Jedro

Za priposestvovanje sta potrebni dobroverna posest in potek določene dobe. Najdaljša priposestvovalna doba po ZTLR je 20 let, tista v ODZ pa 30 let, vendar se slednja ne zahteva, ker ni v skladu s pravnim redom (Poročilo VS SRS I/60, str. 9-12).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani, ugoditveni del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da so tožniki solastniki in sicer V. P. do 2/3, T. in J. pa vsak do 1/6 dela parcele št. 153 - dvorišče, ki je vpisana v vl. št. 12 k.o. D., last tožene stranke, in sicer v delu, ki je označen kot sporni svet v skici Geodetske uprava K. pod.

št. 8/1-27/10-93 in je v sodbenem izreku delno spremenjen ter meri 27 m3. Toženi stranki je naložilo, da mora naročiti ustrezno parcelacijo in izstaviti tožnikom zamljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč odpis, sicer jo bo nadomestila sodba. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da mora tožnikom povrniti 12.631,50 tolarjev pravdnih stroškov.

Proti obsodilnemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga razveljavitev oz. sprembo izpodbijanega dela sodbe. Po njenem dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, ker so postali pravni predniki tožnikov lastniki zemljišča na podlagi menjalne pogodbe z dne 2.6.1932 (katere 1., 3. in 4. stran prilagajo kot nov dokaz). V tej pogodbi niso navedeni ne svinjaki, ne gnojišče, ker jih tedaj očitno še ni bilo. Pritožnica opozarja, da tožniki ne trdijo, da bi priposestvovali tudi tisti del parcele št.153, ki leži med javno potjo - parc.št. 3349/1 in stanovanjsko stavbo na parc. št. 153, niti del parcele, ki leži med stavbiščem na parc. št. 151/2 in gnojiščem.

Navaja tudi, da od menjalne pogodbe v letu 1932 priposestvovalna doba ni mogla teči, ker tožeča stranka oz. njeni predniki niso bili dobroverni. Zato v letih 1950 - 60, ko so obnavljali stavbo, le-te niso mogli razširiti na sporni svet; ko se je tožnica primožila k hiši v letu 1967 je bilo (po njeni izjavi) zemljišče sporno; in tudi kasneje ni smela urediti gredice, kot je želela. O dobrovernosti bi morda lahko govorili šele po smrti F. P., ko so se dediči 8.10.1981 vpisali v zemljiško knjigo, toda odtlej se priposestvovalna doba še ni mogla izteči. V prid svojim trditvam pritožnica prilaga tudi pismo F. H. in navaja, da na izjavo V.Z., ki je bila ves čas navzoča na obravnavi in je bila nekakšna pooblaščenka tožnikov, ni mogoče opreti sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena ZPP ugotavlja, da sme pritožnik po določilu 352. člena ZPP v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. In prav predlagani dokazi vplivajo na presojo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbi priložena menjalna pogodba namreč kaže na to, da je bila 2.6.1932 sklenjena menjalna pogodba med pravnimi predniki tožnikov, zato ni prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da so "pravni predniki tožeče stranke kupili parc. št. 151/2 s spornim svetom že pred drugo svetovno vojno" (četrti odstavek na 2. strani obrazložitve izpodbijane sodbe) in da "je moral biti enkrat nek pravni posel med pravnimi predniki tožene stranke ter R.-mi.." (prvi odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe). Po določilu 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) sicer lahko pridobi lastninsko pravico tudi tudi tisti, ki je samo dobroveren in ne tudi zakoniti posestnik, vendar je treba natančno ugotoviti njegovo dobrovernost in čas, od katerega tako stanje traja. Ugotoviti je torej treba kdaj in kako so tožniki oz. njihovi pravni predniki pridobili lastninsko pravico na sosednjih parc. št. 151/1 in 151/2 ter kdaj, v kakšni meri in zakaj naj bi prišlo do uživanja sosednega dela parcele tožene stranke oz. do zatrjevanega kupa spornega dela parcele št. 153, ki sicer v naravi ostro zareže v toženkino parcelo. Vse to bo potrebno natančneje ugotoviti zaradi presoje dobrovernosti in datuma, od katerega naj bi teklo priposestvovanje. Ker je mogoče, da bi se tedaj še uporabljala stara pravila Občnega državljanskega zakonika, sodišče druge stopnje opozarja, da je sodna praksa že v letu 1960 zavzela stališče, da 30 letna priposestvovalna doba ni v skladu z veljavnim pravnim redom in z načelom pravne varnosti (Poročilo VS Slovenije, št. I/1960, str. 9-12). Že odtlej dalje sodna praksa priznava najdaljšo priposestvovalno dobo 20 let. Obe ureditvi pa izključujeta možnost priposestvovanja v primeru, ko gre za prekaristično razmerje. Da bo mogoče ugotoviti, če so tožniki in njihovi pravni predniki uživali sporni svet kot da bi bili lastniki in ne le z dovoljenjem tožencev, da uporabljajo del parcele tožencev za svinjake oz. gnojišče, bo moralo sodišče prve stopnje pozorno preveriti toženkine ugovore. Pojasniti in ovrednotiti bo moralo izpovedbo toženke o tem, da so morali tožniki v času, ko so hoteli zidati poslopje na parceli št. 151/2, obljubiti, da ga ne bodo "nič ven potegnili"; izpovedbo tožnice same, da je v letu 1967 prišlo do spora med pravdnimi strankami in da tožnica ni smela narediti gredice; ter izpovedbo priče A. G., da so morali že pred tem pravni predniki tožnikov na zahtevo pričine matere odstraniti "glinek".

Da bo sodišče prve stopnje lahko dopolnilo in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je bilo treba ugoditi pritožbi in razveljaviti izpodbijani del sodbe (prvi odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj opravi novo glavno obravnavo in se s podatki v zemljiški knjigi (zlasti v zbirki listin) prepriča kdo, kdaj in na podlagi česa je postal lastnik spornega dela parcele in sosednjih parcel. Nato naj ponovno zasliši pravdne stranke in priče ter naj jih podrobneje izpraša o posameznih dogodkih, ki so navedeni v predhodnih odstavkih tega sklepa. Predoči naj jim tudi pismo F. H. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo, naj odloči tudi o pravdnih stroških pred sodiščem prve in druge stopnje (154. in tretji odstavek 166. člena ZPP).

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90 in 4/91) in Občnega državljanskega zakonika so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94).