Jedro

Tožnik se je s tem, ko je brez odobritve koristil letni dopust, izkazal za nezanesljivega delavca. Iz tega razloga je pravilna ugotovitev, da je bil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR in sicer, da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do izteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2010, dne 5. 3. 2010 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko v plači za mesec februar 2010 za čas od 17. 2. 2010 do 28. 2. 2010 v bruto znesku 315,84 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razliko pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka) ter plačo za obdobje od 1. 3. 2010 do vključno 5. 3. 2010, ki izhaja iz bruto zneska osnove 741,49 EUR in tožniku po obračunu z zakonom določenih prispevkov za socialno varnost ter davka od osebnih prejemkov izplačati preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 1/2010 z dne 2. 3. 2010, s katero je tožena stranka z dnem 17. 2. 2010 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ugotovitev, da odločba nima pravnega učinka (točka IV/1 izreka), za poziv nazaj na delo in izplačilo plač za obdobje od 6. 3. 2010 do 31. 8. 2011 v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca kot je razvidno iz točke IV/2 izreka sodbe. Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožeča stranka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče sprejelo popolnoma nesprejemljivo odločitev, da je izkazana utemeljenost in zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. S to odločitvijo se ne strinja, saj zanjo po izvedenih dokazih ni mogoče najti ustrezne podlage. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožniku dopust ni bil odobren in je bila tako njegova odsotnost neopravičena in za nadrejene nepričakovana in neobrazložena ter da tožnik ni mogel biti v zmoti, ker naj bi priče skladno izpovedovale, da že takoj na začetku ni bilo dvoma, da tožnik v takem obsegu dopusta ni mogel koristiti, zaradi česar je tožena stranka pričakovala, da se bo tožnik z njo o natančnih dneh dopusta še dogovoril. Ta del obrazložitve je v nasprotju z drugim delom obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka dejansko ni vedela razloga, zakaj tožnika ni na delovnem mestu oziroma je zgolj pomislila, da bi lahko samovoljno koristil letni dopust. Pritožba poudarja, da so zaključki sodišča prve stopnje glede njegove domnevno neizkazane in neobrazložene odsotnosti v času koriščenja dopusta nepravilne in neosnovane, saj se sodišče ni opredelilo do okoliščine, da je bil način odobritve dopusta s strani delavcev utečen in je zato tožnik upravičeno pričakoval, da mu je dopust odobren, saj je vlogo podal več kot 14 dni pred nastopom dopusta in mu do nastopa ni bilo nikoli rečeno, da dopusta ni upravičen koristiti, saj mu je P.K. dopust ustno odobril in potrdil. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljevalo na izpovedbah prič T.G., A.P., P.K. in G.Š., kljub temu, da imajo te priče več kot očiten interes, da izpovedujejo v korist tožene stranke. Te priče so že od vsega začetke mahinirale in zadeve krojile po svoje. Priči R.K. pa sodišče ni verjelo, kljub temu, da ga je mogoče šteti kot neodvisno pričo, saj nima nikakršnega razloga, da bi izpovedoval v korist kogarkoli. Sodišče prve stopnje o okoliščini, da bi moral tožnik ostati dne 16. 2. 2010 v službi po 14.00 uri oziroma da bi se moral zglasiti v pisarni, ni podalo nikakršne ocene, pač pa je zgolj navedlo, da tožnik o neodobritvi dopusta ni mogel biti v zmoti, saj naj bi priče skladno izpovedale, da že takoj na začetku ni bilo dvoma o tem, da tožnik v takšnem obsegu dopusta ne more koristiti. Povsem nerazumljiva in dejansko v nasprotju s siceršnjimi ugotovitvami sodišča, da je bil tožnik znan kot dober delavec, pa je zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožnik ni ravnal v skladu z navodili, ki so bila poznana vsem zaposlenim in da je tožnik izkazal do tožene stranke nekorekten odnos še posebej v času, ko je imela tožena stranka povečan obseg dela in je potrebovala delo vseh zaposlenih ter interes tožene stranke, da ima