišče druge stopnje navedbam ne pritrjuje. Kot je sodišče druge stopnje v obravnavanem sklepu že pojasnilo, se regulacijske začasne odredbe izdajo tudi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik s sklicevanjem na starejšo sodno prakso ne more uspeti, saj se je slednja spremenila in dopušča izdajo regulacijskih začasnih odredb tudi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

26.25. Toženka navaja, da regulacijska začasna odredba ne more biti izdana na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj se pri tem premalo upošteva, da je poleg interesov upnika potrebno varovati tudi interese dolžnika. Brez izvedenega kontradiktornega naroka pa je takim predlogom mogoče ugoditi le iz posebej utemeljenih izjemnih razlogov, ki v predmetni zadevi niso podani. Pri tem se toženka sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1565/2019 z dne 18. 9. 2019. Sodišče druge stopnje navedbam ne pritrjuje. Kot je sodišče druge stopnje v obravnavanem sklepu že pojasnilo, se regulacijske začasne odredbe izdajo tudi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik s sklicevanjem na starejšo sodno prakso ne more uspeti, saj se je slednja spremenila in dopušča izdajo regulacijskih začasnih odredb tudi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Naveden zakonski pogoj pa je tožnica s stopnjo verjetnosti tudi izkazala. Slednje je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo tako v točki 28. izpodbijanega sklepa kot tudi v točkah 10. do 12. obrazložitve sklepa z dne 20. 11. 2023 in sodišče druge stopnje tem razlogom pritrjuje.

Naveden zakonski pogoj pa je tožnica s stopnjo verjetnosti tudi izkazala. Slednje je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo tako v točki 28. izpodbijanega sklepa kot tudi v točkah 10. do 12. obrazložitve sklepa z dne 20. 11. 2023 in sodišče druge stopnje tem razlogom pritrjuje.

27.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

27.26. Dodatni pogoj, ki je potreben za izdajo regulacijske začasne odredbe pa je t.i. pogoj reverzibilnosti, ki zagotavlja vzpostavitev prejšnjega stanja v kolikor tožnica s svojim zahtevkom ne bi uspela. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da ima toženka tudi ob morebitni nemožnosti izplačila dolgovanega potrošniškega kredita še vedno na voljo tako hipotekarno kot tudi poroštveno zavarovanje, ki zagotavljata, da toženka ne bo mogla trpeti hujših posledic kot tožnica oziroma, da bo za toženko mogoče vzpostaviti prejšnje stanje (tč. 30. obrazložitve). Sodišče druge stopnje tem razlogom pritrjuje.

28.27. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških postopka

Odločitev o stroških postopka

28.Ureditvene začasne odredbe so tesno povezane z odločitvijo v glavni stvari, a to ne spreminja pravne narave postopka za izdajo začasnih odredb, ki je samostojen postopek.

Gre za vrsto izvršilnega postopka; 239. člen ZIZ določa, da se njegove določbe "smiselno" uporabljajo tudi postopek zavarovanja. ZIZ v 38. členu vsebuje več splošnih določb (obstajajo še posebne v drugih členih), med njimi je tudi osmi odst., katerega uvodni del se glasi:"Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj...". Gre za pravilo, kot izhaja iz razlage te določbe:"Obveznosti strank, da takoj zahtevajo povrnitev stroškov, ustreza dolžnost sodišča, da (v vsakem sklepu, ki ga izda v izvršbi) o priglašenih stroških tudi odloči (npr. dovolitev izvršbe, ugovorni postopek, pritožbeni postopek)."

29.28. Ureditvene začasne odredbe so tesno povezane z odločitvijo v glavni stvari, a to ne spreminja pravne narave postopka za izdajo začasnih odredb, ki je samostojen postopek.

Kljub možnosti torej, da se bo tudi postopek z začasno odredbo še nadaljeval (če bo potrebna prisilna izvršitev), citirana določba kot pravilo postavlja, da se o stroških odloči:"takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina", v nadaljevanju pa opredeljuje izjeme. ZPP pa nima določbe, ki bi določala drugače, kot to zahteva citirani osmi odstavek.

Gre za vrsto izvršilnega postopka; 239. člen ZIZ določa, da se njegove določbe "smiselno" uporabljajo tudi postopek zavarovanja. ZIZ v 38. členu vsebuje več splošnih določb (obstajajo še posebne v drugih členih), med njimi je tudi osmi odst., katerega uvodni del se glasi:"Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj...". Gre za pravilo, kot izhaja iz razlage te določbe:"Obveznosti strank, da takoj zahtevajo povrnitev stroškov, ustreza dolžnost sodišča, da (v vsakem sklepu, ki ga izda v izvršbi) o priglašenih stroških tudi odloči (npr. dovolitev izvršbe, ugovorni postopek, pritožbeni postopek)."

Kljub možnosti torej, da se bo tudi postopek z začasno odredbo še nadaljeval (če bo potrebna prisilna izvršitev), citirana določba kot pravilo postavlja, da se o stroških odloči:"takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina", v nadaljevanju pa opredeljuje izjeme. ZPP pa nima določbe, ki bi določala drugače, kot to zahteva citirani osmi odstavek.

29.Sodišče druge stopnje je zato odločilo o priglašenih stroških, nastalih v zvezi z odločanjem o pritožbi v izvršilnem postopku. Tožnici je priznalo priglašene stroške za predlog (tč. 3 tar. št. 31) ter pritožbo (tč. 7 tar. št. 31), skupno 1100 točk in 22% DDV ter 4,00 EUR poštnine, kar znaša 809,20 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen ZPP). Sodišče druge stopnje tožnici ni priznalo stroška odgovora na pritožbo toženke, glede katerega mora opraviti preizkus potrebnosti (prvi odst. 155. člena ZPP in 15. člen ZIZ), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP in 15. člen ZIZ). V obravnavanem primeru bi sodišče druge stopnje sprejelo enako odločitev tudi če odgovor na pritožbo ne bi bil vložen. Ker je tožnica v celoti uspela s predlogom za izdajo začasne odredbe, ji mora toženka povrniti vse stroške tega postopka. Toženka s pritožbo in odgovorom na pritožbo tožnice ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

Nekatera sodišča se sklicujejo na prvi odst. 151. člena ZPP, ki opredeljuje, kaj so pravdni stroški in določa tudi, da so to izdatki, ki nastanejo:"zaradi postopka". Že zgolj zato, ker gre za povsem splošno določbo, je ni dopustno uporabiti, takšen učinek izjeme od pravila lahko povzroči le izrecna določba, ki se nanaša na postopke zavarovanj; tako tudi ni razumljena v strokovni literaturi, ki postopkov zavarovanj ne umešča med te izjeme; N.Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 24, 25.

Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 29a, 29a/1, 38, 44, 44/1, 226, 226/3, 226/4, 226/5, 226/6, 227, 239, 268, 272, 272/1, 272/2, 273, 273/1, 276, 277 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 313, 358, 358/1, 358/1-5, 365, 365/1, 365/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.