Jedro

Zoper sklep o popravi sodbe je dovoljena pritožba (1. odstavek 363. člena ZPP). Kljub temu pritožba ni dovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za njeno vložitev. Ta se presoja po tem, ali bi se pritožnik lahko nadejal kakšne pravne koristi od odločitve sodišča o njegovi pritožbi.

Stranki ne smeta poljubno določati (z zastavno pogodbo ugotavljati) glavnice, saj bi s tem (lahko) obšli zakonsko prepoved anatocizma, čemur je tožena stranka ugovarjala že v postopku pa prvi stopnji.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje ter ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 3. odstavek izreka) ter se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Sodišče prve stopnje je najprej ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 17,106.110,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek, nato pa je s popravnim sklepom dajatveni izrek spremenilo v ugotovitvenega. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi tožene stranke zoper sodbo in zoper popravni sklep. Pritožbo zoper sodbo je zavrnilo, pritožbo zoper sklep pa zavrglo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada tako odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo kakor tudi o zavrženju pritožbe zoper sklep. Pri tem uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Razlogi za ugoditev reviziji 1. Glede zavrženja pritožbe zoper popravni sklep 5. S popravnim sklepom predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom (1. odstavek 328. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom seglo preko okvira, določenega za izdajo popravnega sklepa, saj je z njim ne le popravilo, pač pa spremenilo svojo odločitev o tožbenem zahtevku. To je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče. 6. Zoper sklep o popravi sodbe je dovoljena pritožba (1. odstavek 363. člena ZPP). Kljub temu pritožba ni dovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za njeno vložitev. Ta se presoja po tem, ali bi se pritožnik lahko nadejal kakšne pravne koristi od odločitve sodišče o njegovi pritožbi. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče dajatveni izrek spremenilo v ugotovitvenega, toženčev pravni položaj ni bil v ničemer poslabšan (zato ni moglo biti prekršeno pravilo o prepovedi „reformatio in peius“, kot zatrjuje revident). Poslabšan je bil kvečjemu pravni položaj tožnika. Zato ni videti, kakšen pravni interes je vodil pritožnika k vložitvi pritožbe zoper popravni sklep. Sam navaja, da je v pritožbi uveljavljal, „da bi bil možen v tej pravdi le ugotovitveni zahtevek glede obstoja terjatve, saj je toženka v stečajnem postopku“, ter da je predlagal, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje. Ker je prav to dosegel s popravnim sklepom, o vsem ostalem pa je pritožbeno sodišče odločalo v zvezi s pritožbo zoper sodbo, ni videti njegovega pravnega interesa za izpodbijanje popravnega sklepa. Revizija sicer izhaja iz zmotne podmene, da sodišče celoten zahtevek zoper toženca, ki je v stečaju, zavrne, če je postavljen kot dajatveni zahtevek. Vendar pa je vsakem dajatvenem zahtevku vsebovan tudi ugotovitveni. Sodišče zato v takih primerih ugodi ugotovitvenemu zahtevku in zavrne dajatvenega. Prav tak rezultat pa je bil dosežen s popravnim sklepom. Ker revident niti v reviziji ne pojasni na sprejemljiv (razumljiv) način svojega morebitnega drugačnega pravnega interesa za izpodbijanje popravnega sklepa, se pokaže, da je ravnalo pritožbeno sodišče pravilno, ko je njegovo pritožbo zavrglo.

7. S popravnim sklepom se popravi sodba. Zato deli popravni sklep v vsebinskem pogledu usodo popravljene sodbe.

2. Glede odločitve o tožbenem zahtevku 8. Revident uveljavlja, da je bilo ves čas postopka sporno, kaj je temelj vtoževanega zahtevka. Nasprotuje temu, da bi bil temelj zahtevka zastavna pogodba. Uveljavlja tudi prepovedanost obrestnega obrestovanje v našem pravnem sistemu in opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, s katero je bil 1060. člen OZ razveljavljen, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, zaradi česar bi moralo pritožbeno sodišče uporabiti pravilo „ne ultra alterum tantum.“

9. Tožeča stranka je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek s kreditnimi (pravilno posojilnimi) pogodbami, s skupnimi ugotovitvami o stanju dolga tožene stranke in z zastavno pogodbo, ki je bila sklenjena zaradi zavarovanja kredita (posojila).