med zaposlenimi zgolj zanesljive delavce, predstavlja obstoj dodatno zahtevanega zakonskega elementa onemogočanja nadaljnjega delovnega razmerja. Če je bil tožnik sicer dober delavec, je skrajno nenavadno, da bi zgolj zaradi enkratnega dogodka, ko tožena stranka naj ne bi poznala razloga za odsotnost tožnika, prišlo do takšne situacije, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Tak zaključek sodišča prve stopnje je neživljenjski, saj gre za družbo, ki zaposluje preko 100 ljudi, zato tožnikova odsotnost zagotovo ne bi povzročila kakršnekoli škode ali povečane potrebe po novih delavcih. Pri nadaljnjih zaključkih sodišča prve stopnje, da naj bi zaradi tožnikovega neopravičenega izostanka morali delo prilagoditi ostali delavci in biti najeti študentje, pa gre po prepričanju pritožbe zgolj za sprenevedanje in izkrivljanje s strani tožene stranke, saj v spornem obdobju sploh ni bilo povečanega obsega dela, kar izhaja iz izpovedi neodvisnih prič R.K. in S.L., pa tudi priča G.Š. je izpovedal, da v zimskem času ni viška sezone. Tako tožena stranka ni dokazala, da nadaljevanje dela ni mogoče. Tožena stranka tudi ni izkazala, da naj bi bili preko sodelavca R.K. po 17. 2. 2010 poslani kakršnikoli delovni nalogi. Tožnika tudi po telefonu ni nihče klical. Ker je tožnik prepričan, da bi moralo biti njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo že drugič. Prvič je s sodbo opr. št. Pd 123/2010 z dne 13. 9. 2010 tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka in pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1318/2010 z dne 11. 3. 2011 pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, zato mu je naložilo, da naj dopolni dokazni postopek in ugotovi, kaj je bilo tožniku sporočeno v zvezi s koriščenjem letnega dopusta in glede na to ugotovitev ponovno odloči o tožbenem zahtevku. V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 172/2011 z dne 23. 8. 2011 ugotovilo, da tožnik ni imel odobrenega koriščenja letnega dopusta, zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je postopek pred odpovedjo izpeljala skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Na podlagi tega je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2010 dne 5. 3. 2010, toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko v plači za mesec februar 2010 in plačo za obdobje od 1. 3. 2010 do vključno 5. 3. 2010, zavrnilo pa je tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski zahtevek ter reparacijski zahtevek za plačilo plače za obdobje od aprila 2010 do vključno avgusta 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, in skladno s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih zgolj pavšalno navaja pritožba, ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka tožniku dopusta ni odobrila, zato je bil tožnik od 17. 2. 2010 do 1. 3. 2010 neopravičeno odsoten z dela, o razlogih svoje odsotnosti pa tožene stranke ni obvestil. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedi zaslišanih prič in sicer T.G., A.P., P.K. in G.Š.. Iz izpovedi prič A.P., P.K. in G.Š. nedvoumno izhaja, da tožniku v takem obsegu, kot je za dopust zaprosil in sicer za devet delovnih dni, dopusta ni bilo možno odobriti. S tem so tožnika seznanili, saj so mu, kot je izpovedala priča G.Š., v pisarni, kamor so ga poklicali, povedali, da dopusta ne bo mogel koristiti, vsaj v takšnem obsegu, kot si je zamislil, ne. P.K. je izpovedal, da je tožniku rekel, da se bodo potrudili za odobritev dopusta, vendar pa ni nikoli izpovedal, da je tožniku dopust odobril, saj to tudi ni bilo v njegovi pristojnosti. O tem je odločal A.P., v primeru njegove odsotnosti pa G.Š.. Tožnik je bil tako od 17. 2. 2010 neopravičeno odsoten z dela in ker o razlogih svoje odsotnosti nadrejenih ni obvestil, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so izkazani zakonsko zahtevani elementi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 2. 3. 