Jedro

Odpoved dediščini v korist določenega dediča se šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi na pozneje najdenem premoženju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju sodišča prve stopnje z dne 28.10.2008 našla nova zapuščina, in sicer odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 2.986,06 DEM, izplačljiva v valuti Republike Slovenije. Na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju, upoštevaje zapustničino oporoko in dedne izjave dedičev, je sodišče prve stopnje navedeno odškodnino dodelilo zapustničinemu sinu S. Č. do 1/6, zapustničini hčeri C. S. do 1/12, zapustničinemu vnuku M. M. do 1/12 in zapustničinemu sinu D. Č. do 8/12. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje dedič D. Č.. Navaja, da so se na zapuščinski obravnavi dne 28.10.2008 dogovorili, da se mu dodelijo vsi vrednostni papirji. Nadalje navaja, da sta dediča C. S. in S. Č. že dedno odpravljena, dedič A. Č. pa se je odpovedal nujnemu dednemu deležu v njegovo korist. Meni, da sploh ne gre za naknadno zapuščino.

Preostali dediči na vročeno pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani dodatni sklep o dedovanju je bil izdan na podlagi 221. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami, v nadaljevanju ZD), v skladu s katerim sodišče na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju razdeli premoženje, ki je bilo najdeno po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila z izpodbijanim sklepom ugotovljena zapuščina zajeta že s pravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 28.10.2008. Kot izhaja iz dopisov Slovenske odškodninske družbe z dne 10.8.2010 in 27.9.2010 (list. št. 121 in 123), odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 2.986,06 DEM (kar predstavlja 30 obveznic), ki je kot nova zapuščina predmet izpodbijanega sklepa, ni bila zajeta s pravnomočnim sklepom o dedovanju (s katerim je kot zapuščina ugotovljenih tudi 112 obveznic Slovenske odškodninske družbe), saj zapustnici na podlagi dveh denacionalizacijskih odločb iz naslova odškodnine skupaj pripada 142 obveznic. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo dodatni sklep o dedovanju glede kasneje najdene odškodnine oziroma obveznic, kar je nenazadnje predlagal prav pritožnik.

Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na dedni dogovor, vsebovan v sklepu o dedovanju z dne 28.10.2008, v skladu s katerim je do celote dedoval vse vrednostne papirje, ki so spadali v takrat znano zapuščino. Omenjeni dedni dogovor se nanaša le na v času njegove sklenitve znano premoženje zapustnice. Iz njega ni razvidno, da bi se nanašal tudi na morebitno kasneje najdeno premoženje. Pozneje najdene obveznice, ki so predmet izpodbijanega sklepa, s tem dednim dogovorom tako niso zajete in glede njih dedni dogovor ne velja. Zato pritožnik zmotno meni, da bi te obveznice moral dedovati le on.

Upoštevaje navedeno so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da dediča C. S.in S. Č., ker jima je pritožnik kot oporočni dedič v skladu z omenjenim dednim dogovorom dolžan izplačati nujna dedna deleža, nista upravičena do dedovanja kasneje najdenih obveznic zapustnice. V 27. členu ZD je določeno, da gre nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Omenjena dediča imata zato pravico do nujnega dednega deleža tudi na pozneje najdenih obveznicah zapustnice.

Dedič A. Č. se je z izjavo z dne 10.3.2007 res odpovedal dedovanju v korist pritožnika, kot to poudarja slednji. Vendar pa se po ustaljenem stališču sodne prakse odpoved dediščini v korist določenega dediča šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi na pozneje najdenem premoženju. Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde novo premoženje, mora zato sodišče na novo pridobiti dedne izjave dedičev, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo in jih pridobilo. V svoji novi izjavi z dne 20.10.2009 pa se je dedič A. Č. odpovedal dedovanju v korist dediča S. Č., kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri izdaji izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).