Jedro

Plačilo davkov je splošna obveznost vseh davčnih zavezancev. Odpis, delni odpis in odlog plačila davka pa je izjema, za katero morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji. Namen te določbe je zaščita davčnih zavezancev, ki ne razpolagajo s sredstvi in bi lahko bilo zaradi plačila davčnega dolga ogroženo njihovo preživetje. Glede na vir tožnikovega dolga (dohodnina od dobička iz kapitala od prodaje nepremičnin) in glede na višino kupnine za predmetni nepremičnini, s katero je tožnik razpolagal po izvedeni prodaji predmetnih nepremičnin in iz katere bi moral poplačati predmetni davčni dolg, ne gre za osebo, katere preživljanje bi lahko bilo ogroženo.

Izrek

I. Tožbi se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) zavrnila tožnikov zahtevek z dne 6. 9. 2019 za odpis, delni odpis in obročno plačilo davčnega dolga iz naslova dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin po odločbah DT 24-00629 z dne 19. 5. 2011 in DT 42152-44/2009 0815-03 z dne 14. 2. 2011. Tožnik trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 6. 9. 2019 podal vlogo za odpis, delni odpis in obročno plačilo davčnega dolga iz naslova dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine po predhodno navedenih odločbah. Dne 6. 11. 2019 je bila izdana odločba DT 4291-17844/2019-14, s katero je bilo ugodeno obročno plačilo dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine po navedenih odločbah, medtem ko je bil zahtevek za odpis in delni odpis zavrnjen. Zoper to odločbo se je tožnik pritožil in se ni strinjal z navedbo, da ima plačilo dohodnine od dobička iz kapitala prednost ter je bil zaradi tega tožnikov zahtevek za odpis in delni odpis zavrnjen. Pritožbeni organ je pritožbi ugodil in prvostopenjski organ napotil, naj v ponovnem postopku ugotovi, koliko davčnega dolga lahko tožnik glede na višino svojega mesečnega dohodka plača v mesečnih obrokih ne da bi bilo hkrati zaradi plačevanja obrokov ogroženo njegovo preživljanje. Potrebno je tudi odločiti o uporabi davčnih bonitet na podlagi vseh okoliščin konkretne zadeve: višine dohodkov tožnika, vrste davčnega dolga, obstoječega finančnega in socialnega stanja tožnika ter ocene, koliko dolga je mogoče plačevati v mesečnih obrokih, ne do bi bilo ogroženo preživljanje tožnika. Davčni organ kot podlago navaja 101. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 29. člena, 31. člen, 33. člen, 34. člen, prvi in drugi odstavek 36. člena in prvi odstavek 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Iz tožnikove vloge izhaja, da živi v samostojnem gospodinjstvu in da je na dan vložitve vloge brez zaposlitve. V zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo vloge je prejel nakazila iz naslova plače: 11. 9. 2018, 10. 10. 2018 in 12. 11. 2018, v skupni višini 1.786,37 EUR (mesečno 595,34 EUR) in nadomestila Zavoda RS za zaposlovanje 14. 12. 2018, 15. 1. 2019, 15. 2. 2019, 15. 3. 2019, 15. 4. 2019 in 15. 5. 2019, v skupni višini 2.877,27 EUR (mesečno 479,55 EUR). Navedena nakazila davčni organ ne more upoštevati pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka v skladu z 31. členom Pravilnika. Tožnik je nadomestilo od Zavoda RS za zaposlovanje prejemal do 30. 4. 2019, nato je bil do 8. 9. 2019 brez zaposlitve, z 9. 9. 2019 je ponovno redno zaposlen. Davčni organ je tožnika 11. 2. 2020 pozval, da vlogo dopolni z izjavo, kako se je preživljal od 15. 5. 2019 do 15. 10. 2019, z navedbo vseh dohodkov v tem obdobju ter izjavo, kdo je plačeval stroške za vodo, elektriko, komunalo, za stanovanje v času od 15. 5. 2019 do 15. 10. 2019. Tožnik je na poziv davčnega organa pavšalno odgovoril in za navedbe ni predložil dokazov. Tako njihovo resničnost ni možno preveriti. Na podlagi podatkov iz vloge in iz uradnih evidenc, ki se vodijo o tožniku ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja in posledično ogroženosti njegovega preživljanja, zato je davčni organ vlogo tožnika zavrnil. V tem postopku se upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev davčnega organa. Odpis in delni odpis je namreč izjema od splošnega pravila. Dejstvo je, da je tožnik pri prodaji nepremičnine 14. 2. 2011 prejel kupnino v višini 63.800,00 EUR, s katero bi lahko poplačal celotni davčni dolg po odločbi z dne 19. 5. 2011. Iz pogodbe z dne 3. 12. 