Jedro

V avstrijskem civilnem procesnem pravu predpisano obvezno zastopanje pri odvetniku ni v nasprotju s slovenskim javnim redom, zato ta okoliščina ne predstavlja ovire za priznanje avstrijske sodne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je priznalo veljavnost zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Lipnici, Republika Avstrija, opr. št. 5 C 62/00 x/17 z dne 5.6.2001, s katero je obema nasprotnima udeležencema naloženo, da predlagatelju poravnata 592.648,73 ATS z obrestmi in stroški postopka. Ugovor nasprotnega udeleženca V.U. je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom z dne 17.2.2003 zavrnilo.

Proti zadnjemu sklepu je vložil pritožbo drugi nasprotni udeleženec V.U. in smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pravočasni pritožbi navaja, da na glavni obravnavi pred avstrijskim sodiščem ni mogel sodelovati, ker je ni bilo. Med "pomembnimi opozorili", ki so bila priložena vabilu za glavno obravnavo kot opozorilo, je bilo zapisano tudi "če vi oziroma vaš zastopnik ne pridete pravočasno na narok", torej je dopuščena možnost, da se braniš in zastopaš tudi sam, kar je praksa na vseh sodiščih v pravnih državah. Navedba sklepa, da se je spustil v obravnavanje glavne stvari in je v postopku torej mogel sodelovati, ni točna, ker glavne obravnave ni bilo. Sodelovanju v postopku je bilo samo v tem, da je sodnik prišel na hodnik in mu nekaj govoril, pri čemer sam nemško ne zna. Dal mu je vedeti, da lahko gre, kar vse ni trajalo niti tri minute. Ničesar ni podpisal. Po ZPP lahko stranka sama opravlja pravdna dejanja. Te ustavne in zakonske pravice ni mogoče odvzeti z določbo, da stranko mora zastopati odvetnik. Taka določba je v nasprotju s temeljnimi načeli našega pravnega reda in z Ustavo Republike Slovenije. Ustava v 29. členu določa, da ima vsak pravico, da se brani sam ali z zagovornikom. Gre za kršitev načela ustnosti, neposrednosti in kontradiktornosti postopka. Ni se mogel izjaviti o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Ugovarjal bi zastaranje. Opozorilo, da mora imeti odvetnika, ne izključuje pravice, da se zastopa sam, naša zakonodaja ne zahteva nobenega pogoja za uveljavljanje procesnih pravic. Določila našega pravnega reda, da se pravno neukim strankam zagotovi brezplačna pravna pomoč ali da se jih opozori na njihove pravice, so določena v korist in zaščito in jih ni mogoče razlagati v njihovo škodo. Naš pravni red zagotavlja uporabo jezika, ki ga stranke razumejo. 102. člen ZPP zagotavlja ustno prevajanje na naroku ter ustno prevajanje listin na naroku. Tudi ta pravica pred sodiščem v Avstriji mu ni bila zagotovljena.

Pritožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99) se sodišče v postopku priznanja tuje sodne ali arbitražne odločbe omeji na preizkus, ali so podani pogoji iz določb 94. do 107. člena tega zakona. Tako je storilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je glede na vsebino obravnavane zadeve preizkušalo pogoje iz 95. do 102. člena ZMZPP. Ugotovilo je, da ni ovir za priznanje sporne sodne odločbe, drugi nasprotni udeleženec pa takemu zaključku nasprotuje. Njegove ugovorne in sedaj pritožbene trditve je mogoče strniti v očitek nepravilnosti v postopku, zaradi katerih ni mogel sodelovati v postopku (96. člen ZMZPP) in da bi bilo priznanje v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (100. člen ZMZPP).

Trditev, da pred avstrijskim sodiščem ni mogel uporabiti svojega jezika, nemško pa ne razume, je v pritožbi nova. V ugovoru tega ni trdil. Vse kar nasprotni udeleženec zatrjuje v zvezi z nerazumevanjem jezika, je ostalo le na ravni trditev. Noben dokaz za to navedbo ni priložen niti predlagan. Nedokumentirane trditve so neupoštevne.

Nadaljnja pritožba trditev je, da nasprotni udeleženec ni mogel sodelovati na obravnavi pred avstrijskim sodiščem, ker je ni bilo. To drži, ker je bila izdana zamudna sodba. Zato res ni točna ugotovitev izpodbijanega sklepa, da se je spustil v obravnavanje glavne stvari. Vendar pa je bila izdana zamudna sodba izključno zaradi ravnanja nasprotnega udeleženca samega. Ne zanika, da je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen in ustrezno opozorjen na pravice, obveznosti in posledice, saj je listino z naslovom pomembna opozorila - 5C 62/00x (B5) sam predložil. Listina vsebuje opozorilo na obvezno zastopanje po odvetniku in na izdajo zamudne sodbe v primeru odvetnikove odsotnosti. Nasprotni udeleženec ni ravnal po navodilu, na narok je prišel brez odvetnika. Glavne obravnave torej ni bilo zaradi zamudne sodbe, katere izdajo je povzročil nasprotni udeleženec sam. Tako kot avstrijsko pravo, pozna zamudno sodbo tudi 318. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002), zato priznanje tuje zamudne sodbe ni nasprotno slovenskemu pravnemu redu.

