Jedro

Sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti ugotavlja, ali je posameznik zaradi določenih dejanskih vzrokov omejen v sposobnosti za samostojno odločanje ter uresničevanje in varstvo svojih pravic in interesov, pazi torej na največjo korist tega posameznika in ne na koristi ostalih udeležencev v postopku. Pogoje za odvzem poslovne sposobnosti sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca medicinske stroke, torej neodvisnega strokovnjaka, katerega mnenje je ključno za ugotavljanje izpolnjenosti zakonskih kriterijev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotni udeleženki A. A. delno odvzelo poslovno sposobnost, in sicer za upravljanje z denarnimi sredstvi in nepremičninami. Odločilo je, da se sklep o odvzemu zaznamuje pri nepremičninah, last nasprotne udeleženke, odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za kasnejši sklep.

2. Zoper sklep o delnem odvzemu poslovne sposobnosti vlaga pritožbo nasprotna udeleženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, povezanih s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da se je sodišče v določenih delih obrazložitve nekritično oprlo na navedbe predlagateljice, ki v postopku zasleduje ozke materialne interese. Pristojni center za socialno delo je v celoti omejil poslovno sposobnost nasprotni udeleženki, tako da ta ne more več odločati o nobenem elementu svojega življenja, s čimer je grobo poseženo v njene temeljne človekove pravice. Proti svoji volji je nameščena v dom, ker ji predlagateljica ne vrne ključev stanovanja, omejena je v razpolaganju s svojim imetjem in denarjem, s tem pa prepuščena miloščini tretjih oseb. Vlagateljica s predlogom ne zasleduje interesov nasprotne udeleženke, temveč zgolj svoje zasebne interese na njenem premoženju. Sodišče je v odločbi korektno povzelo mnenje in izpoved izvedence K., ki pa odstopa od mnenja izvedenca M. V zaključku mnenja K. ni podatkov, na podlagi katerih je izvedenec prišel do ocene, da nasprotna udeleženka ni več sposobna skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Izvedenec M. je pregledal nasprotno udeleženko in ugotovil, da je bila ob pregledu urejena, vedela je, zakaj je prišel. Srečanje z njo je izvedenec izčrpno opisal, kar pa ne velja za opis sodno postavljenega izvedenca. Ne drži ugotovitev, da so pri nasprotni udeleženki prizadete kognitivne sposobnosti v celoti, saj je bila ob zaslišanju zelo dobro orientirana, zaznavala je vse, kar se okrog nje dogaja, in je o vsem imela realno predstavo. Po oceni M. ni najti dovolj medicinskih razlogov, ki bi govorili za odvzem poslovne sposobnosti nasprotni udeleženki. Nedopustno je, da mnenje K. temelji tudi na podatkih, ki jih je podala predlagateljica oziroma jih je slednja dala lečeči psihiatrinji in so postali del medicinske dokumentacije. Izvedenec bi pri izdelavi mnenja moral zanemariti navedbe strank v postopku, ki so odraz njihovih subjektivnih zaznav. Pritožbi prilaga komentar M. na izpoved izvedenca K., ki naj ga sodišče šteje kot del pritožbenih navedb. Izpostavlja, da gre po M. mnenju za dve različni izvedeniški mnenji glede končne ocene stanja nasprotne udeleženke. Rezultati testov KPSS kažejo, da se bolezensko stanje v letu in pol ni poslabšalo. Ker je odvzem oziroma omejitev poslovne sposobnosti hud poseg državnega organa v osebnostne pravice, bi moralo sodišče ob odločanju opraviti strogi test sorazmernosti v smeri, kateri pravici dati prednost in katero stanje zahteva intervencijo državnega organa. Pridobiti bi moralo zanesljivo mnenje ustrezne stroke, ki ne sme puščati dvomov v njegovo resničnost. Če dva strokovnjaka o istem stanju podata nasprotne ugotovitve, potem nobeno mnenje ne more biti podlaga za opravo strogega testa sorazmernosti. Sodišče bi moralo slediti predlogu nasprotne udeleženke ter postaviti novega izvedenca. Zmotno je tudi odločilo, da bo center za socialno delo določil posle, ki jih bo smela nasprotna udeleženka samostojno opravljati, s čimer je arbitrarno prepustilo centru odločanje mimo ustreznega postopka.

3. Na pritožbo je odgovorila predlagateljica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 44. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne skrbeti same zase, za svoje pravice in koristi. Če so pogoji za odvzem poslovne sposobnosti izpolnjeni, sodišče glede na stopnjo ugotovljene sposobnosti odvzame osebi poslovno sposobnost delno ali popolno.

