Jedro

Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.

Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave RS). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjska odločba

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odredil, da mora zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje in vzpostavitve v prejšnje stanje s kmetijskega zemljišča s parcelno številko 477/1 k.o. ..., odstraniti vse kovinske konstrukcije oglasnih panojev z vpetimi oglasnimi plakati (1. točka izreka). Odločila je, da mora tožeča stranka obveznost iz 1. točke izreka izpolniti do 20. 4. 2021 (2. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (4. točka postopka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ dne 25. 3. 2020, opravil pregled na kraju samem in ugotovil, da je na južnem delu zemljišča s parcelno številko 477/1 k.o. ... postavljen reklamni pano. Preostali del zemljišča predstavlja travniško površino. Iz pregleda je bilo razvidno, da se del zemljišča nenamensko uporablja in sicer za oglaševalsko dejavnost. Po navedbah Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) je osnovna namenska raba parcelne številke 477/1 k.o. ... najboljša kmetijska zemljišča. Najboljša kmetijska zemljišča so območja, namenjena kmetijski pridelavi. Na najboljših kmetijskih zemljiščih, ki so namenjena kmetijski proizvodnji, se dopusti gradnjo naslednjih objektov ali posegov v prostor: - agrarne operacije in vodni zadrževalniki za potrebe namakanja kmetijskih zemljišč skladno z Zakonom o kmetijskih zemljiščih, - sanacije peskokopov in gramoznic (brez možnosti nadaljnjega izkoriščanja mineralnih surovin) s kontroliranim odlaganjem inertnih odpadkov (do višine okoliškega terena) ter vzpostavitev kmetijskih površin na podlagi projekta oziroma elaborata, soglasij pristojnih služb in v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem. Mejice, žive meje in drevesne ter grmovne vetrozaščitne pasove je treba praviloma ohranjati.

3.Objekti za oglaševanje so navedeni v 60. členu OPN MOL ID, ki se delijo glede na vrsto, velikost, obliko in pogoje za namestitev v prostor. V postopku je lastnica zemljišča navedla, da travnik vsako leto v celoti pognojijo, prečešejo in vsaj dvakrat pokosijo za krmo živali, in da je konstrukcija last tožeče stranke. Ta je v postopku navedla, da so na MOL dejali, da je tam stavbno zemljišče, kjer se panoji lahko postavijo; da je iz slik razvidno, da je travnik pokošen, obdelan, tudi pod panojem se ne zarašča, se nič ne degradira ali onesnažuje; da se uporablja za kmetijski namen, ker so oglasi postavljeni celo 3 metre od tal v zračnem prostoru, kjer ni kmetijske obdelave; in da je skupna oglasna površina 60 m2, kar po Uredbi o razvrščanju objektov pomeni pano, za katerega je izključno pristojna gradbena inšpekcija. Poleg tega je bil pano postavljen pred letom 2009, ko še ni veljal zakon, na katerega se prvostopenjski organ sklicuje.

4.Na zaslišanju je odgovorna oseba tožeče stranke ponovila, da se le zračni prostor nad kmetijskim zemljiščem uporablja za oglaševalsko dejavnost, določen del oziroma par točk, ki so povezane s tlemi, pa ne ovirajo kmetovanja, saj je to le neznaten del, ter da je spodaj vse pokošeno in se uporablja za kmetijstvo. Gre za oglasni pano, ki je tam postavljen za namene oglaševanja, pod katerim se lahko parkirajo tudi brane, plugi in ostala mehanizacija, ker so strojne lope veliko dražje. Postavljen je bil leta 2010. Po mnenju tožeče stranke to ni kmetijsko zemljišče in so že dali predlog za spremembo namembnosti.

5.Prvostopenjski organ se je skliceval na Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki v prvem odstavku 4. člena določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom. Ugotovil je, da na kmetijskem zemljišču stoji reklami pano ter da se s tem del zemljišča nenamensko uporablja, saj reklamni pano ni namenjeni kmetijski pridelavi, temveč je namenjen oglaševalski dejavnosti. Kmetijska zemljišča v osnovi služijo pridelavi hrane ali krme, torej kmetijski uporabi. Postavitev reklamnega panoja z vpetim oglasom predstavlja oglaševalsko dejavnost, zato se ta del zemljišča ne uporablja v kmetijske namene, kljub temu da je omogočena košnja pod reklamnim panojem in da se pod panojem zemljišče ne zarašča. Izrečeni ukrep se nanaša na namembnost uporabe zemljišča in ne na dejansko obdelavo oziroma izgradnjo reklamnega panoja, kajti za gradnjo reklamnih panojev kmetijski inšpektor ni pristojen in tudi ne vodi postopka po Gradbenem zakonu. Po lokacijski informaciji oziroma po trenutno veljavnem občinskem prostorskem načrtu gre še vedno za kmetijsko zemljišče in ne za stavbno zemljišče. Glede navedb tožeče stranke, da je skupna oglasna površina 60 m2, zaradi česar je po Uredbi o razvrščanju objektov to oglasni pano, in da je za to pristojna gradbena inšpekcija, je prvostopenjski organ pojasnil, da je postopal po ZKZ (107. člen ZKZ) in ne po Gradbenem zakonu.