Pretežni del očitkov nasprotnega udeleženca leti na obvezno odvetniško zastopanje pred avstrijskimi sodišči. Nasprotni udeleženec razume prejeto opozorilo avstrijskega sodišča, da mu je dopuščena možnost, da se zastopa tudi sam. Tako razumevanje je napačno, ker je s pomembnimi opozorili povsem jasno pojasnjeno, da je v pravdnih zadevah kot pravilo predpisano zastopanje strank po odvetnikih, našteti pa so tudi primeri, ko veljajo izjeme od tega pravila.

Izrecno je zapisano, da je narok zamujen in se izda sodba zaradi izostanka, če pride stranka na sodišče brez zastopnika, ki je odvetnik. Pritožnikova zadeva ne spada med izjeme, njegovo sklicevanje na določbe Zakona o pravdnem postopku pa je nerelevantno, ker je šlo za postopek pred avstrijskim sodiščem. Upoštevno je samo morebitno nasprotje z javnim redom Republike Slovenije, kamor bi bilo šteti temeljna ustavna načela Republike Slovenije, in pa take nepravilnosti v postopku, zaradi katerih stranka ni mogla sodelovati v postopku.

Nasprotni udeleženec trdi, da pomeni obvezno zastopanje po odvetniku kršitev temeljnih načel našega pravnega reda in najbolj temeljnih človekovih pravic, ki jih kulturne države priznavajo v Evropi vsaj že od leta 1215. Tako stališče je pravna teorija zavrnila. Dr. Aleš Galič v prispevku Obvezno zastopanje strank po odvetniku v pravdnem postopku (Podjetje in delo št. 6 - 7/1998, str. 1008) navaja, da je obvezno zastopanje močno uveljavljeno v avstrijskem, nemškem, grškem, italijanskem ter španskem civilnem procesnem pravu, s širšimi izjemami tudi v francoskem in nizozemskem pravu. Vprašanje, ali taka ureditev nasprotuje slovenskemu javnemu redu, je razrešeno, odkar je tudi v našem pravnem redu v pravdnem postopku uvedeno obvezno odvetniško zastopanje pri izrednih pravnih sredstvih, ki ni ustavno sporno (primerjaj odločbo US RS, št. U-I-137/00; Ur. l. RS, št. 73/2003). Z obveznim odvetniškim zastopanjem tudi ni kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), saj velja obvezno zastopanje za obe stranki v posamezni pravdi in za vse udeležence (določenih) civilnih postopkov. Tudi pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) je v enaki meri zagotovljena oziroma omejena vsem udeležencem civilnih postopkov. Pogoj je seveda, da je zagotovljen sistem brezplačne pravne pomoči, ki zagotavlja, da tudi osebe slabega premoženjskega stanja zastopa odvetnik. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da avstrijski procesni zakon za primer obveznega odvetniškega zastopanja predvideva možnost začasne dodelitve brezplačnega odvetnika (3. točka prvega odstavka 64. paragrafa in 67. paragraf Zivilprozessordnung - ZPO). Hkrati tudi Pogodba med FLRJ in Republiko Avstrijo o vzajemnem pravnem prometu z dne 16.12.1954 (Ur. l. FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 8/55), ki velja tudi med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo po notifikaciji (Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko - avstrijskih pogodb v odnosih med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo, z dne 16.12.1992; Ur. l. RS - MP, št. 4/93) določa v 4. členu, da uživajo državljani ene države pogodbenice pred sodišči druge države pod enakimi pogoji in v enakem obsegu, kot lastni državljani, olajšave, ki se jim priznajo glede na njihovo premoženjsko stanje (siromašna pravica).

Opisana ureditev torej omogoča sodelovanje v postopku pred avstrijskim sodiščem in ni v nasprotju s slovenskim javnim redom, s čimer se drugačne pritožbene trditve izkažejo kot neutemeljene.

Dodati je še, da je neutemeljeno sklicevanje na 29. člen Ustave RS, saj ta govori samo o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je po petem odstavku 109. člena ZMZPP pristojno kot pritožbeno sodišče, zaključuje, da so neutemeljene vse pritožbene trditve drugega nasprotnega udeleženca in da je materialnopravno in procesno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je priznalo sporno tujo odločbo oziroma zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca. Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. RS, št. 30/86) in v zvezi s 111. členom ZMZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.