6. V konkretnem primeru je sodišče nasprotni udeleženki delno odvzelo poslovno sposobnost, in sicer za upravljanje (razpolaganje) z denarnimi sredstvi in z nepremičninami. S tem je okvirno določilo področje, na katerem je njena poslovna sposobnost omejena, ga zadostno konkretiziralo in omejilo obseg odločanja centra za socialno delo, ki ima po drugem odstavku 208. člena ZZZDR pristojnost, da osebi, ki ji je bila delno odvzeta poslovna sposobnost določi, katere posle lahko opravlja samostojno in brez odobritve. Pritožbeni očitek, da lahko CSD mimo zakona in arbitrarno nasprotni udeleženki omeji še drugo nastopanje v pravnem prometu, glede na vsebino izpodbijanega sklepa ni utemeljen (primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 306/2011). S pravnomočnostjo odločbe o delnem odvzemu poslovne sposobnosti bo prenehala dolžnost začasnega skrbnika, zato so pravno irelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obseg upravičenj začasnega skrbnika po odločbi centra za socialno delo z dne 15. 7. 2013. 7. Sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti ugotavlja, ali je posameznik zaradi določenih dejanskih vzrokov omejen v sposobnosti za samostojno odločanje ter uresničevanje in varstvo svojih pravic in interesov, pazi torej na največjo korist tega posameznika in ne na koristi ostalih udeležencev v postopku. Pogoje za odvzem poslovne sposobnosti sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca medicinske stroke (prvi odstavek 48. člena ZNP), torej neodvisnega strokovnjaka, katerega mnenje je ključno za ugotavljanje izpolnjenosti kriterijev iz 44. člena ZNP. Tako je sodišče ravnalo tudi v konkretnem primeru, ko je odločitev naslonilo na ugotovitve izvedenca dr. M. K., ki je izdelal pisno mnenje, v postopku ga je tudi zaslišalo, zato ni mogoče pritrditi nasprotnim pritožbenim očitkom o nekritičnem sprejemanju trditev predlagateljice in sledenju njenim koristim.

8. Sodišče je v sklepu obširno povzelo izvedeniško mnenje ter kot bistveno upoštevalo, da nasprotna udeleženka trpi za vaskularno – žilno demenco, za katero so značilni hitri padci, stanje se le poslabšuje in napredovanja ni mogoče ustaviti. Bolezen še ni razvita v polni meri, vendar pa se pri nasprotni udeleženki pojavljajo motnje spomina, prizadete so kognitivne sposobnosti v celoti, česar pa sama ne uvidi in nekritično precenjuje svoje ostale telesne in psihične sposobnosti. Je tudi časovno in situacijsko nepopolno orientirana, zato ni več sposobna v celoti skrbeti zase, za svoje pravice in koristi ter potrebuje pomoč pri upravljanju z denarnimi sredstvi in nepremičnim premoženjem. Bolezen namreč lahko prizadene višje spoznavne sposobnosti, kot so presoja in načrtovanje, kar je v konkretnem primeru sodišče ugotovilo z izvedbo ostalih dokazov (z zaslišanjem priče T. K., predstavnice CSD, z dopisom CSD z dne 25. 4. 2013 o upravljanju in odtujevanju premoženja nasprotne udeleženke, z vpogledom v vlogo DEOS...). Pritožbene navedbe omenjenih ugotovitev ne morejo omajati.

9. Sodišče je v sklepu že pojasnilo, zakaj je sledilo zaključku izvedenca K. ne glede na M. vtis o zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke ob njegovem pregledu (ki na zunaj ni bil bistveno drugačen od vtisa izvedenca K.) in ne glede na rezultate testa KPSS (kratek preizkus spoznavnih sposobnosti) ter tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Izvedenec K. je v mnenju in ob zaslišanju pojasnil, na podlagi česa je podal svoje stališče, med drugim je nasprotno udeleženko tudi osebno pregledal, zgolj krajši opis pregleda v izvedeniškem mnenju pa na vsebino zaključkov ne more vplivati. Običajno je, da izvedenec pri izvedeniškem delu upošteva obstoječo medicinsko dokumentacijo preiskovanca, ki v konkretnem primeru obsega tako zapise psihiatrinje o razgovorih s samo nasprotno udeleženko, kot tudi zapise o razgovorih s predlagateljico. Oboje je pomembno za postavitev ustrezne psihiatrične diagnoze. Pritožbeni očitek, da takšno izvedeniško mnenje ni ustrezno, saj bi se izvedenec moral osredotočiti zgolj na preiskovanko in zanemariti navedbe strank v postopku, ni na mestu. Naloga izvedenca kot strokovnjaka namreč je, da kritično presoja zbrano gradivo in pritožba zgolj s posplošenimi trditvami, da mnenje temelji na subjektivnih navedbah predlagateljice, ne more ovreči njegove pravilnosti.

10. Ne drži, da se izvedenec K. ne bi opredelil do vrste demence, saj je ob zaslišanju na naroku navedel, da gre pri nasprotni udeleženki zelo verjetno za vaskularno žilno demenco, torej za enako vrsto bolezni, kot jo je ugotovil tudi dr. Mrevlje v s strani s nasprotne udeleženke predloženem mnenju. Tako obe mnenji nista različni ne glede postavljene diagnoze niti glede pomembnosti izvedenih diagnostičnih testov (KPSS) za ugotavljanje trenutnega stanja bolezni. Ker je bilo mnenje dr. M. pridobljeno izven postopka, po želji same nasprotne udeleženke, njegov drugačen zaključek o trenutnem vplivu stanja bolezni na sposobnost nasprotne udeleženke, da skrbi za svoje pravice in koristi, ne vzbuja utemeljenega dvoma v pravilnost izvedeniškega mnenja dr. K. ter zato ni razloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke (v smislu 254. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca nasprotni udeleženki tudi ni bila kršena pravica do izjave.

11. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbenih razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.