Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, ker je naklepoma huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem da kot voznik avtobusa v nasprotju z navodili za pobiranje voznine potnici ni izdal pravilne vozovnice oziroma ji je izdal vozovnico, ki je bila predhodno prodana drugemu potniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 8. 2008, da se ugotovi trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, da se do tega datuma tožniku prizna in zagotovi vpis delovne dobe, obračuna plača, kot da bi delal in priznajo vse druge pravice iz delovnega razmerja in da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno odškodnino v znesku 5.054,70 EUR ter povrniti stroške postopka. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 8. 2008 razveljavi in se ugotovi, da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „voznik avtobusa“, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v zavarovanje, za ta čas obračunati plače, odvesti davke in prispevke in izplačati posamezne neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje ter povrniti stroške postopka. Odločilo je, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da si je tožnik z zneskom 2,30 EUR pridobil premoženjsko korist, saj tudi tožena stranka ni zatrjevala, da bi si tožnik pridobil kakršnokoli premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov glede zaključka, da si je tožnik pridobil premoženjsko korist v navedenem znesku, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da se izpovedbe prič ne nanašajo konkretno na tožnika, niti ne obstaja konkreten dokaz o tem, kako in ali je bil tožnik poučen o ravnanju z Almex strojčkom. Priča Č. se glede seznanitve tožnika o načinu dela s strojčkom ni mogel opredeliti, priča Z. pa ni povedal ničesar konkretnega o tem, ali je bil tožnik poučen o navodilih za ravnanje s strojčkom. V tem delu je za razliko od izpovedb prič izpoved tožnika v celoti verodostojna. Sodišče prve stopnje ni navedlo, kdo je bil pristojna oseba, ki je tožnika opozoril na navodila v kontrolni knjigi. Meni, da ni jasno, kdo je zadolžen za poučevanje novih voznikov o načinu ravnanja s strojčkom, vsekakor pa je zmoten zaključek, da se je bil tožnik dolžan seznaniti z navodilom o pobiranju voznine. Ob ugotovitvah, da je tožnik ravnal s hudo malomarnostjo, ker ni prebral navodil o ravnanju s strojčkom in da je namenoma prodal vozovnico št. 635, je sodišče štelo, da sta podani obe obliki krivde, čeprav je za obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno ugotoviti le eno od oblik. Ker ni jasno, katera oblika krivde se tožniku očita, je podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima jasno ugotovitev o predpisani obliki krivde tožnika v zvezi s storjeno kršitvijo delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršitev storil namenoma, s tem ko je prodal dvakrat vozovnico št. 635. Ugotovitve, da so bile delovne obveznosti kršene s hudo malomarnostjo, v izpodbijani sodbi ni mogoče zaslediti. Zato ima sodba ustrezne razloge, zaradi katerih jo je mogoče preizkusiti, ti razlogi pa med seboj niso v nasprotju. Kolikor pa se kot kršitev določb postopka štejejo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, ki bi omogočali zaključek, da si je pritožnik pridobil premoženjsko korist v znesku 2,30 EUR, gre za zmotno povzemanje izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je tožnik pridobil premoženjsko korist, temveč le, da je tožnik namenoma prodal dvakrat isto vozovnico z namenom pridobitve premoženjske koristi. Sicer pa tožnik s temi pritožbenimi navedbami, s katerimi se formalno sklicuje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Po presoji pritožbenega sodišča je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Po tem določilu lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik dne 23. 7. 2008 potnici ni izdal pravilne vozovnice oziroma ji je prodal vozovnico z zaporedno številko 635, ki je bila neveljavna, ker je bila že predhodno prodana in jo je tožnik na podlagi navodil v O. kot prodano popisal v potnem poročilu (priloga B/7). Kršitev delovnih obveznosti je ugotovila kontrolna služba tožene stranke, ki je opravljala kontrolo.

