Jedro

Tožnica ni imela položaja stranke v postopku izdaje odločbe katere ničnost uveljavlja. Zato bi upravni organ, ko je po uradni dolžnosti ugotovil, da niso podani pogoji za izrek ničnosti odločbe, moral tožničin predlog zavreči in ne zavrniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v delu pod točko 1 izreka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega upravnega organa, s katero je bil zavrnjen tožničin predlog, da se izreče za nično odločba Komiteja za družbeno planiranje in družbenoekonomski razvoj skupščine občine z dne 12.9.1980. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so bila v odločbi, za katero tožnica predlaga, da se izreče za nično, našteta nezazidana stavbna zemljišča v družbeni lastnini, odvzeta iz posesti prejšnji lastnici A.P., obenem pa ji je bila priznana tudi pravica uporabe na zemljišču parc. št. 3036/4, 3034/1, 3034/9, 3034/11, 3034/10, 3034/8, 3062/3 in 3036/9 vpisane vl.št. 1571. Tožnica v postopku izdaje odločbe, katere ničnost zahteva, sploh ni imela položaja stranke, saj se navedena odločba ne nanaša na njo in ne na zemljišče parc. št. 3061/2 in 3033/4, ki so bile v tožničini solastnini. Tožnica v postopku izdaje odločbe z dne 12.9.1980 tudi ni imela pravice udeleževati se postopka kot stranka zaradi varstva svojih pravic, zato bi njen predlog za izrek ničnosti sporne odločbe lahko imel le značaj opozorila upravnemu organu, da po uradni dolžnosti oceni, ali so podani pogoji za izrek ničnosti te odločbe. To pravno sredstvo pa je mogoče uporabiti le ob izpolnjenih pogojih iz 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki pa v tej zadevi niso izpolnjeni, kot je pravilno ugotovil že upravni organ prve stopnje, ki je vlogo tožnice za izrek ničnosti odločbe zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka ni dobila na vpogled pravih listin, saj sicer ne bi zapisala takih trditev v izpodbijani odločbi. Tožnici je bila z odločbo z dne 23.9.1979 odvzeta iz posesti njena 1/5 parc. št. 3061/2 in 3033/4, čeprav je bila lastnica do 2/5 navedenih parcel. Dejansko pa ji ti parceli nikoli nista bili odvzeti iz posesti. Z odločbo z dne 12.9.1980, katere ničnost uveljavlja, sta bili A.P. dodeljeni v uporabo tudi tožničini parceli št. 3061/2 in 3033/4, kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska sodišča. Ti parceli nista mogli biti dani v uporabo A.P., ker formalno in dejansko ni bila izvršena deposedacija in ker bi ju, po takratni zakonodaji, lahko dobila v uporabo le tožnica, saj ti parceli predstavljata funkcionalno zemljišče njene hiše. Kako je lahko prišlo do nezakonite odločbe, bo moral pojasniti upravni organ, vsekakor pa je bila uveljavljana ničnost iz razloga po 3. in 5. točki 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Če odločbe iz leta 1980 o dodelitvi parcel št. 3061/2 in 3033/4 ni, kot zatrjuje tožena stranka, potem take odločbe ni mogoče izvršiti. Izvršiti je ni mogoče tudi iz razloga, ker je bila tožnici odvzeta formalno le 1/5 navedenih parcel in ji zato ni bilo mogoče v celoti dodeliti A.P. Po takrat veljavnem zakonu je bilo mogoče najprej dodeliti zemljišče prejšnjemu lastniku za potrebe njegove stavbe ali gradnje. Nasprotno ravnanje je bilo nično po izrecnem predpisu takratnega zakona o stavbnih zemljiščih. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba v izreku pod točko 1. odpravi oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba v izreku pod točka 1. spremeni in se odločba z dne 12.9.1980, s katero sta bili A.P. dodeljeni v uporabo parceli št. 3061/2 in 3033/4, izreče za nično in naloži vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Tožena stranka je sodišču predložila vse upravne spise v tej zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica je vložila predlog za izrek ničnosti odločbe z dne 12.9.1980. Iz navedene odločbe ne izhaja, da bi s to odločbo bili odvzeti iz posesti in dani v uporabo A.P. parceli št. 3061/1 in 3033/4, ki sta bili v solastnini tožnice. Z navedeno odločbo so bile odvzete iz posesti druge parcele (ki jih navaja izpodbijana odločba) in ki so bile pred podržavljanjem v lasti A.P. Iz predloženih upravnih spisov je tudi razvidno, da sta parceli št. 3061/2 in 3033/4 oz. 1/5 teh parcel bili tožnici odvzeti iz posesti z odločbo upravnega organa občine z dne 23.9.1979. V letu 1983 je bila parcela št. 3033/4 dana A.P. v uporabo kot funkcionalno zemljišče k njeni hiši in sicer na podlagi pogodbe, ki sta jo sklenili (14.2.1983) Samoupravna komunalna interesna skupnost občine ter A.P. Z aneksom k tej pogodbi z dne 1.2.1985 pa je bila A.P. dana v uporabo še prejšnja tožničina parcela št. 3061/2. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi, pa izhaja, da je bila s sklepom pri navedenih parcelah knjižena pravica uporabe v korist A.P. Kot podlaga za navedeni vpis je navedena odločba, katere ničnost uveljavlja tožnica ter že omenjena pogodba z dne 1.2.1985. Glede na tako dejansko stanje je po mnenju sodišča pravilen sklep tožene stranke, da v postopku izdaje odločbe, katere ničnost uveljavlja tožnica, tožnica ni imela položaja stranke, saj se ta odločba ne nanaša na tožnico in na njeni parceli št. 3061/2 in 3033/4. Za presojo te ničnosti odločbe pa ni pomembno, da se v zemljiškoknjižnem sklepu navaja tudi ta odločba kot podlaga za vknjižbo.

Vprašanje zakonitosti pogodbe in aneksa k tej pogodbi, na podlagi katerih je A.P. dobila v uporabo prejšnji tožničini parceli, ne more biti predmet tega upravnega spora. Sicer pa je iz predloženih upravnih spisov tudi razvidno, da je tožnica pri pristojnem sodišču prve stopnje dne 10.2.1992 vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe in aneksa k tej pogodbi ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Sodišče je mnenja, da je glede na to, da tožnica ni imela položaja stranke v postopku izdaje odločbe, katere ničnost uveljavlja, pravilna ugotovitev tožene stranke, da je predlog tožeče stranke lahko imel le značaj opozorila upravnemu organu, da po uradni dolžnosti oceni, ali so podani pogoji za izrek ničnosti sporne odločbe. Ker je prvostopni organ ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji iz 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku za izrek ničnosti, bi moral ob pravilni uporabi pravil postopka, tožničin predlog zavreči in ne zavrniti. Čeprav tudi tožena stranka z izpodbijano odločbo ni v navedenem smislu spremenila odločbe prvostopnega organa, pa samo zaradi tega niso podani razlogi za odpravo izpodbijane odločbe. Zavrnitev tožničinega predloga je namreč v tem primeru imela enako posledico, kot bi jo imelo zavrženje predloga.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe citiranega zakona kot tudi določbe zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).