10. Po določbi 1. odstavka 279. člena ZOR od zapadlih, pa neplačanih pogodbenih ali zamudnih obresti niso tekle zamudne obresti, razen če ni zakon določal drugače (prepoved anatocizma). Določba je bila kogentne narave, saj je le zakon lahko določal izjeme.

11. Sodišče druge stopnje je vsaj smiselno zavzelo stališče, da je temelj vtoževani terjatvi zastavna pogodba. V njej sta stranki, kot pravi na 3. strani svoje odločbe, „sporazumno ugotovili dolg tožene stranke do tožeče, in sicer glavnico (kredit) v višini 5.950.000,00 SIT in obresti v višini 17.793.480,00 SIT.“ Če bi bila zastavna pogodba samostojna podlaga za nastanek vtoževane terjatve, potem bi obstajalo hkrati več pogodbenih podlag, posojilna pogodba in zastavna pogodba, kar je očitno nesprejemljivo in tudi tožeča stranka tega ne zatrjuje. Prav nasprotno, tudi zanjo je nedvomno, da je bilo z zastavno pogodbo le ugotovljeno, koliko znaša dolg tožene stranke na podlagi posojilnih pogodb na dan 30.6.1992. Da ni šlo za prenovitev (novacijo), je tudi očitno na prvi pogled, saj „nova“ obveznost, ugotovljena z zastavno pogodbo, nima drugačnega predmeta in drugačne pravne podlage (1. odstavek 348. člena ZOR).

12. Seštevek glavnic (danega posojila) po posojilnih pogodbah znaša 2.000.000,00 SIT. Posojilne pogodbe imajo sicer določbe o plačevanju zakonskih zamudnih obresti, a obenem dodatek, da velja „kreditna obrestna mera“, če je ta višja od zakonske obrestne mere, ne da bi bilo določeno, kaj je to „kreditna obrestna mera.“ Izračun zakonskih zamudnih obresti s pomočjo računalniškega programa, ki ga uporabljajo sodišča, pokaže, da bi znašala nova (revalorizirana) glavnica na dan 30.6.1992, ko je bila sklenjena zastavna pogodba, 4,351.626,72 SIT, obresti pa 2,351.626,72 SIT. Razlika do z zastavno pogodbo ugotovljene glavnice 5,950.000,00 SIT in obresti v višini 17,793.480,80 SIT je izjemno visoka in, kar je pomembno za odločanje v tej zadevi, v sodbah sodišč nižje stopnje nepojasnjena. Pojasnilo pa je potrebno, saj stranki ne smeta poljubno določati (z zastavno pogodbo ugotavljati) glavnice, saj bi s tem (lahko) obšli zakonsko prepoved anatocizma, čemur je tožena stranka ugovarjala že v postopku na prvi stopnji.

13. Zaradi zmotnega materialno pravnega prepričanja, da kljub ugovorom tožene stranke ni treba preverjati pravilnosti višine dolga tožene stranke, kot je bila ugotovljena z zastavno pogodbo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predvsem ni bilo ugotovljeno, za kakšno „kreditno obrestno mero“ se naj bi pravdni stranki dogovorili, da bi bilo mogoče presoditi, ali nista morda prekršili zakonske prepovedi anatocizma. Zato je bilo treba sodbo in sklep sodišča druge stopnje ter ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 3. odstavek izreka) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (2. odstavek 380. člena ZPP). V novem postopku bo treba ugotoviti, za kakšno „kreditno obrestno mero“ se naj bi pravdni stranki dogovorili, če to ne bo mogoče, pa je treba uporabiti zakonsko obrestno mero. Razveljavitev izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje je posledica razveljavitve sodbe.

14. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.