2010. Po tej določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ker tožnik dovoljenja za koriščenje letnega dopusta ni imel, bi moral o svoji odsotnosti delodajalca obvestiti. Ob tem je pritožbeno sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zakonito izpeljala tudi postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnika skladno s 83. členom s pisnim vabilom skupaj z obrazloženim razlogom za nameravano odpoved pogodbe o zaposlitvi zagovor omogočila, pogodbo o zaposlitvi pa mu je izredno odpovedala v zakonsko določenem 30 dnevnem roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na izpovedi prič T.G., A.P., P.K. in G.Š., ker naj bi imele te priče več kot očiten interes, da izpovedujejo v korist tožene stranke in naj bi že od vsega začetka mahinirale in zadevo krojile po svoje. Izpovedi prič se vsebinsko niso spreminjale. Iz njihovih izpovedi tako na prvem zaslišanju kot tudi na zaslišanju v ponovljenem postopku izhaja, da so se P.K., A.P. in G.Š. o tožnikovi vlogi za odobritev izrabe letnega dopusta z dne 2. 2. 2010 posvetovali in ugotovili, da v tolikšnem trajanju tožnik dopusta ne bo mogel koristiti, o čemer so tožnika tudi obvestili. R-K. je izpovedal, da mu je tožnik povedal, da mu je P.K. odobril koriščenje letnega dopusta, priča S.L. pa, da je predpostavljeni delavca seznanil s tem, ali mu je dopust odobren ali ne. Tožnikov predpostavljeni je bil A.P., ki tožniku ni odobril koriščenja letnega dopusta. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo P.K., da sam tožniku brez odobritve A.P., ni mogel odobriti dopusta in ker tožniku dopusta nista odobrila niti A.P. pa tudi G.Š. ne, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožniku dopust ni bil odobren.

Po stališču pritožbenega sodišča je, glede na to da tožnik do odhoda z delovnega mesta dne 16. 2. 2010 okoli 14.00 ure ni imel odobrenega koriščenja letnega dopusta, in ker tožena stranka tožniku tudi ni očitala, da bi delovno mesto predčasno zapustil, nepomembno, do kdaj bi moral tožnik tega dne ostati na delu in ali bi se moral pred odhodom z dela zglasiti v pisarni ali ne. Dejstvo je, da odobritve za koriščenje letnega dopusta ni imel in glede na izpoved prič, da je bil o tem, da dopusta v predlaganem trajanju ne bo mogel koristiti, seznanjen, tudi ni mogel biti v zmoti. Iz izvedenega dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da je tožnik tožnik toženo stranko o razlogih svoje odsotnosti obvestil. Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da bi tožena stranka morala vedeti, da je tožnik odsoten zaradi dopusta, saj je zanj zaprosil. Ker mu tožena stranka dopusta ni odobrila, od nje ni mogoče pričakovati, da bi vedela, da je tožnik odsoten zaradi dopusta, saj bi bil lahko razlog njegove odsotnosti tudi drugačen (npr. bolniška odsotnost).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je, glede na to, da je bil tožnik dober delavec, nerazumljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal skladno z navodili, ki so bila poznana vsem zaposlenim in da je izkazal nekorekten odnos do tožene stranke, kar onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Tudi s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja. Ne glede na to, ali je imela tožena stranka v spornem obdobju povečan obseg dela in zaradi tožnikove neopravičene odsotnosti z dela tudi dodatne stroške ali ne, je dejstvo, da se je tožnik izkazal kot nezanesljiv delavec, saj je dopust koristil samovoljno, brez dovoljenja delodajalca, ki ga o razlogih odsotnosti tudi ni obvestil. Kot je poudarila tožena stranka, se mora na svoje delavce zanesti, saj drugače ne more opravljati svoje dejavnosti in si nezanesljivosti ne more privoščiti. Tožnik se torej s tem ravnanjem ni izkazal kot zanesljiv delavec, zato je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podan tudi dodaten razlog iz 1. odstavka 110. člena ZDR in sicer da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do izteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena.

Po preizkusu vseh pritožbenih navedb, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, se je pritožbeno sodišče, opredelilo le do tistih, ki bi lahko bile odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP) in ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške.