Jedro

Tožnika sta v tožbi vloženi 27. 12. 2013 izrecno navedla, da jo vlagata zoper prvostopenjsko odločbo z dne 26. 7. 2007, ki sta jo tožbi priložila, in tudi izrecno predlagala razveljavitev te odločbe (z navedbo številke in datuma odločbe) ter nadaljevanje postopka. Tudi iz tožbenih navedb ne izhajajo razlogi, s katerimi bi tožnika izpodbijala sklep, s katerim je bil njun predlog za obnovo postopka zavržen kot prepozen, in za katerega šele v pritožbi (brez navedbe številke in datuma) navajata, da je bil izpodbijan s tožbo. Iz njunih tožbenih navedb izhaja le njuno nestrinjanje z vodenjem denacionalizacijskega postopka in se v ničemer ne nanašajo na razloge, zaradi katerih je bil njun predlog za obnovo postopka zavržen kot prepozen, ampak na pravilnost vodenja denacionalizacijskega postopka in na odločbo, s katero je bil ta postopek končan. To pa je odločba, z dne 26. 7. 2007, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, in je bila tožbi tudi priložena. Zato njuno tožba ni bila nepopolna ali nerazumljiva, odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne pa je pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Ptuj, št. D 321-452/01-6 (05078) z dne 26. 7. 2007. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja C. C. in D. D., ki sta jo vložila tožnik in A. A. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo, izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožnikovi pooblaščenki vročena dne 16. 8. 2007. Tožbo zoper to odločbo pa sta tožnika vložila priporočeno na pošto dne 27. 12. 2013. Glede na določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1, ki določa, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, je tožba vložena prepozno. Sodišče je zato v okviru predhodnega preizkusa tožbo zavrglo.

3. Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člen ZUS-1). Navajata: „iz tožbene navedbe je razvidno, da sta tožbo vložila v zakonitem roku po tem, ko jima je bila z odločbo tožene stranke, št. 490-85/2011-5 z dne 15. 11. 2013, zavrnjena njuna pritožba zoper odločbo Upravne enote Ptuj za obnovo postopka, končanega z odločbo iste upraven enote, št. D 321-452/01-6 (05078) z dne 26. 7. 2007“. Navajata še, da sta priložila tudi odločbo, zoper katero je dopusten upravni spor, in da je morda narobe, da sta pomotoma navedla, da izpodbijata odločbo, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, in ne sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka pod navedeno številko. Vztrajata pri tem, da sta tožbo vložila zoper sklep, s katerim je bil predlog za obnovo postopka zavrnjen. Ker sta se v tožbi sklicevala na to, da jo vlagata po prejemu odločbe tožene stranke z dne 15. 11. 2013, bi ju moralo sodišče prve stopnje pozvati na dopolnitev oziroma popravo tožbe v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje pa tudi ni uporabilo 31. člena ZUS-1. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZUS-1 v prvem odstavku 23. člena med drugim določa, da začne rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta stranki. V prvem odstavku 28. člena pa določa, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt le tista upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. Glede na citirane določbe ZUS-1 se torej tožba v upravnem sporu praviloma vloži zoper prvostopenjski akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika; zoper drugostopenjski upravni akt pa le v primeru, da je ta v pritožbenem postopku vsebinsko spremenil odločitev prvostopenjskega organa in sam odločil o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo tožnikov zavrglo kot prepozno. Štelo je, da tožnika vlagata tožbo zoper odločbo Upravne enote Ptuj, št. št. D 321-452/01-6 (05078) z dne 26. 7. 2007, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena in ki je bila tožbi priložena. Sporno je, ali je bila tožba res vložena zoper to odločbo, oziroma ali je bila tožba nepopolna ali nerazumljiva in bi zato moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati, da v določenem roku odpravita pomanjkljivosti, in šele če bi ta rok brezuspešno potekel, tožbo zavreči, kot to določa 31. člen ZUS-1. 9. Iz dne 27. 12. 2013 vložene tožbe, ki se nahaja v sodnem spisu, je razvidno, da sta tožnika v tožbi, vloženi po pooblaščenki - odvetnici, izrecno navedla, da jo vlagata zoper odločbo Upravne enote Ptuj, št. D 321-452/01-6 (05078) z dne 26. 7. 2007, in tudi izrecno predlagala razveljavitev te odločbe (z navedbo številke in datuma) in nadaljevanje postopka. Tožbi sta priložila to odločbo, to je odločbo Upravne enote Ptuj z dne 26. 7. 2007, in odločbo tožene stranke, št. 490-85/2011/5 z dne 15. 11. 2013, s katero je ta zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ptuj, št. 330-2457/2011-2 (05077) z dne 9. 11. 2011, s katero je ta kot prepozno vložen zavrgla njun predlog za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z odločbo z dne 26. 7. 2007. Priložila sta tudi pooblastili za zastopanje, v katerih je navedeno, da odvetnico pooblaščata za zastopanje v zadevi: „proti Upravni enoti Ptuj, D 321-452/01-6 (05078), zaradi denacionalizacije“. V tožbi pa sta navedla: da odločba, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, ni postala pravnomočna, zato bi se moral postopek nadaljevati; da je upravni organ dovolil, da tožnica kot dedinja vstopi v postopek, in zahteval tudi ugotovitev njenega državljanstva, ki je bilo ugotovljeno z odločbo, št. D 321-452/01 (05078) z dne 23. 3. 2008(1); da postopek denacionalizacije ni bil končan, niti ni zamujen rok za njegovo obnovo, saj ta ni bila predlagana; pojasnila sta, zakaj menita, da je tožnica upravičenka do denacionalizacije, in navedla, da bi moral prvostopenjski organ postopek denacionalizacije prekiniti in ga nato nadaljevati po uradni dolžnosti.