Drugostopenjska odločba

6.Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Pojasnil je, da namenska raba kmetijskega zemljišča (kot termin ali standard) v zakonu ni posebej pojasnjena, da pa iz 1. alineje B) odstavka 107. člena ZKZ, izhaja, da kmetijski inšpektor prepove uporabo kmetijskega zemljišča za druge namene kot za kmetijsko proizvodnjo. Drugostopenjski organ je glede navedb tožeče stranke, da se pod panojem zemljišče ne zarašča, ne degradira in da pokošena trava ne leži po tleh, temveč jo je kmet porabil za krmljenje goveda, in da se torej zemljišče v celoti uporablja za namene kmetovanja, pojasnil, da ne gre za ugotavljanje in preprečevanje nenamenske rabe kmetijskih zemljišč v smislu zbitosti tal, erozije oziroma zagotavljanja trajne rodovitnosti tal, temveč za vprašanje, ali se zemljišče uporablja izključno skladno z namenom, tj. za kmetijsko proizvodnjo. Pritožbeni organ je ugotovil, da se je tudi organ prve stopnje strinjal s tožečo stranko, da se le manjši del zemljišča ne uporablja v kmetijske namene, da so tla pod konstrukcijo pokošena, da s postavitvijo pocinkanih cevi ne prihaja do izpiranja nevarnih snovi v tla ali v zrak ter da se tla pod konstrukcijo ne obremenjujejo z intenzivnim koriščenjem. Pritožbeni organ je nadalje pojasnil, da uporaba kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom pomeni uporabo kmetijskega zemljišča za kmetijsko proizvodnjo, ki sicer v ZKZ ni posebej opredeljena, je pa mogoče to normo vsebinsko napolniti s pomočjo določb Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) ter na podlagi Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč. ZKme-1 v 102. členu določa, da je kmetijsko opravilo delovni proces ali vsakršna dejavnost, katere namen je opravljanje kmetijske dejavnosti. Postavitev oglasnega panoja, čeprav gre za konstrukcijo, ki ni temeljena in ni trajno spojena s tlemi (ni del nepremičnine pod njo), ne more biti opredeljena kot kmetijsko opravilo; prav tako pa tudi ne dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti. Neutemeljeni so ugovori tožeče stranke, da lastnik ali uporabnik zemljišča ni dolžan uporabljati kmetijskega zemljišča v tem smislu, da se mora ukvarjati s kmetijsko proizvodnjo, če za to nima interesa oziroma zmožnosti ter da je nesporno, da podjetje, ki se ukvarja z oglaševanjem, nima interesa po kmetovanju, je pa dolžno zemljišče uporabljati tako, da se bo ohranjala primernost zemljišča za kmetijsko pridelavo, da se zemljišče ne bo degradiralo ali drugače onesnaževalo. Navedbe o estetski vrednosti plakatov in o pozitivnih učinkih na metulje, je pritožbeni organ zavrnil, rekoč da gre za domneve in pavšalna opažanja tožeče stranke, ki ne morejo opravičiti nenamenske rabe kmetijskega zemljišča. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi tovrstna dejstva kmetijski inšpektor odkril na terenu samem, če bi pravilno opravil obravnavo pri oglasnem panoju skupaj s tožečo stranko, je drugostopenjski organ pojasnil, da Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) v 29. členu dopušča, da se inšpekcijski nadzor opravi v nenavzočnosti zavezanca, temu pa se nato vroči zapisnik in da možnost izjave, kar je bilo spoštovano.

