29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 704/2003 z dne 17. 2. 2005 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 8 Pg 427/98 z dne 10. 9. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in pritožnici (v gospodarskem sporu toženi stranki) naložilo, da mora plačati 494.515 SIT. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da pritožnica v svojem ravnanju "ni bila zvesta tožeči stranki," saj ni ravnala z zahtevano skrbnostjo strokovnjaka in zato ni upravičena do plačila provizije na podlagi komisijske pogodbe, kot tudi, da je bila pritožnica upravičena zadržati le vrata, katerih vrednost ustreza vrednosti njenih stroškov, nastalih z neizvršenim poslom brez njene krivde, in da mora povrniti vrednost vrat, ki jih je neupravičeno obdržala. Višje sodišče je tudi pojasnilo, da je tožeča stranka prvotni restitucijski zahtevek preoblikovala v denarnega, vendar gre v obeh primerih za obogatitveni zahtevek in ne za odškodninskega.

2.S to odločitvijo se pritožnica ne strinja in meni, da je napačna, v nasprotju z dokazi in z navedbami ter zato arbitrarna. Tožeči stranki, ki naj bi ves čas postopka spreminjala izjave, naj v postopku ne bi bilo treba ničesar dokazovati. Iz obrazložitve naj bi namreč izhajalo, da je breme dokazovanja le na pritožnici. Dodaja, da odločitev ni ustrezno utemeljena. S temi navedbami uveljavlja kršitev 2., 14., 22. in 23. člena Ustave. Pritožnica je ustavno pritožbo dopolnila 24. 5. 2005, 22. 8. 2005, 24. 8. 2005, 6. 9. 2005, 9. 2. 2006 in 13. 2. 2006.

B.

3.Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, ker ta neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države). Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z ugotovitvijo sodišč, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo, po vsebini pomenijo le ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe prava, ki na raven človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne sega. S tem ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.

4.Z vidika pravice iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi lahko bili pomembni očitki, da je odločitev arbitrarna, da ni ustrezno obrazložena in da je le pritožnica morala dokazovati svoje navedbe, tožeča stranka pa ne. Vendar so očitki neutemeljeni. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo, Višje sodišče pa je pritožnici obširno pojasnilo, zakaj spremenjeni tožbeni zahtevek nima pravne narave odškodninskega zahtevka, temveč gre za obogatitveni zahtevek. Prav tako sta sodišči izčrpno pojasnili, zakaj pritožnica ni upravičena do provizije in zakaj je obogatitveni zahtevek utemeljen. Zato je tudi očitek o neustrezni obrazložitvi njunih odločitev neutemeljen. Z vidika navedene pravice je pomembno tudi, ali je sodišče pritožnici zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj. Pritožnica ni navedla nobenih okoliščin ali razlogov, ki bi izkazovali, da jo je sodišče prve stopnje neenako obravnavalo v razmerju do tožeče stranke. Iz obrazložitve izhaja, da sta bili zaslišani obe pravdni stranki, kateri izjavi je sodišče dalo prednost oziroma ji je verjelo, pa je predmet dokazne ocene, katere pravilnost Ustavno sodišče ne more presojati. Zgolj dejstvo, da se pritožnica z odločitvijo sodišč ne strinja, pa tudi ne more utemeljiti kršitve te pravice.

5.Kako naj bi sodišči kršili 23. člen Ustave, pritožnica ne pojasni, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

6.Dopolnitev ustavne pritožbe, ki jih je pritožnica poslala, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati, saj so prispele po izteku roka za vložitev ustavne pritožbe. ZUstS v prvem odstavku 52. člena določa, da se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je ta rok prekluziven, Ustavno sodišče upošteva le navedbe, ki jih ustavni pritožnik navede v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče poslane v zakonskem roku.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić