Jedro

Izvenobravnavni senat je pri odločanju o pritožbi zoper sklep o priporu zaradi koluzijske nevarnosti (obd. G. bi lahko vplival na soobd. B.Š., ki je bil še na prostosti, in bi uskladila zagovor) kršil določbo 2.odst. 201.čl. ZKP, saj je zavrnil G.-jevo pritožbo in ob tem razširil podlago za odreditev pripora še na možnost vplivanja na priče, ki jih v obrazložitvi poimensko ni navedel, čeprav je bila glede na vsebino izpodbijanega sklepa dana podlaga za odpravo pripora, saj je bil B.Š. pred odločanjem o pritožbi že zaslišan.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega Z.G. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 20.5.1999 v zvezi s sklepom z dne 20.5.1999 o odreditvi pripora zoper obdolženega Z.G. razveljavi.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru T.M.S. je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega Z.G. odredila pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od pridržanja dne 20.5.1999 dalje. Sklep je obrazložen z ugotovitvijo, da je v zadevi potrebno zaslišati soobdolženega B.Š., ki se nahaja na prostosti. Obdolženi Z.G. bi utegnil na navedenega soobdolženca vplivati tako, da bi oba obdolženca uskladila svoj zagovor pred preiskovalnim sodnikom. Zato je za uspešno izvedbo postopka odreditev pripora neogibno potrebna.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 25.5.1999 zavrnil kot neutemeljeno pritožbo zagovornika Z.G. zoper sklep o odreditvi pripora.

Dne 17.6.1999 je zagovornik obdolženega Z.G. vložil pri Okrožnem sodišču v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba navedena sklepa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost napadene sodne odločbe.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bil soobdolženi B.Š. zaslišan po preiskovalnem sodniku istega sodišča naslednji dan po odreditvi pripora zoper obdolženega G. O tem zaslišanju zagovornik obdolženega G. ni bil obveščen, zato navedenega dejstva ni mogel uveljavljati v vloženi pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora. Pritožbeni senat pa je utemeljil zavrnitev zagovornikove pritožbe z ugotovitvijo, da je obdolženi Š. v svojem zagovoru dodatno obremenil obdolženega G., zato je koluzijski razlog za odreditev pripora še vedno podan, ker da je nujno potrebno preprečiti obdolženemu G. stik z ostalimi obdolženci in pričami, ker bi ta lahko na prostosti nanje vplival in s tem oviral potek kazenskega postopka. Po mnenju zagovornika je priporni razlog koluzijske nevarnosti pri obdolženem G. odpadel z zaslišanjem soobdolženega B.Š. dne 21.5.1999 in bi moralo sodišče že takrat pripor zoper obdolženega G. odpraviti. Ravnalo pa je drugače in je s priporom nadaljevalo in sicer z ugotovitvijo nevarnosti za vplivanje na povsem druge udeležence in priče, ki jih sodišče ni niti imenovalo. Tako ravnanje sodišča je protizakonito, saj priprti osebi ne nudi nikakršne pravne varnosti. Posplošen način obrazložitve pripornega razloga koluzijske nevarnosti dopušča različne zlorabe in razlage. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti ter spremeni napadeni sklep o priporu tako, da pripor odpravi, podrejeno pa da ugotovi utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti ter napadena sklepa o priporu sodišča prve in druge stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je le-ta neutemeljena. Izpodbijani sklep o odreditvi pripora temelji na ugotovitvah sodišča, da je obdolženi Z.G. utemeljeno osumljen poskusa kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Te ugotovitve prvostopni in drugostopni sklep tudi dovolj obširno utemeljujeta. Enako dovolj obširno in tehtno je utemeljena tudi opravičena bojazen, da bi obdolženec na prostosti vplival na sostorilca B.Š. tako, da bi uskladila svoja zagovora, poleg tega pa tudi na nekatere priče. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona; po 3. točki pa se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po 4. odstavku navedenega člena pa se sme, ne glede na določbo 1. odstavka tega člena, med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. V 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je določeno, da se sme pripor zoper osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti, če je opravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce. Glede vsebine pisnega sklepa o odreditvi pripora pa je v 2. odstavku 202. člena ZKP med drugim določeno, da mora preiskovalni sodnik obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka prejšnjega člena in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma za potek postopka. V navedenem zakonitem okviru je Vrhovno sodišče presojalo zakonitost napadenih sklepov.

Preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora obrazlaga priporni razlog koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP z oceno, da so podane posebne okoliščine, ki kažejo, da bo obdolženi G. oviral potek kazenskega postopka, s tem, da bo vplival na udeležence. Tretji osumljeni - B.Š. - je bil ob izdaji sklepa še na prostosti, zato bi bil potek preiskave, če sodišče ne bi odredilo pripora, otežen, saj bi obdolženi G. lahko B.Š.-ju predočil svoj zagovor in bi slednji lahko z obdolženim G. uskladil svoj zagovor. Izvenobravnavni senat pa je v razlogih sklepa, s katerim je zavrnil pritožbo zagovornika obdolženega Z.G., navedel, da razlogi iz katerih je preiskovalna sodnica zoper tega obdolženca odredila pripor, tudi po zaslišanju soobdolženega Š. niso odpravljeni. Prav soobdolženi B.Š. je s svojim zagovorom obremenil in dodatno podkrepil sum zoper obdolženca (Z.G.) v smeri očitanega mu kaznivega dejanja, navedel pa je tudi priče, ki bi njegov zagovor lahko potrdile, zaradi česar izvenobravnavni senat utemeljeno ocenjuje, da so podane posebne okoliščine, ki kažejo, da bo obdolženec oviral potek kazenskega postopka v primeru, da bi bil pripor odpravljen, in sicer s tem da bo vplival na udeležence in priče. Zato ni mogoče pripora odpraviti niti ga nadomestiti s hišnim priporom.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ob reševanju pritožbe izvenobravnavni senat ocenil zagovor obdolženega B.Š. kot podlago za obstoj posebnih okoliščin v zvezi z 2. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Zaslišanje soobdolženega B.Š. je bilo opravljeno po preiskovalnem sodniku 21.5.1999. V času pred sejo izvenobravnavnega senata je bil zaslišan še tretji obdolženec pa tudi vse priče. Za usklajevanje zagovorov med obdolžencema G. in Š. ter možnostjo vpliva že zaslišanih prič so postali zaključki sklepa preiskovalne sodnice o obstoju posebnih okoliščin, ki naj bi pogojevale koluzijsko nevarnost, vsaj dvomljivi. Razlogovanje v drugostopnem sklepu izvenobravnavnega senata je tako nesprejemljivo in nasprotuje določbi 2. odstavka 201. člena, ki med drugim določa, da se v primeru iz 2. točke prejšnjega odstavka pripor odpravi brž, ko so zagotovljeni dokazi, zaradi katerih je bil odrejen. Obdolženi B.Š. je bil namreč v času odločanja o pritožbi zagovornika obdolženega G. že zaslišan, o kakih drugih možnostih vplivanja na druge obdolžence in priče pa prvostopni sklep ne govori. Glede na povedano, ko tudi ni bilo podlage iz 3. odstavka 201. člena ZKP o obstoju posebnih okoliščin tudi v primeru koluzijske nevarnosti, je bila dana podlaga vsaj za razveljavitev napadenega sklepa o odreditvi pripora, česar pa izvenobravnavni senat, s tem, ko je pritožbo zagovornika obdolženega G. zavrnil, ni storil, niti ni odpravil pripora glede na prej navedeno določbo 2. odstavka 201. člena ZKP. Po oceni Vrhovnega sodišča je izvenobravnavni senat kršil navedeno določbo, ko je razširil podlago za odreditev pripora še na možnost vplivanja na priče, ki jih poimensko sploh ne navaja v obrazložitvi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izvenobravnavni senat z zavrnitvijo pritožbe zagovornika obdolženega G. v škodo navedenega obdolženca kršil določilo 2. odstavka 201. člena ZKP. Ta kršitev pa je vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora. V posledici te ugotovitve je Vrhovno sodišče na utemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega G. sklep o odreditvi pripora razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo v novo odločitev upoštevajoč, da je bil dne 15.6.1999 pripor zoper obd. Z.G. odpravljen. Izrek o razveljavitvi sklepa o odreditvi pripora temelji na 1. odstavku 426. člena ZKP.