7.Tožeča stranka je tudi uveljavljala, da bi moral organ prve stopnje presojati odrejen ukrep z vidika načela sorazmernosti, in da prvi odstavek 2. člena ZKZ med drugim pravi, da so "kmetijska zemljišča zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo". Ob tem zakonodajalec loči med najboljšimi kmetijskimi zemljišči in drugimi kmetijskimi zemljišči (drugi odstavek 2. člena ZKZ). Navedeno razmejevanje je pomembno, kajti ukrep kmetijskega inšpektorja mora biti sorazmeren tudi glede na to, ali gre za zemljišče, ki spada med najboljša kmetijska zemljišča ali ne. Pritožbeni organ je pojasnil, da že Ustava RS v 71. členu določa, da zakon določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Dejstvo je, da so kmetijska zemljišča ustavno varovana in pomenijo nacionalno dobrino, ki je temelj proizvodnje hrane v Republiki Sloveniji, zato ne morejo biti prepuščena ozkim interesom po drugačni rabi, zlasti pozidavi, ampak je treba zagotoviti enotno zemljiško politiko, enotno gospodarjenje in enotno varstvo kmetijskih zemljišč (tako tudi Ustavno sodišče v sklepu, št. U-l-158/15-16 z dne 6. 4. 2017). Zakon, ki ureja takšno varstvo, je prav ZKZ. Ena od pomembnih nalog kmetijstva je zagotavljanje primerne stopnje samooskrbe in prehranske varnosti, zato je ena ključnih nalog zagotoviti prav obdelanost kmetijskih zemljišč in ustrezno varstvo pred njihovo trajno spremembo. V spremembi ZKZ, ki je v pripravi, se spreminja tudi sistem varovanja kmetijskih zemljišč, pri čemer predlog zakona prinaša prepoved postavljanja oglasnih panojev ter izvajanja drugih oglaševalskih dejavnosti na kmetijskih zemljiščih. ZKZ v 2. členu res določa, da so kmetijska zemljišča po tem zakonu zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo pri čemer glede na prostorske akte loči med območji trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območji ostalih kmetijskih zemljišč, vendar 4. člen ZKZ določa, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom, in tega razločevanja ne podaja. Prav tako med različnimi kvalitetami zemljišč ne razločuje vsebina 7. člena ZKZ, ki v prvem odstavku določa, da mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar. Po mnenju tožeče stranke iz prvega odstavka 7. člena ZKZ ne izhaja, da je treba na zemljišču zgolj kmetovati, ampak mora upravni organ pred vsako odločbo preučiti konkretne okoliščine. Drugostopenjski organ je glede tega navedel, da se v predmetnem postopku ugotovitve nanašajo le na postavitev reklamnega panoja ter posledično nenamensko rabo kmetijskega zemljišča, o čemer je odločal organ prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 7. člena ZKZ. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral organ prve stopnje poleg ugotovitev, pomembnih za odločitev v zadevi, presojati še ostale pogoje, tj., ali je predmetno zemljišče najboljše kmetijsko, ali je najemnik najel zemljišče za kmetovanje, ali bi bila uporaba v nasprotju s primernostjo zemljišča, ali je uporaba zemljišča preprečevala zbitost tal, erozije onesnaženje, ali da ni zagotavljala trajne rodovitnosti tal, tako da bi se s tem varovala primernost zemljišča za kmetijsko dejavnost. Tožeča stranka je zatrjevala tudi, da je lastnik kot dober gospodar zaslužil dodaten denar, katerega s travo ne bi mogel, še več, za oglas na tem zemljišču dobi lastnik zemljišča odškodnino, ki znaša veliko več, kot bi kadarkoli lahko pridelal na 24 m2 zemljišča, in tako kot dober gospodar skrbi za to, da se kmetija ohranja. Organ druge stopnje je navedel, da pravilna skrb in ravnanje lastnika zemljišča ne moreta opravičiti nepravilnih ravnanj tožeče stranke, ki je kot najemnik dela zemljišča to dolžan uporabljati skladno z določbo 7. člena ZKZ, pri tem pa se ogibati ravnanj, ki jih prepoveduje 4. člen ZKZ. Ugovore tožeče stranke, da je ustavno nedopustno omejevati lastnika, da mora kmetovati, in ne sme iskati prihodkov drugje, če pa se sploh ne izplača več kmetovati, je organ druge stopnje zavrnil kot nerelevantne.

