Jedro

Zakon ne omejuje razporejanja delavcev znotraj iste stopnje strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, glede na dosežene delovne izkušnje. Zakon zagotavlja delavcu le, da brez svojega soglasja, z izjemo primera izjemnih okoliščin, ne more biti razporejen na delovno mesto, za katerega se zahteva nižja strokovna izobrazba. V okviru istega izobrazbenega nivoja pa je lahko delavec razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba. Stranki trpita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razveljavilo sklep predsednika uprave tožene stranke z dne 7.11.1995 in sklep uprave tožene stranke z dne 22.12.1995 v delu, ki se nanaša na razvrstitev delovnega mesta v V. tarifni razred in 18. vrednostni razred, v ostalem je zahtevek tožnika po razveljavitvi razporeditve na delovno mesto kadrovika z dne 7.11.1995 in 22.12.1995 zavrnilo in odločitev o stroških postopka pridržalo za dokončno odločanje. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje v delu, v katerem ni uspela s tožbo, smiselno iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri svojih navedbah, da je bil razporejen na delovno mesto, ki ni obstajalo. Poleg tega, da je bil razporejen na delovno mesto, ki ga ni bilo v sistemizaciji, to delovno mesto ne ustreza stopnji strokovne izobrazbe in njegovemu znanju in zmožnostim, kar je nesporno dokazal v več kot 20-ih letih svojega dela na delovnem mestu vodja kadrovsko splošnega sektorja. Zato je razporeditev tudi po 17. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja nezakonita. Tožena stranka tudi ni izkazala nujnih potreb v delovnem procesu, dejansko pa zanj tudi ni bilo dela. Meni, da je šlo za šikano. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča, da se je splošni sektor ukinil, če pa se je, se je ukinilo tudi delovno mesto kadrovika, na katerega je bil razporejen. Tožnik se tudi ne strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila nova organizacija in pravilnik o sistemizaciji veljavno sprejet. Tožeča stranka tudi navaja, da je imela v času prerazporeditve veljavno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bil tudi določen v 9. tč. odpovedni rok v trajanju 6 mesecev, ki je veljal za obe stranki. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijana sklepa tožene stranke v celoti razveljavi oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se pritožuje zoper delno sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le-to ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo razvrstitev v tarifni in plačilni razred. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in o stvari samo odloči oz. da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da so pri toženi stranki imeli višje izhodiščne osebne dohodke in sicer od 130 % - 140 % in zato razvrstitev V. tarifni razred ustreza VI. tarifni skupini. V. zahtevnostna skupina zajema plačilne razrede od 9 - 22 in VI. zahtevnostna skupina od 12 - 26. Sam opis delovnega mesta je bil sestavljen pred spremembo pravilnika o plačah, ki je bila sprejeta dne 21.2.1989, zato se metologija ni več uporabljala in točkovna vrednost delovnega mesta ni merodajna. Tedanji predsednik uprave je razvrstitev tožnika v tarifno skupino in plačilni razred opravil neposredno na podlagi določb pravilnika. Pri tem je upošteval minimalne zahteve, to je s kolektivno pogodbo dogovorjeno izhodiščno plačo za delavce, ki imajo višjo izobrazbo, ko pa je bilo tedaj VI. tarifna skupina. Meni, da se sodišče ne more spuščati v presojo ustreznosti plačilnega razreda oz. tarifne skupine, če pri tem ne pozna njene vrednosti, iz katere bi lahko sklepalo, ali je bila tožniku izplačana plača v skladu s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti namreč določa, da je tarifni del obvezni minimalni standard in osnova za določanje vsebine kolektivnih pogodb pri organizaciji oz. delodajalcu in meni, da se je tožena stranka tega držala. Glede na vse navedeno predlaga ugoditev pritožbi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je bil razporejen na neobstoječe delovno mesto. Sodišče prve stopnje je namreč po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil po lastninskem preoblikovanju tožene stranke sprejet nov statut delniške družbe, poslovni načrt družbe, organizacijska shema uprave oz. vodstva in pravilnik o sistemizaciji. Nova organizacija ni več predvidevala splošnega sektorja, temveč le tajništvo podjetja. Ukinjeno je bilo delovno mesto s posebnimi pooblastili vodja splošnega sektorja, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 18.1.1991. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bilo ukinjeno delovno mesto kadrovika, ki pa je bilo, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, nezasedeno, v času, ko je bil nanj razporejen tožnik s spornimi odločbami tožene stranke. Pritožbene navedbe tožnika so tako v nasprotju z izvedenimi dokazi, prav tako pa tožnik v zvezi s temi svojimi trditvami ne ponuja nobenih drugih dokazov, čeprav je bil sam vodja splošnega sektorja, v katerem naj bi bilo po njegovih zatrjevanjih ukinjeno delovno mesto kadrovika. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da nova organizacija in pravilnik o sistemizaciji ni bil sprejet na zakonit način. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je pravilnik o sistemizaciji veljaven akt, sprejet skladno z določbami splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi imel, v kolikor bi držale trditve tožnika o nezakonitem postopku, sindikat oz. delavci tožene stranke možnost sprožiti v zvezi s tem aktom kolektivni delovni spor, česar pa se niso poslužili. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da delovno mesto kadrovika, za katero se zahteva višje šolska izobrazba in delovne izkušnje treh let, ni ustrezno zanj iz razloga, ker ima sam več delovnih izkušenj in to na zahtevnejšem delovnem mestu. Po določbi 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) je delavec lahko zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Zakon torej ne omejuje razporejanja delavcev znotraj stopnje strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, glede na dosežene delovne izkušnje. Zakon zagotavlja delavcem le, da brez svojega soglasja, z izjemo primera izjemnih okoliščin, ne more biti razporejen na delovno mesto, za katerega se zahteva nižja strokovna izobrazba. V okviru istega izobrazbenega nivoja pa je lahko delavec razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrabe. Nujne potrebe delovnega procesa ugotavlja delodajalec. V konkretnem primeru je bilo delovno mesto vodje splošnega sektorja ukinjeno, s tem pa so bile tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazane nujne potrebe delovnega procesa. Tožnika so morali namreč zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga je opravljal, razporediti na drugo delovno mesto. Ukinitev delovnega mesta s posebnimi pooblastili in odgovornostmi je pravica delodajalca. Ukinitev takega delovnega mesta in posledična razporeditev delavca, ki je to delo opravljal, ne pomeni šikane. Če je bilo kasneje tudi delovno mesto kadrovika ukinjeno, kot zatrjuje v pritožbi tožnik, to ne vpliva na presojo zakonitosti razporeditve v spornem času. Na pritožbene navedbe glede veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 8.1.1991 pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker je o tem že zavzelo stališče v sodbi opr. št. Pdp 1714/2000. Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe tožnika v celoti neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, ki se zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje glede razvrstitve delovnega mesta v tarifno skupino moralo presojati le dejstvo, ali je bila plača, ki jo je na delovnem mestu kadrovika prejemal tožnik skladna z višino plače, določeno za ustrezno tarifno skupino v kolektivni pogodbi dejavnosti. Tožena stranka je namreč, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, delovno mesto kadrovika, za katero se zahteva višje šolska izobrazba in tri leta delovnih izkušenj, razvrstila v V. tarifni razred po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo oz. 18. vrednostni razred po Pravilniku o osnovah in merilih za razporejanje dohodka, čistega dohodka z delitev sredstev za osebne dohodke in delitev sredstev skupne porabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ta razporeditev v nasprotju z določili takrat že veljavne Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS, št. 79/94), katero je bila tožena stranka dolžna spoštovati. Navedena kolektivna pogodba namreč predvideva razvrstitev del v XII. tarifnih razredov. Za dela, za katera se zahteva višje šolska izobrazba navedena pogodba predvideva, da se razvrstijo v VII. in VIII. tarifni razred. Tožena stranka je delovno mesto kadrovika razvrstila po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93) v V. tarifni razred od IX-ih, kolikor jih določa navedena Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo. Tudi navedena razporeditev po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo je neustrezna, saj se v V. tarifni razred razvrščajo delovna mesta, za katere se zahteva srednje šolska izobrazba. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bilo delovno mesto kadrovika po razvidu del in nalog z dne 1.1.1989 razporejeno v plačilni razred in indeksno razmerje s številom točk skladno s tem pravilnikom, ko je bilo razporejeno v 22. razred in indeksno razmerje 2,94 in s številom točk 517. Z izpodbijano razvrstitvijo pa je tožena stranka to delovno mesto razvrstila v 18. plačilni razred, kar ne ustreza določbam pravilnika. Zato je zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da razvrstitev delovnega mesta v V. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti in 18. plačilni razred po pravilniku tožene stranke ni zakonita. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj samo ni bilo pristojno, da odpravni navedeno nezakonitost. Tožena stranka bo morala tako delovno mesto kadrovika razvrstiti v tarifni in plačilni razred, skladno z določbami Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti Slovenije. Pri tem pa bo morala seveda upoštevati tudi razmere znotraj organizacije in v kolikor dejansko izplačujejo plače za 30 % - 40 % višje od izhodiščnih plač, določenih v kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti Slovenije, je do take plače, glede na pravilno razvrstitev v plačilni razred upravičen tudi tožnik. Zmotno je namreč naziranje tožene stranke, da za zakonitost razvrstitve delovnega mesta v tarifni razred zadošča že dejstvo, da delavec, ki opravlja taka dela prejema plačo, ki ustreza izhodiščni plači za tarifni razred, v katerega bi moralo biti po kolektivni pogodbi dejavnosti razvrščeno delovno mesto. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker stranki s pritožbama nista uspeli je sklenilo, da vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.