Jedro

Dejstvo, da tožniku ni bila odvzeta poslovna sposobnost, ne vzbuja dvoma o pravilnosti mnenja, iz katerega izhaja, da se je tožniku po prometni nesreči pri dvanajstih letih razvil popoškodbeni psihoorganski sindrom z znaki zmerne duševne manjrazvitosti, da razume le osnovne in preproste vsebine vsakodnevnega življenja, da ni sposoben razločevati bistvenega od postranskega, da ne pozna vzročno-posledičnih podatkov, ne zmore povezovati najenostavnejših podatkov in ni sposoben predvidevanja posledic sedanjega dogajanja, da je sposoben skrbeti zase le pri osnovnih vsakodnevnih opravilih in da zmore le opravljanje preprostejših fizičnih del, ki ne zahtevajo samostojne presoje. Zaznavanje oseb, ki so bile v stiku s tožnikom, in njihovo (laično) razumevanje njegovih sposobnosti razumevanja svojih voljnih ravnanj in predvidevanja njihovih posledic, ne bi moglo privesti do drugačne ugotovitve o tožnikovih zmožnostih za samostojno oblikovanje pogodbene volje.

Pritožba zoper sklep, s katerim je predsednica sodišča odločila, da sodnik zaradi izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP ne sme opravljati sodniške funkcije v obravnavani zadevi, ni dovoljena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev neveljavnosti sporazuma o obročnem odplačevanju ter o višini terjatve v izvršilni zadevi In 84/2010, sklenjenega 17. 3. 2014. Tožencu je naložilo, naj tožnikove stroške postopka plača na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu.

2. Z izpodbijanim sklepom je zavrglo toženčevo pritožbo zoper sklep o izločitvi sodnika A. A. 3. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in postopek ustavi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V sodbi niso navedeni razlogi za zavrnitev predlogov za zaslišanje prič B. B. in C. C. Prvi, tožnikov oče in skrbnik, bi povedal, da se je s tožencem dogovoril o sklenitvi sporazuma. Mati bi povedala, da je bil tožnik nasilen do očeta. S tem ko je tožniku za nadaljnjo prodajo po znatno nižji ceni prodal več avtomobilov, da si je tožnik kot brezposelna oseba pridobil dohodek za življenjske potrebščine in se razbremenil občutka manjvrednosti zaradi brezposelnosti, je prispeval k boljšemu razumevanju v družini. Teh prič in priče D. D. sodišče ni zaslišalo, ker bi izpovedale v tožnikovo škodo. Če je sodišče zaznalo, da se priča B. B. težko giblje, bi ga moralo zaslišati na naroku, na katerem je bil navzoč. Sodišče ni zaslišalo niti prič E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., komandirja PP ... in dr. J. J., ne da bi navedlo razloge za tako ravnanje. E. E. bi povedala, da sta tožnik in njegov oče prosila toženca za ugodne nakupe avtomobilov in se dogovorila za zapis sporazuma s sporno vsebino. Priča F. F. bi izpovedala o poteku overitve podpisov na sporazumu. Tudi ostale priče bi izpovedale o tožnikovem načinu sprejemanja odločitev. Pričo K. K. in tožnika je zaslišalo v toženčevi odsotnosti, čeprav je izostanek pravočasno opravičil. Tako sta oba pričala pristransko in neobjektivno.

K. K. je bil pri izvedenki zaslišan le zato, da se škoduje tožencu. Ker je v mnenju navedeno, da se je tožnik po prometni nesreči zdravil pri nevropsihiatrih in kliničnih psihologih, je podan dvom o njegovi pravilnosti. Sodišče bi moralo pridobiti tudi mnenje teh dveh strokovnjakov. Tožniku ni bila nikoli odvzeta poslovna sposobnost. Da se tožnik zaveda svojega ravnanja in razume njegov pomen, je potrdil tudi CSD. Sam je za tožnikovo osebnostno motnjo, ki nima nič opraviti z opravilno sposobnostjo, izvedel šele po sklenitvi sporazuma.

Neutemeljeno je stališče sodišča, da sodišču ni dostavil zdravniškega potrdila na predpisanem obrazcu. Sodišče ni usposobljeno, da bi lahko ocenilo sposobnost za sodelovanje na naroku.

Neutemeljeno je zavrnjen ugovor pobotanja. Obe terjatvi sta namreč denarni.

Ker je brezposeln in brez dohodkov za preživljanje in vzdrževanje žene, ni zmožen plačati stroške postopka.