8.Glede ugovorov o nepristojnosti, tj., da kmetijski inšpektor ne more presojati lokacijske informacije, da je za presojo v postopkih pred gradbenim inšpektoratom potrebno strokovno znanje ter da je reklamni pano postavljen vertikalno in je od same trave oddaljen cca. 3 m na najnižji točki in cca. 6 m na najvišji, zaradi česar se ga gledano tlorisno ali iz GERK-ov sploh ne vidi, je drugostopenjski organ navedel, da se ne presoja ustreznost objekta v skladu z določbami Gradbenega zakona, pač pa namembnost uporabe zemljišča. Drži, da je organ prve stopnje pridobil tudi lokacijsko informacijo, zato da se je prepričal o namembnosti predmetnega zemljišča, kar pa ne pomeni, da je odločal po določbah gradbene zakonodaje. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da ima domnevni prijavitelj v svojih vrstah podžupana MOL A. A., isti MOL z B. B. na čelu pa ima dvojno javno zasebno partnerstvo za oglaševanje, kjer prav tako na kmetijskih zemljiščih postavljajo oglasne panoje, za njih pa enakost pred zakonom ne velja, je organ druge stopnje pojasnil, da to ni stvar konkretnega inšpekcijskega postopka.

Tožbene navedbe

1.V tožbi tožeča stranka najprej ugovarja nejasnost in nepopolnost izreka izpodbijane odločbe, sklicujoč se na to, da 1. točka izreka odločbe nalaga vzpostavitev v prejšnje stanje, nikjer pa ni navedeno, kaj je prejšnje stanje. Postavljena konstrukcija po definiciji ni niti kmetijski objekt kozolec niti reklamni pano, saj tega ZKZ ne pozna. Gre za subjektivno inšpektorjevo in splošno znanje, ki v pravu nima podlage. Tožeča stranka nima nobenega kozolca ali kmetijskega objekta, interpretacija inšpektorja, da gre za oglasne panoje, pa je nepojasnjena in nedokazana. Na predmetni parceli ima tožeča stranka postavljene betonske temelje, ki imajo nosilce iz železa, kamor je pritrjena lesena konstrukcija. Ta lesena konstrukcija, se nikjer ne dotika tal in je od kmetijskega zemljišča oddaljena cca 3 metre vertikalno. Vsa kmetijska kultura spodaj nemoteno raste. Ni govora o degradaciji niti o onesnaževanju. Gre za lesen objekt (reklamni, samo kadar je nameščena reklama, mesece ko pa ni, pa to ni reklamni pano) z betoniranimi temelji. Sam oglas tudi nikakor ne moti. Ko se izvajajo druge dejavnosti (sprehajanje, smetenje...) to inšpekcije ne moti in je kmet tisti, ki nosi posledice, ko pa ta zasluži evro, pa je vse narobe, verjetno tudi zato, ker je zraven tudi tožeča stranka, ki se jo sistematično ruši. Za presojo oglasov velikosti oglasne površine 20 x 3 m je pristojna gradbena inšpekcija. Samovoljna in neobrazložena je odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve. V primeru reklamnega panoja, ki stoji na istem mestu že več kot 15 let, je takšen ukrep v neskladju z ustaljeno sodno in inšpekcijsko prakso. Izpodbijana odločba temelji na predpostavki, da naj bi tožeča stranka postavila na parceli kovinske konstrukcije oglasnih panojev. Takšna presoja je subjektivna in ni vezana na ustavo in zakon, saj v primeru, da bi na panojih opazil le belo platno ali pa konstrukcijo brez oglasa, inšpektor ne bi sprožil postopka. Sam postopek je torej vezan na dejstvo oglaševanja. Če se na kmetijskem zemljišču oglašuje, je vse narobe, če pa se degradira, šprica, postavlja konstrukcije, pa je to namenska raba. Interpretacija vezana na barve, ki so na platnu, nima zakonske podlage. Glede na to, da ima dotični inšpektor v postopku praktično vse panoje ob ljubljanski obvoznici, gre za politični in konkurenčni interes inšpektorja po uničenju tožeče stranke. Tudi morebitna določila ZKZ o tem, da se mora kmetijsko zemljišče uporabljati izključno za kmetovanje, so nesmiselna in lahko govorimo že o nepravu. Marsikateri hlev ima danes parkiran avto, marsikateri kozolec toplar služi za vse prej kot pa obešanje krme nanj, skednji ne obstajajo več, silosi se spreminjajo v strojne lope, čebelnjaki in zidanice pa v vikende. Kako lahko ZKZ nalaga kmetovanje in način kmetovanja po še 50 let stari metodi, obenem pa vlada na celjski sejem MOS pripelje strateške partnerje Madžare, ki iščejo kanale za prodajo hrane v Slovenijo. Na koncu bo slovenski kmet propadel, Slovenija pa ne bo samooskrbna. Upravno sodišče RS je v sodbi št. U 582/2008 pojasnilo, da mora tudi Upravno sodišče v vsakem konkretnem primeru presojati, ali je predpisan način uresničevanja človekove pravice ter na zakonski podlagi izrečen inšpekcijski ukrep že prerasel v omejevanje ustavne pravice. V navedeni zadevi se odpira ključno vprašanje, ali je zakonodajalec sploh dopustil možnost, da pristojni inšpektor naloži vsakemu lastniku (zakupniku ali uporabniku), da obdeluje kmetijsko zemljišče tako, da se dejansko ukvarja s kmetijsko dejavnostjo (proizvodnjo) na tem zemljišču, četudi lastnik (zakupnik ali uporabnik) nima tega interesa ali zmožnosti. Ali pa morda iz ZKZ izhaja razmejitev med tistimi, ki so obdelovalci kmetijskih zemljišč in se dejansko ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (proizvodnjo), in tistimi obdelovalci, ki so lastniki (zakupniki ali uporabniki), vendar le tako, da kmetijska zemljišča uporabljajo in varujejo na način, da ne škodujejo potencialnemu namenu izvajanja kmetijske dejavnosti. Zakonodajalec je določil za tiste, ki kmetijskega zemljišča ne obdelujejo za izvajanje kmetijske dejavnosti, da ga morajo uporabljati v skladu z namenom kmetijskih zemljišč, kar pomeni, da morajo preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti. Če oseba obdeluje kmetijsko zemljišče, ga mora obdelovati na predpisan način in kot dober gospodar (kmet); če izvaja kmetijsko proizvodnjo, jo mora prilagoditi ekološkim in talnim razmeram, če pa kmetijsko zemljišče zgolj uporablja, ga mora uporabljati glede na primernost zemljišča ter kraja, tako da preprečuje zbitost tal, erozijo, onesnaženje in mora zagotavljati trajno rodovitnost zemljišč. Iz tega izhaja, da so merila oz. zahteve glede dopustne uporabe kmetijskega zemljišča bistveno različne glede na to, ali se kmetijsko zemljišče uporablja s strani kmeta za izvajanje kmetijske dejavnosti, ali pa zemljišče temu namenu ne služi. V tem primeru so pogoji za uporabo tega zemljišča bistveno širši in za lastnika (zakupnika oz. uporabnika) manj strogi in omejujoči.

2.Tožeča stranka konkretno kmetijsko zemljišče zgolj uporablja, in sicer tako, da preprečuje onesnaževanje in degradiranje. Nesporno je, da kot uporabnik/zakupnik kmetijskega zemljišča nima interesa po kmetijski proizvodnji, niti po pridelovanju kmetijskih pridelkov. Tudi javni vodovod je speljan po zemlji ali elektrika po drogovih preko kmetijskih zemljišč. Tudi v takšnih primerih bi lahko kmetijski inšpektor prepovedal uporabo oz. ugotovil, da se na mestu, kjer je postavljen javni daljnovod (enakost lahko naredimo z oglasno konstrukcijo), kmetijsko zemljišče ne uporablja skladno z namenom iz 4. člena ZKZ, in bi elektro podjetju ali distributerju naložili prepoved uporabe kmetijskega zemljišča v nasprotju z namenom. Načelo sorazmerne uporabe prava zahteva od zakonodajalca in posledično od inšpektorja zgolj to, da poskrbi, da se bo zakonodaja izvajala skladno z njenim namenom. Namen ZKZ in posledično stvarne pristojnosti kmetijskega inšpektorata so določene v 1.a členu ZKZ, in sicer: - ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane; - trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo; - ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. Glede na vse ugotovitve upravnih organov v dosedanjem postopku, ni nikjer navedeno, da se z zemljo, kjer je postavljen pano tožeče stranke, ne ravna skrbno in trajnostno, ali da se ravna v škodo ohranjanju kmetijskega zemljišča.

3.Tožeča stranka sodišču predlaga, da odpravi prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Odgovor tožene stranke

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe ter ponavlja navedbe iz izpodbijanih odločb.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Že prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljil svojo odločitev, s katero se je v celoti strinjal tudi pritožbeni organ, ki je pravilno razlago prvostopenjskega organa potrdil in jo dodatno argumentiral, kar je sodišče zgoraj izdatno povzelo. Sodišče glede razlogov za odločitev v celoti sledi razlogom v izpodbijani prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se nanje sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in jih ne bo ponavljalo, razen v poudarku, da prvi odstavek 4. člena ZKZ prepoveduje dve stvari, ki sta lahko v posamičnem primeru neodvisni druga od druge. V obravnavani zadevi je namreč bistveno to, da uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.

Ustava RS v 71. členu posebej varuje zemljišča. V prvem odstavku je določeno, da zakon določa zaradi smotrnega izkoriščanja posebne pogoje za uporabo zemljišč, v drugem pa, da zakon določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Kmetijska zemljišča so torej med vsemi zemljišči še posebej varovana, in sicer z ZKZ, ki ureja varstvo kmetijskih zemljišč in njihovo upravljanje, tako da določa njihovo razvrstitev, rabo in obdelovanje, njihov promet in zakup, agrarne operacije in skupne pašnike (prvi odstavek 1. člena ZKZ).

Izpodbijana odločba temelji na določilih 4. in 107. člena ZKZ. V prvem odstavku 4. člena ZKZ je določeno, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. V prvi alineji B točke 107. člena ZKZ je določeno, da je pristojnost kmetijskega inšpektorja prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

Tožeča stranka je ugovarjala, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, češ da postavljena konstrukcija po definiciji ni niti kmetijski objekt kozolec niti reklamni pano, da termina oglasni pano ZKZ ne pozna, da tožeča stranka nima nobenega kozolca ali kmetijskega objekta, in da je interpretacija prvostopenjskega organa, da gre za oglasne panoje nepojasnjena in nedokazana. Glede tega sodišče pojasnjuje, da tožeči stranki ni očitano, da ima kozolec ali kmetijski objekt, in da je tožeča stranka sama v pritožbi in tožbi na več mestih navedla, da gre za reklamni pano. Navedla je tudi, da ima na obravnavanem zemljišču postavljene betonske temelje, ki imajo nosilce iz železa, na njih pa je pritrjena lesena konstrukcija, ki je od tal oddaljena cca 3 m, in da je ta leseni objekt "reklamni" le kadar je nameščena "reklama, mesece ko pa ni, pa to ni reklamni pano". S tem je po oceni sodišča med strankama nesporno dejansko stanje, da je imela tožeča stranka v času oprave inšpekcijskega pregleda in izreka ukrepa na obravnavanem zemljišču postavljeno konstrukcijo, ki je imela nameščene reklamne panoje. Da slednjih v času oprave pregledov ne bi bilo, tožeča stranka ne zatrjuje. Ob takem stanju stvari tožeča stranka ne more uspeti z očitki, da postavljena konstrukcija po definiciji ni niti kmetijski objekt - kozolec niti reklamni pano, da termina oglasni pano ZKZ ne pozna in da je interpretacija prvostopenjskega organa, da gre za oglasne panoje, "nepojasnjena in nedokazana". Ni namreč treba, da bi ZKZ ali kakršnekoli drug predpis definiral izraz reklamni pano, da bi lahko kmetijska inšpekcija ob nespornem dejanskem stanju, da ima tožeča stranka na zemljišču postavljeno konstrukcijo, ki je namenjena oglaševanju, ugotovila, da se kmetijsko zemljišče uporablja v nasprotju s svojim namenom, kakor to določa prvi odstavek 4. člena ZKZ. Glede dejstva, da gre za kmetijsko zemljišče sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v prvostopenjskem postopku še ugovarjala, da ne gre za kmetijsko zemljišče, vendar že v pritožbi ugotovitvi tožene stranke, da gre za kmetijsko zemljišče, ni več oporekala. Torej je tudi to med stranka nesporno.

Glede na tako ugotovljeno nesporno dejansko stanje, tj., da ima tožeča stranka na kmetijskem zemljišču s parcelno številko 477/1 k.o. ... postavljen objekt, na katerem so pritrjeni reklamni plakati za oglaševanje, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno presodila, da se zemljišče uporablja v nasprotju s 4. členom ZKZ, in pravilno izrekla ukrep na podlagi prve alineje B točke 107. člena ZKZ. Da bi bila uporaba predmetnega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo dovoljena na podlagi zakona ali drugega predpisa, izdanega na podlagi zakona, tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Pri tem ni pravno pomembno, ali oglas kogarkoli moti, ali se košnja trave opravlja nemoteno ter ali se zemljišču in rastlinam škoduje, kakor je že večkrat presodilo Upravno sodišče.

To je potrdilo tudi Vrhovno sodišče.