2008 izhaja, da je tožnik prejel 83.810,00 EUR kupnine za nepremičnino, kar pa je dejstvo, ki ga je potrebno upoštevati v postopku. Tožnik je tako imel dohodke, čeprav je od prejema teh dohodkov minila vrsta let. Tožnik v času, ko ni več prejemal denarnega nadomestila od Zavoda RS za zaposlovanje do pričetka nove zaposlitve ni bil prejemnik pravic po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih in po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Davčni organ sklepno ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis in delni odpis davčnega dolga.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnilo.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Uvodoma povzema potek dosedanjega postopka in zavrača ugotovitev davčnega organa, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odpis in delni odpis davčnega dolga. Pritožbeni organ je napačno zaključil, da je tožnik očitno imel prihodke, ker je pojasnil, da tudi v času, ko ni imel prihodkov iz naslova plače in nadomestil za brezposelnost, si je denar izposojal, da bi lahko živel. Dejstvo je, da je potrebno denar, ki si ga izposodiš tudi vrniti. Izposojena sredstva ne predstavljajo prihodek tožnika in navedeno na odločitev ne more vplivati. Namen toženke je jasen in sicer, da kljub izpolnjenim formalnim pogojem želi zavrniti tožnikovo vlogo za odpis in delni odpis davčnega dolga. Toženka za zavrnitev ne navede nobenih prepričljivih argumentov in tožnikov zahtevek arbitrarno zavrne. Dohodki, ki jih je tožnik prejemal izhajajo iz uradnih evidenc, koliko denarja pa si je izposodil, da je preživel, za zadevo ni relevantno. Tožnik tudi ugovarja, da po ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne gre za davek, ki ga ne bi bilo mogoče odpisati. Res je tožnik v preteklosti prodal nepremičnini in davka ni plačal. Vendar davčni organ neutemeljeno navaja, da ima plačilo davka prednost pred ostalimi obveznostmi. Neutemeljeno tudi navaja, da tožnik v času, ko ni prejemal denarnega nadomestila od Zavoda RS za zaposlovanje do nove zaposlitve ni bil prejemnik po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih in Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Slednje je po mnenju tožnika povsem nerelevantno, saj navedeno dejstvo ne pomeni, da tožnik ne bi bil upravičen do odpisa davčnega dolga. Tožnik si je v navedenem obdobju raje izposojal denar in ga vračal, ko je iskal novo zaposlitev in jo septembra 2019 tudi našel, kot da bi zaprosil za socialno pomoč. Slednje mu gre v prid in ne v breme. Če pa si oseba sposoja denar, da bi preživela, ta denar ne more biti prihodek. Davčni organ pa si ves čas prizadeva, da bi tožnikovo vlogo zavrnil. 5. Prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal tožnikovih prihodkov v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge, marveč zgolj kumulativo, koliko je tožnik zaslužil v zadnjih 12 mesecih iz naslova plač in nadomestil s strani Zavoda za zaposlovanje, kar ni relevantno. Za odločanje v zadevi pa so pomembni dohodki zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. Izrednih dohodkov pa tožnik ni imel in jih davčni organ tudi sicer ne ugotavlja. Tožnik izpolnjuje dohodkovni cenzus za odpis davčnega dolga. Relevantno obdobje je mesec marec, april, maj, junij, julij in avgust 2019 ter dohodki iz navedenega obdobja. Tožnik je v tem obdobju prejel nadomestilo za marec in april cca. 900 EUR od zadnjega nakazila Zavoda za zaposlovanje 15. 5. 2019 do vložitve vloge pa ni imel dohodkov in si je denar izposodil. 6. Poleg izpolnjevanja dohodkovnega cenzusa glede odpisa davčnega dolga je potrebno upoštevati tudi druge okoliščine glede odmere davka in razloge za njegovo neplačilo. Davek od dohodka iz kapitala je bil tožniku odmerjen po več letih od prodaje, ko tožnik svoje davčne obveznosti ni mogel poravnati, saj denarja zaradi krize v sektorju gradbeništva ni imel več. Res je prodal eno nepremičnino tudi leta 2011, vendar je denar porabil za poplačilo dolgov in bil celo prisiljen prenehati opravljati samostojno podjetniško dejavnost. Sedaj, ko je zaposlen, ima plačo obremenjeno z davčno izvršbo. Tožnik je bil več kot šest let brez zaposlitve, nato imel zaposlitev eno leto, ko so se mu od plače trgali zneski za davčne izvršbe. V letu 2019 do 15. 2. 2019 pa je prejemal nadomestila za brezposelnost in se nato 9. 9. 2019 ponovno zaposlil za eno leto, vendar je zaradi razmer v gostinstvu v času epidemije tudi to zaposlitev izgubil. Tako je bil ponovno nezaposlen in prijavljen na Zavodu za zaposlovanje.

7. Ne drži navedba toženke, da je tožnik na poziv davčnega organa podal zgolj pavšalne navedbe o tem, kako se preživlja in zanje ni ponudil dokazov. Davčni organ je tožnika pozval, naj poda izjavo, kar je tožnik tudi storil. Tožnika davčni organ ni pozval, naj predloži dokazila. Tudi sicer tožnik ne more dokazati, da si je denar pri znancih izposojal zaradi varstva osebnih podatkov. Navedba davčnega organa, da so tudi navedene osebe dolžne pričat, nima zakonske podlage in je neživljenjska, kar pojasni. Za račune za komunalne storitve pa je tožnik pojasnil, da jih je plačeval stric A. A., dostopa do njegovega računa tožnik nima, lahko pa te podatke pridobi davčni organ po uradni dolžnosti. Davčni organ sam bi lahko iz uradnih evidenc pridobil podatke, da tožnik po 15. 2. 2019 ni imel dohodkov in da izpolnjuje pogoje za odpis davčnega dolga. Tožnikovi dohodki so namreč komaj omogočali njegovo preživetje, drugega premoženja pa ni imel. Tožnik je živel v svojem gospodinjstvu v hiši strica na Rakeku, ki je bila avgusta 2019 prodana in se je zato moral izseliti v Ljubljano. Zato je tudi podal vlogo za odpis davčnega dolga. Nato je tožnik dobil novo zaposlitev, plačo pa je imel obremenjeno z davčno izvršbo in je mesečno prejel zgolj 670 EUR. Davčni organ bi moral upoštevati vse okoliščine primera in cilj, ki je preprečiti ogroženost preživljanja zavezanca in njegovih družinskih članov. Zato je bistvena ugotovitev, kakšna je višina sredstev s katerimi zavezanec v času vložitve vloge razpolaga. Tožnik pa je imel komaj dovolj sredstev za preživetje, denar si je moral izposojati, da je preživel, toženka pa ta denar nerazumno šteje kot tožnikov prihodek. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o tožnikovem zahtevku za odpis, delni odpis in obročno plačilo davčnega dolga od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin po odločbah DT 24-00629 z dne 19. 5. 2011 in DT 42152-44/2009 0815-03 z dne 14. 2. 2011 tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi in tožnikov davčni dolg odpiše oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ter odločbe pritožbenega organa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Na podlagi sklepa naslovnega sodišča I U 1556/2020-7 z dne 12. 7. 2022 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki so enaki pritožbenim in na katere je pravilno odgovoril že pritožbeni organ, pa dodaja:

12. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo vlogo z dne 6. 9. 2019 za odpis, delni odpis in obročno plačilo predmetnega davčnega dolga.