V skladu z 31. členom ZDR mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Po 32. členu ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. junija 2008 (priloga A/2) izhaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „voznik avtobusa“, njegovo delo pa je po 3. členu navedene pogodbe obsegalo vožnjo avtobusa in druga delovna opravila po nalogu delodajalca, v konkretnem primeru tudi zadolžitev pobiranja in pravočasne izdaje vozovnic. Delo z vozovnicami in Almex strojčkom, ki služi izdaji in obračunu vozovnic, je bilo določeno v navodilih, ki se jih tožnik ni držal. V Navodilih za pobiranje voznine (priloga B/6) je opisan način ravnanja v primeru nepravilno izstavljene vozovnice tako, da mora voznik inkasant v primeru napake vozovnico stornirati in jo pri obračunu predati obračunovalki voznine z obrazložitvijo. Navodila predstavljajo navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem delovnih obveznosti, ta navodila pa je tožnik zavestno kršil. Vsaka izdana vozovnica se namreč lahko proda le enkrat, zato ponovna prodaja že uporabljene in predhodno popisane vozovnice pomeni ravnanje, ki glede na naravo tožnikovega dela, predstavlja kršitev delovnih obveznosti.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila vnovična prodaja vozovnice pod zaporedno številko 635 v nasprotju z navodili delodajalca in storjena s tožnikovim namenom povzročitve škode toženi stranki. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil tožnik z delom pobiranja voznine poučen in se je svojega ravnanja zavedal, kar je razvidno iz njegove izpovedbe, da je potnici povedal, da ji prodaja že izdano vozovnico, enako pa je povedal tudi kontrolorju. Sklicevanje na nepoznavanje dela z Almex strojčkom ni utemeljeno. Kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, je tožnik že pred nastopom dela pri toženi stranki opravljal delo voznika z zadolžitvami pobiranja voznine na strojčku, zato mu postopek pobiranja voznine ni bil neznan. Nadalje je iz izpovedi Š. (vodja pravne službe) razvidno, da je bila v vsakem vozilu knjiga vozila, katere sestavni del so bila Navodila o pobiranju voznine. Tožnik, ki je priznal, da je na avtobusu bila na razpolago tudi kontrolna knjiga, je imel možnost, da se z navodili seznani, v kolikor pa to ni storil se na to ne more uspešno sklicevati v sodnem postopku. Sicer pa so priče Č., S. in Z. izpovedale, da je bil vsak voznik pred nastopom dela bodisi ob uvajanju na delo pri šoferjih ali pri blagajni poučen o ravnanju s strojčkom, z internimi akti (navodili) pa v kadrovski službi seznanjen s postopkom pobiranja voznine. Neutemeljeno in za ta postopek nepomembno je sklicevanje na napake pri delu s strojčkom, ki jih je imel sodelavec H. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, do katerega je v skladu z 8. členom ZPP prišlo na podlagi ocene listinskih dokazov in izpovedb prič, da je bil tožnik s postopkom pobiranja voznine in z rokovanjem na Almex strojčku seznanjen.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z ugotovitvijo, da je podan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka, ki v skladu z 2. odstavkom 82. člena ZDR nosi dokazno breme utemeljenosti odpovednega razloga, je dokazala njegov obstoj, sodišče prve stopnje pa je tudi obrazložilo okoliščine in interese, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Po proučitvi okoliščin kršitve obveznosti, do katere je prišlo po slabih dveh mesecih od nastopa dela pri toženi stranki, in tehtanju interesov pogodbenih strank je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo s storjenim dejanjem porušeno zaupanje med tožnikom in toženo stranko. Vprašanje zaupanja v voznika, ki ima opravka z denarjem in je povezano s prizadevanjem za pravilno pobiranje voznine, je namreč v obravnavani zadevi bistveno za presojo nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaupanje tožene stranke v delavca je odvisno od pravilnega pobiranja voznine, na katerem temelji funkcioniranje družbe, zaradi prizadevanja tožene stranke po pravilnem pobiranju voznine pa je bila pri njej ustanovljena tudi kontrolna služba. Pritožbeno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre za izgubo zaupanja in s tem za bistveno omajano in porušeno medsebojno razmerje med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka je glede na vse obrazloženo dokazala, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) stroške odgovora na pritožbo krije sama.