Še manj so relevantni splošni ugovori o tem, da se na kmetijskih zemljiščih nekaznovano opravljajo tudi druge dejavnosti (sprehajanje psov, pikniki, smetenje) oziroma da se tudi drugi kmetijski objekti uporabljajo za druge namene (hlevi, silosi, kozolci, čebelnjaki, zidanice), saj navedeno v ničemer ne spreminja utemeljenosti izreka ukrepa iz prve alineje B točke 107. člena ZKZ glede na ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka se sprašuje, zakaj se lahko kmetijska zemljišča uporabljajo za piknike in sprehode, glede česar sodišče pojasnjuje, da je prosto gibanje po neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih, če se s tem ne povzroči škoda, izrecno dopustno na podlagi prvega odstavka 5. člena ZKZ. Glede ugovorov v zvezi z dopustnostjo vodovodne in električne infrastrukturo pa sodišče pojasnjuje, da vprašanje (ne)dopustnosti tovrstnih objektov še ne pomeni, da je oglaševanje na kmetijskih zemljiščih dopustno, še posebej, ker je dopustna gradnja nekaterih objektov ali posegov v prostor, med drugim, na podlagi l) točke 3.č člena ZKZ,

tožeča stranka pa ni niti trdila, da bi bila določena tudi tovrstna izjema za oglasna platna. Ker se ne nanašajo na tožečo stranko, ki se s kmetijstvom nesporno ne ukvarja, tudi niso relevantni ugovori tožeče stranke o državnem nepodpiranju kmetijstva.

Prav tako so neutemeljeni ugovori tožeče stranke glede nepristojnosti kmetijskega inšpektorja. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je prvostopenjski organ za izdajo navedene odločbe imel pristojnost na podlagi prve alineje B) točke 107. člena ZKZ, kar velja ne glede na velikost oglasnega panoja oziroma konstrukcije. Pooblastila kmetijskega inšpektorja so, ko gre za kmetijsko zemljišče, neodvisna od pooblastil gradbenega inšpektorja, kakor izhaja tudi iz določbe 106. člena ZKZ, ki določa, da izvajanje določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo kmetijski inšpektorji, in da določbe 4. člena tega zakona ter predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo tudi inšpektorji za varstvo okolja in gradbeni inšpektorji v skladu s svojimi pristojnostmi. Možna je torej kvečjemu pristojnost obeh inšpekcij, ne pa samo gradbene.

Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na razloge iz sodbe Upravnega sodišča U 582/2008 z dne 15. 9. 2010, ki jih povzema na 4. in 5. strani tožbe. V navedeni zadevi je šlo namreč za poseg v lastninsko pravico tožnikov v povezavi z njuno pravico do zasebnosti, ki jima je bilo z inšpekcijsko odločbo naloženo, da morata, med drugim, zemljišče obdelovati kot dobra gospodarja, zemljišče preorati in ga uporabljati kot njivo, kljub temu, da sta tožnika zatrjevala, da nimata niti interesa niti zmožnosti za kaj takega. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni lastnica zemljišča, zato se ne more se uspešno sklicevati na argument (nesorazmernega) posega v lastninsko pravico. Iz istega razloga je sklicevanje tožeče stranke na interpretacijo sodišča v zadevi U 582/2008 očitno neutemeljeno. Tožeča stranka je gospodarski subjekt in ima pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave RS), ki pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave RS). Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave RS). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja. V predmetni zadevi gre torej po oceni sodišča za način uresničevanja gospodarske pobude v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave RS in ne za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Izrecno in jasno tožeča stranka tega v tožbi niti ni uveljavljala. Izpodbijani akt zato tudi s tega vidika ni nezakonit.

Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da ji je bila v upravnem postopku kršena pravica do zaslišanja, češ da bi lahko na terenu skupaj z inšpektorjem "videla", kakšen objekt je postavljen. Glede na to, da je bila odgovorna oseba tožeče stranke dne 24. 2. 2021 zaslišana v prostorih prvostopenjskega organa, se ugovor tožeče stranke očitno nanaša na zaslišanje na kraju pregleda, vendar se je že drugostopenjski organ pravilno skliceval na četrti odstavek 29. člena ZIN,4 ki ne zahteva niti navzočnosti niti ustnega zaslišanja zavezanca pri opravi inšpekcijskega pregleda, ko se o tem dejanju sestavi zapisnik. Tudi sicer tožeča stranka ne pojasni, kako bi njena navzočnost in možnost izjave pri samem ogledu, kot sama pravi, da bi lahko skupaj z inšpektorjem "videla", da je postavljen lesen objekt, vplivala na nesporno ugotovitev, da se na zemljišču nahaja konstrukcija, ki ima nameščen oglasni pano.