13. Na podlagi 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V skladu z določbo 29. člena Pravilnika mora davčni organ na podlagi podatkov o davčnem zavezancu in njegovih družinskih članih, navedenih v vlogi in evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu ugotoviti višino dohodkov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, prihrankov in premoženjskega stanja davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge, če gre za redne dohodke, ki so jih davčni zavezanec ali njegovi družinski člani prejemali mesečno. Med strankama v zadevi ni sporno, da je tožnik vložil vlogo 6. 9. 2019 in da se obdobje šest mesecev šteje od navedenega dneva nazaj. Po določbi tretjega odstavka 29. člena Pravilnika se višina dohodkov ugotavlja za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. V nasprotnem primeru, če ne gre za redne dohodke, ki se prejemajo redno vsak mesec ali če gre za izredne dohodke, pa se ti ugotavljajo za zadnjih 12 mesecev pred vložitvijo vloge. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v relevantnem obdobju, ko je bil še zaposlen prejemal plačo. Ko ni bil zaposlen, je prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje. Tožnik je prejemal nadomestilo za brezposelnost do 30. 4. 2019, nato je bil do 8. 9. 2019 brez zaposlitve in se z 9. 9. 2019 ponovno redno zaposlil. Predmetno vlogo je tožnik vložil 6. 9. 2019. Na podlagi prvega odstavka 31. člena Pravilnika se kot dohodki ne štejejo dohodki, ki jih je davčni zavezanec ali njegov družinski član prejemal mesečno, če jih je davčni zavezanec ali njegov družinski član prenehal prejemati pred vložitvijo vloge in ni začel prejemati drugih rednih mesečnih dohodkov, kot je to bilo tudi v predmetni zadevi. Tako je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno upošteval določbo prvega odstavka 31. člena Pravilnika in tožnika pravilno pozval, da pojasni, kako se je preživljal v času, ko je bil brez osebnih dohodkov in sicer od 15. 5. 2019 do 15. 10. 2019, z navedbo vseh dohodkov v navedenem obdobju ter tudi, kako je plačeval stroške bivanja v tem obdobju. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da je tožnik na poziv davčnega organa odgovoril in navedel, da si je denar za življenje v tem obdobju izposojal, pri čemer svojih navedb ni konkretiziral in zanje tudi ni predložil dokazov, kot to tožniku očita pritožbeni organ. Poleg tega tožnik tudi ni predlagal izvedbe drugih dokaznih sredstev za dokazovanje svojih navedb. Tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da izpolnjuje zakonsko določene pogoje za ugodno rešitev vloge za odpis, delni odpis in obročno plačilo, v skladu z določbo 101. člena ZDavP-2. Tožnik ni navedel dejstev in ni predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bo zaradi plačila predmetne davčne obveznosti ogroženo preživljanje tožnika. V skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 je dokazno breme v davčnem postopku na davčnem zavezancu, da za svoje trditve predloži tudi dokaze, česar pa v konkretnem primeru tožnik ni storil. Glede na predhodno navedeno je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da toženka za zavrnitev tožnikove vloge ni navedla nobenih prepričljivih argumentov in da je tožnikov zahtevek arbitrarno zavrnila.

14. Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ je plačilo davkov splošna obveznost vseh davčnih zavezancev. Odpis, delni odpis in odlog plačila davka pa je izjema, za katero morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji. Namen te določbe je namreč zaščita davčnih zavezancev, ki ne razpolagajo s sredstvi in bi lahko bilo zaradi plačila davčnega dolga ogroženo njihovo preživetje. Tudi po presoji sodišča glede na vir tožnikovega dolga (dohodnina od dobička iz kapitala od prodaje nepremičnin) in glede na višino kupnine za predmetni nepremičnini, s katero je tožnik razpolagal po izvedeni prodaji predmetnih nepremičnin in iz katere bi moral poplačati predmetni davčni dolg, tudi po mnenju sodišča ne gre za osebo, katere preživljanje bi lahko bilo ogroženo.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Z navedenim je odgovorjeno na tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe.

17. Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.