Jedro

Določba 1. alinee 3. odstavka 61. člena ZAzil napotuje na uporabo določbe 1. odstavka 6. člena tega zakona oziroma na uporabo načela nevračanja oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja oziroma v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Glede na navedeno se uporaba načela nevračanja vsebinsko prepleta tudi s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila. Če so razlogi prošnje za posebno obliko zaščite identični razlogom prošnje za azil, se v postopku posebne oblike zaščite pristojni organ lahko sklicuje na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočno končanem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 555/2003-12 z dne 7.5.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa na podlagi 1. točke 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.1.2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 25.11.2002. Z navedeno odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji po 61. členu Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000, 67/2001, v nadaljevanju ZAzil). Z 2. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta prvostopni upravni organ in tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. ZAzil določa v 61. členu posebno obliko zaščite tujcu, ki mu je bilo s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil, in sicer, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Zaščita se prizna, če bi bila odstranitev tujca iz države v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZAzil ali če so podani pogoji za njegovo zaščito na podlagi drugega predpisa ali mednarodnega sporazuma. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v prošnji za posebno obliko zaščite ponovil razloge iz prošnje za priznanje azila, in sicer, da je travmatizirana oseba, da je bil po mobilizaciji poslan v spopade na Kosovo, da je dezertiral iz Jugoslovanske armade in da je zaradi svojega političnega prepričanja doživel grožnje s strani visokega predstavnika Socialistične partije I.D. Glede teh navedb je bilo že v azilnem postopku ugotovljeno, da oblasti v ZRJ in Srbiji zaradi pobega iz Jugoslovanske armade ne kaznujejo oseb, ta ugotovitev pa je temeljila na zakonih in člankih, ki so bili zbrani v azilnem postopku. Glede ogroženosti pred politikom I.D. je bilo v azilnem postopku ugotovljeno, da tožnikov strah ni objektivno utemeljen glede na podatke dokumentov mednarodnih organizacij. Da bi se stanje v ZRJ spremenilo, ne izhaja iz Poročila organizacije Human Rights Watch za ZRJ 2002, ki vsebuje najnovejše podatke in v azilnem postopku ni bilo uporabljeno. Ker tožnik tudi ne navaja nobenih podrobnosti oziroma novih okoliščin v zvezi z zatrjevano ogroženostjo v primeru vrnitve v matično državo, ne more uspeti s splošnimi tožbenimi zatrjevanji, da tožena stranka ni pravilno odločila.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena. Navaja, da pri odločanju o priznanju posebne oblike zaščite niso bile pravilno uporabljene določbe procesnih in materialnih predpisov, niti pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zatrjuje, da že navedbe iz prošnje za priznanje azila izkazujejo utemeljen strah pred preganjanjem in kažejo, da bi v primeru vrnitve v matično državo bila ogrožena njegova varnost, življenje, fizična in psihična integriteta. Posebna oblika zaščite je namenjena prav tistim tujcem, ki jim je bila pravnomočno zavrnjena prošnja za azil. Zato ni prav, da se tožena stranka in sodišče prve stopnje sklicujeta na razloge iz zavrnitve prošnje za azil. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti preveriti njegove trditve, da mu je I.D. zagrozil s smrtjo. Dejstvo, da tožena stranka ni mogla pridobiti informacij v zvezi z imenom I.D. še ne pomeni, da ta oseba ne obstaja niti da ne predstavlja resne grožnje za njegovo življenje in varnost. Dogodek, ko so ubili premierja Đ., ki je bil dobro varovan, kaže na to, da je mafija sposobna odstraniti tudi ljudi na najvišjih položajih. Zato bi bil sam, kot oseba brez varstva, še bolj ogrožen. Zatrjuje, da bi bilo z njegovo vrnitvijo kršeno načelo nevračanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil pravnomočno zavrnjena, je dolžan zapustiti ozemlje Republike Slovenije v roku, ki mu je bil za to določen. Iz razlogov, ki so določeni v 61. členu ZAzil, pa se takšnemu tujcu, na njegovo prošnjo, dovoli začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da mu je z dovoljenjem pristojnega organa dana posebna oblika zaščite. Po 3. odstavku 61. člena ZAzil se zadrževanje v Republiki Sloveniji dovoli, če bi bila odstranitev iz drža-ve v nasprotju s 6. členom tega zakona (1. alinea) in če so podani pogoji za zaščito tujca v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodne pogodbe (2. alinea). Kot je že navedlo sodišče prve stopnje napotuje določba 1. alinee 3. odstavka 61. člena ZAzil na uporabo določbe 1. odstavka 6. člena tega zakona oziroma na upoštevanje načela nevračanja oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja oziroma v državo, v kateri bi b-ile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka presodila vse tožnikove navedbe iz prošnje za priznanje posebne oblike zaščite in jih primerjala z oceno stanja v ZRJ, ugotovljeno po podatkih Poročila Human Rights Watch za ZRJ za leto 2002. Da je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da se razmere v ZRJ glede na ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočno končanem azilnem postopku, niso spremenile, ne pomeni kršitve načela nevračanja. Glede na ureditev ZAzil se uporaba tega načela vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila. Iz upravnih spisov izhaja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, in sicer, da tožnik navaja v prošnji za priznanje posebne oblike zaščite enaka dejstva oziroma razloge, kot jih je navajal v prošnji za priznanje azila, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. V azilnem postopku je bilo odločeno na podlagi ugotovitve, da oblasti v ZRJ in Srbiji zaradi dezerterstva iz Jugoslovanske armade ne kaznujejo oseb in da ni podatkov, da bi bil politik in aktivni funkcionar I.D. povezan z mafijo oziroma z zatrjevanimi čistkami oseb drugačnega političnega prepričanja. Da bi se razmere v ZRJ oziroma Srbiji spremenile, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne izhaja iz podatkov navedenega poročila za leto 2002, na katerega vsebino je tožena stranka oprla svojo odločitev. Tožnik pa v tožbi in pritožbi tudi ne navaja nobenih podrobnosti oziroma novih okoliščin v zvezi z zatrjevano ogroženostjo. Iz pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dogodek uboja premierja Đ., ne izhaja povezava z zatrjevano tožnikovo ogroženostjo. Glede na splošno znana dejstva pa so v Srbiji tudi že prenehale izredne razmere, uvedene zaradi teh dogodkov.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.