Tožeča stranka ugovarja tudi nejasnost in nepopolnost 1. točke izreka izpodbijane odločbe, češ da nalaga vzpostavitev v prejšnje stanje, ni pa jasno, kakšno je to prejšnje stanje. Sodišče ugotavlja, da iz 1. točke izreka ne izhaja obveznost, da je treba (zgolj) zagotoviti vzpostavitev v prejšnje stanje, pač pa mora tožeča stranka "zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje in vzpostavitev v prejšnje stanje" z obravnavanega zemljišča "odstraniti vse kovinske konstrukcije oglasnih panojev z vpetimi oglasnimi plakati". Obveznost je torej povsem jasna - odstraniti kovinsko konstrukcijo z vpetimi oglasnimi plakati, zato je tudi nerelevantno hipotetično sklicevanje tožeče stranke, da prejšnje stanje ni jasno, ker "namreč preden je tu stal takšen pano, je stal pa drugačen od drugega podjetja". V zvezi z izrekom tožba še trdi, da je 3. točka izreka izpodbijane odločbe, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, v nasprotju z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, čeprav se je že prvostopenjska odločba pravilno sklicevala na specialnejšo določbo ZIN, ki v 30. členu izrecno določa, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni drugače določeno.

Na podlagi vsega navedenega je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez opravljene glavne obravnave, ker (1) je ugotovilo, da pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna, tj., da je konstrukcija, ki je namenjena oglaševanju, postavljena na kmetijskem zemljišču (ali je taka raba zemljišča v nasprotju s 4. členom ZKZ pa je izključno pravno vprašanje), in sicer na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, in ker (2) je sodišče med istima strankama v zadevah I U 876/2021 z dne 14. 3. 2024 (v kateri je bila glavna obravnava opravljena), I U 397/2017 z dne 12. 7. 2017 in I U 1147/2022 z dne 20. 3. 2025 že pravnomočno odločilo, da se tožba zavrne, predmet upravnega spora pa je bil prav tako ukrep kmetijskega inšpektorja, ki se je nanašal na odstranitev konstrukcije oglasnega panoja iz razloga, ker je bila konstrukcija postavljena na kmetijskem zemljišču, torej je šlo za podobno dejansko in pravno podlago, zaradi česar lahko sodišče na podlagi četrte alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 prav tako odloči brez glavne obravnave. Tudi sicer je tožeča stranka predlagala le takšne dokaze, ki glede na nesporno dejansko stanje niso relevantni. Tako morebitna izpovedba lastnika zemljišča in ugotovitev izvedenca kmetijske stroke, da vsa kmetijska kultura pod konstrukcijo nemoteno raste in da ne gre za degradacijo niti onesnaževanje, kot že pojasnjeno, za rešitev obravnavanega spora nista relevantni, enako tudi ne morebitno ugotovljeno dejstvo na predlaganem ogledu, da reklamni pano ne moti nikogar, in da bo šla tožeča stranka v stečaj zaradi tovrstnega postopanja inšpekcij, v zvezi s čimer je bilo predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi kriterije za ustno javno obravnavo, ki veljajo v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v upravnih zadevah, po katerih takšna ustna obravnava ni potrebna, če v zadevi ni nobenih relevantnih dejanskih ali pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.5

K točki II izreka:

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Gl. npr. sodbe Upravnega sodišča: IV U 143/2017 z dne 2. 4. 2019, I U 671/2020 z dne 31. 5. 2022, I U 621/2021 z dne 8. 3. 2023, I U 73/2021 z dne 24. 3. 2023, I U 1195/2021 z dne 14. 12. 2023, I U 1917/2021 z dne 29. 1. 2024, I U 1147/2022 z dne 20. 3. 2024, I U 876/2021 z dne 14. 3. 2024, I U 397/2017 z dne 12. 7. 2017, I U 1666/2016 z dne 30. 1. 2018, I U 1343/2021 z dne 22. 3. 2024.

2Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 183/2016 z dne 15. 3. 2017.

3Med drugim: daljinski cevovodi, daljinska (hrbtenična) komunikacijska omrežja in daljinski (prenosni) elektroenergetski vodi, s pripadajočimi objekti in priključki nanje, in - lokalni cevovodi, lokalni (distribucijski) elektroenergetski vodi in lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja, s pripadajočimi objekti in priključki nanje.

4Ta določa: Če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe, inšpektor v primeru iz prejšnjega odstavka pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Poziv in zapisnik se lahko zavezancu v tem primeru vročita tudi tako, da se ju izroči kateremu od zaposlenih oziroma, če to ni mogoče, pusti v objektu. Po preteku tega roka inšpektor izda odločbo, ne da bi bilo potrebno dodatno zaslišanje stranke.

5Ramos Nunes de Carvalho e Sá v. Portugal, app no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.