10. Glede na tako vsebino tožbe in tožbi priloženih aktov tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožba tožnikov, vložena po odvetnici, ni bila nepopolna ali nerazumljiva do te mere, da ni bila sposobna za obravnavo, in bi zato sodišče prve stopnje moralo tožnika pozvati na njeno dopolnitev, kot to določa 31. člen ZUS-1. 11. Tožnika sta namreč v tožbi izrecno navedla, da jo vlagata zoper odločbo Upravne enote Ptuj, št. D 321-452/01-6 (05078) z dne 26. 7. 2007, in tudi izrecno predlagala razveljavitev te odločbe ter nadaljevanje postopka. Tudi iz tožbenih navedb ne izhajajo razlogi, s katerimi bi tožnika izpodbijala sklep, s katerim je bil njun predlog za obnovo postopka zavržen kot prepozen, in za katerega šele v pritožbi (brez navedbe številke in datuma) navajata, da je bil izpodbijan s tožbo. Iz njunih tožbenih navedb izhaja samo njuno nestrinjanje z vodenjem denacionalizacijskega postopka, ki bi po njunem mnenju moral biti prekinjen in bi se moral sedaj, glede na to, da je z odločbo ugotovljeno državljanstvo tožnice, nadaljevati, da je torej odločba, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, nezakonita. Tožbene navedbe in razlogi se tako v ničemer ne nanašajo na razloge, zaradi katerih je bil njun predlog za obnovo postopka zavržen kot prepozen, ampak na pravilnost vodenja denacionalizacijskega postopka in na odločbo, s katero je bil ta postopek končan. To pa je odločba, št. D 321-452/01-6 (05078) z dne 26. 7. 2007, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, in je bila tožbi tudi priložena.

12. Glede na tako vsebino tožbe zato pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče tožnika pozvati na dopolnitev tožbe samo zato, ker sta v tožbi navedla, da jo vlagata po prejemu odločbe tožene stranke z dne 15. 11. 2013 in da sta tožbi priložila tudi odločbo, zoper katero je upravni spor dopusten, ni utemeljen. Edina odločba, zoper katero je v tem primeru dopusten upravni spor in ki sta jo tožbi priložila, je namreč, glede na v 7. točki pojasnjeno vsebino drugega odstavka 2. člena ZUS-1, prav odločba Upravne enote Ptuj, št. D 321-452/01-6 (05078) z dne 26. 7. 2007, o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo.

13. Tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe ZPP, ker prvi odstavek 22. člena ZUS-1 določa, da se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe ZPP, ni utemeljen. ZUS-1 namreč ureja tako vsebino tožbe, priloge, ki jih je treba tožbi priložiti, kot tudi ravnanje sodišča v primeru nepopolne in nerazumljive tožbe (30. in 31. člen ZUS-1), zato uporaba določb ZPP v tej zadevi ni primerna.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je štelo, da sta tožnika dne 27. 12. 2013 vložila tožbo zoper odločbo Upravne enote Ptuj, št. D 321-452/01-6 (05078) z dne 26. 7. 2007, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, in to tožbo kot prepozno vloženo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilna. Pritožbeni ugovori pa so, kot je to že pojasnjeno, neutemeljeni.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1) : Navedba je protispisna. Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo državljanstvo tožnice, za čas od 28. 8. 1945 do 29. 9. 1950, ugotovljeno z odločbo 213-9/2008-9 (0605041) z dne 17. 5. 2011.