Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih namreč določa v 336. členu, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Iz teh, res da skopo opredeljenih splošnih pogojev za pobot, je mogoče sklepati (v čemer sta si teorija in sodna praksa edini), da je mogoče pobotanje opraviti s terjatvijo, če je ta natančno ugotovljena. Da pa je natančno ugotovljena, nikakor ni mogoče trditi za terjatev, ki je predmet drugega pravdnega postopka, ki še ni pravnomočno končan, ko je torej terjatev še vedno sporna. Ko je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da zadeva P (prej P), v kateri nastopata pravdni stranki v zamenjanih položajih, še ni pravnomočno končana, je pravilno ravnalo, da pobotanja ni izvedlo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 161.546,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.11.1991 dalje do plačila in ji povrniti 18.785,00 SIT pravdnih stroškov. Zavzelo je stališče, da toženkin ugovor proti dovoljeni predlagani izvršbi ni utemeljen, ker je v drugi odškodninski zadevi toženke proti tožnici (P ) res sicer prisojena odškodnina, vendar se nahaja zadeva še v pritožbenem sodišču, v drugi zadevi (P ) pa toženka ni tožila tožnice. Terjatev toženke proti tožnici torej ni znana niti dospela, da bi jo bilo mogoče pobotati.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke sodbo delno spremenilo tako, da je izreklo, da se vzdrži v veljavi nalog I .../92 in da je dožnica dolžna poravnati upniku terjatev 161.546,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1992 dalje do plačila, glede plačila obresti od 29.11.1991 do 13.4.1992 pa je sodbo razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotavlja, da toženka določnega pobotnega ugovora ni postavila in tudi trditev o tem, da ji je tožeča stranka povzročila ogromno škodo, ni določila. Ker določen pobotni ugovor ni postavljen (drugi in tretji odstavek 106. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Proti delu odločbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena in proti slednji je toženka vložila "predlog revizije" po 1. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. Trdi, da gre za nasprotje med razlogi sodbe ter dokaznimi listinami in sodnimi spisi, ki jih je dokazno ponudila toženka, in sicer s pripravljalno vlogo z dne 28.6.1991, ki jo je tudi povzela na zadnji glavni obravnavi. Gre za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, zato pa je bil tudi napačno uporabljen materialni zakon.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Res določa zakon o pravdnem postopku v 13. točki drugega odstavka 354. člena, ki jo revidentka uveljavlja kot edini procesni razlog svoje revizije, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, med drugim, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Trditev, da gre za takšno kršitev, ker sodišče ugotavlja, da je bilo tožbenemu zahtevku ugoditi, ker toženka nastajajoče ji škode, povzročene s strani tožnice, ni določila - ni utemeljena.

Toženka res ni, kar zadeva zdaj nastajajočo škodo, opredelila svoje zahteve za pobotanje (s čimer meri na pravdno pobotanje - tretji odstavek 333. člena ZPP) na način, kot ga predpisuje zakon (drugi in tretji odstavek 106. člena ZPP) niti ni postavila pobotnega zahtevka tako, da bi bilo mogoče o njem odločati (tretji odstavek 338. člena ZPP). Ko v zvezi z nastajajočo ji škodo revidentka omenja pripravljalno vlogo z dne 28.6.1991, je potrebno ugotoviti, da je to njeno ravnanje dokaj nerazumljivo. Gre za vlogo iz druge pravdne zadeve. Vloga je bila vložena skoraj leto dni prej, preden se je začela ta pravda. Te vloge na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni omenila, njene (revidentka poudarja, da je odvetnica) navedbe na tem naroku pa tudi niso bile toliko razumljive in opredeljene, da bi jih moglo sodišče upoštevati kot zahtevo za pravdno pobotanje. Očitane procesne kršitve potemtakem ni, ker ni nasprotja med ugotovitvijo sodišča o neopredeljeni in pomanjkljivi zahtevi tožnice in med vsebino listin iz te pravdne zadeve.

Kolikor pa meri revizija (tega izrecno nikjer ne pove) na predpravdno pobotanje, je potrebno ugotoviti, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da pobotanja ni mogoče opraviti. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč določa v 336. členu, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Iz teh, res da skopo opredeljenih splošnih pogojev za pobot, je mogoče sklepati (v čemer sta si teorija in sodna praksa edini), da je mogoče pobotanje opraviti s terjatvijo, če je ta natančno ugotovljena. Da pa je natančno ugotovljena, nikakor ni mogoče trditi za terjatev, ki je predmet drugega pravdnega postopka, ki še ni pravnomočno končan, ko je torej terjatev še vedno sporna. Ko je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da zadeva P... (prej P... ), v kateri nastopata pravdni stranki v zamenjanih položajih, še ni pravnomočno končana, je pravilno ravnalo, da pobotanja ni izvedlo.

Obrazloženi revizijski razlog procesne kršitve tako ni podan, prav tako pa tudi ne neopredeljeno uveljavljen razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ga je revizijsko sodišče pretreslo širše po uradni dolžnosti. Ker tudi ne gre za procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).