4. Toženec v pritožbi zoper sklep navaja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker predsednica sodišča ni preizkusila navedb, ki jih je podal v pritožbi zoper sklep o izločitvi.

5. Tožnik ni odgovoril na pritožbi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Priča B. B. je pred koncem postopka umrl, sodišče pa je navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih njegovega zaslišanja ni opravilo prej (na prvem naroku, ko je bil še tožnikov zakoniti zastopnik, ga ni bilo, naslednji narok pa je bil preložen iz razlogov na toženčevi strani). Glede prič G. G., H. H., E. E., I. I. in J. J. je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo njihovo zaslišanje predlagano za dokazovanje dejstev, ki niso pomembna za odločitev. Toženec v pritožbi ni navedel nasprotnih argumentov. Tega, da bi E. E. potrdila, da sta se tožnik in njegov oče dogovorila za zapis sporazuma s sporno vsebino, toženec ni navedel pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje se zato ni bilo dolžno opredeliti do tega dokaza z navedenega vidika.

8. Ustrezno so zavrnjeni tudi dokazni razlogi za zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale o tožnikovem načinu sprejemanja odločitev. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je tožniku po prometni nesreči pri dvanajstih letih razvil popoškodbeni psihoorganski sindrom z znaki zmerne duševne manjrazvitosti, da razume le osnovne in preproste vsebine vsakodnevnega življenja, da ni sposoben razločevati bistvenega od postranskega, da ne pozna vzročno-posledičnih podatkov, ne zmore povezovati najenostavnejših podatkov in ni sposoben predvidevanja posledic sedanjega dogajanja, da je sposoben skrbeti zase le pri osnovnih vsakodnevnih opravilih in da zmore le opravljanje preprostejših fizičnih del, ki ne zahtevajo samostojne presoje. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, zaznavanje oseb, ki so bile v stiku s tožnikom, in njihovo (laično) razumevanje njegovih sposobnosti razumevanja svojih voljnih ravnanj in predvidevanja njihovih posledic, ne bi moglo privesti do drugačne ugotovitve o tožnikovih zmožnostih za samostojno oblikovanje pogodbene volje.

9. Izvedensko mnenje je podala izvedenka psihiatrične stroke, ki je sicer specialistka nevropsihiatrinja. Smiselno uveljavljen pritožbeni očitek o njeni pomanjkljivi strokovni usposobljenosti za podajo mnenja je zato neutemeljen.

10. Dejstvo, da tožniku ni bila odvzeta poslovna sposobnost, ne vzbuja dvoma o pravilnosti mnenja. Na odločitev ne more vplivati niti morebitno dejstvo, da tožencu ob sklenitvi sporazuma tožnikovo stanje ni bilo poznano.

11. Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek o izvedbi naroka za glavno obravnavo 18. 8. 2018 kljub njegovemu opravičilu. Sodišče prve stopnje je izčrpno povzelo njegovo sodelovanje v pravdi in se do njega opredelilo. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ocene v izpodbijani sodbi, da toženčevo zdravstveno stanje, s katerim je utemeljeval predlog za preložitev obravnave, ni bilo niti nenadno in nepredvidljivo niti tako, da bi mu preprečevalo prihod na sodišče (drugi odstavek 115. člena ZPP). Tudi – sicer le smiselno – uveljavljen pritožbeni očitek, da ni imel možnosti postavljati vprašanj tožniku in njegovemu zakonitemu zastopniku, je zato neutemeljen.

12. Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da terjatev, ki jo uveljavlja tožnik, ni denarna terjatev in da zato niso podane predpostavke za pobotanje s toženčevo v pobot uveljavljeno denarno terjatvijo.

13. Razlogi, s katerimi pritožnik nasprotuje obveznosti plačila stroškov postopka, niso utemeljeni. Ker je neutemeljeno nasprotoval tožbenemu zahtevku, je dolžan plačati tožnikove stroške, potrebne za postopek (prvi odstavek 154. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep

14. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo toženčevo pritožbo zoper sklep, s katerim je predsednica sodišča odločila, da sodnik A. A. zaradi izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP ne sme opravljati sodniške funkcije v obravnavani zadevi. Toženec je bil že v pravnem pouku v navedenem sklepu poučen, da zoper ta sklep ni pritožbe. Pravni pouk temelji na petem odstavku 73. člena ZPP.

15. Ker pritožba ni dovoljena, se ni treba izreči o utemeljenosti pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obstoj izločitvenega razloga.

16. Po navedenem je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi zoper sodbo in zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo in izpodbijani odločbi potrdilo (353. člen ZPP).