Jedro

Revizija, ki izpodbija le odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, ni dovoljena, ker je vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Tako ni mogoče upoštevati sporne vrednosti, ki jo je tožeča stranka navedla v reviziji.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 7.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 300.000 SIT od 22.2.1998 do plačila, od zneska 7.000.000 SIT pa od 12.1.2002 do plačila (obresti po stališču Vrhovnega sodišča RS). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede premoženjske škode v znesku 300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.1998 dalje do plačila in v odločitvi o stroških pravdnega postopka, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavilo je tudi izrek o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 7.000.000 SIT za čas od 12.1.2002 do 24.4.2003. Sodbo sodišča prve stopnje pa je spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 6.950.000 SIT (nepremoženjska škoda) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2003 do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu odločitve o zamudnih obrestih, pri čemer obresti opredeli z zneskom 1.22.395,40 SIT. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v napadenem delu ter vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Meni, da so prvotno kot stranska terjatev vtoževane zamudne obresti dobile značaj glavnega zahtevka po pravnomočnosti sodbe v skladu z določbo drugega odstavka 39. člena ZPP. Izračun obresti v višini predpisane obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od dne 12.1.2002 do 24.4.2003 predstavlja znesek 1.222.395,40 SIT. Po mnenju tožeče stranke je napak odločeno, ker so od glavnice v znesku 6.950.000 SIT zakonske zamudne obresti prisojene le od dne 25.4.2003 dalje, ne pa od 12.1.2002, kakor je tožeča stranka zahtevala z modifikacijo tožbenega zahtevka na glavni obravnavi dne 24.4.2003. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) dovoljuje revizijo kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 SIT. Merilo za ugotovitev vrednosti spornega predmeta pa določa 39. člen ZPP. Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se po navedeni določbi vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Kadar je zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg zahtevka za plačilo glavnice, se torej šteje kot postranska terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko ostane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. Le če so bile obresti osnovni oziroma edini razlog za začetek pravde, se štejejo kot glavni zahtevek. V obravnavanem primeru je glede na določbo 39. člena ZPP treba sklepati, da vrednosti spornega predmeta po pravilih procesnega prava ni, in da torej revizija, ki izpodbija le odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, ni dovoljena, ker je vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Tako ni mogoče upoštevati sporne vrednosti, ki jo je tožeča stranka navedla v reviziji.

Po povedanem je tudi napačno stališče, izraženo v reviziji, da je po pravnomočnosti odločitve v preostalem delu treba šteti, da so prvotno kot stranska terjatev vtoževane obresti dobile značaj glavnega zahtevka v skladu z določbo drugega odstavka 39. člena ZPP. Obresti bi namreč bilo mogoče šteti kot glavni zahtevek le tedaj, če bi bile osnovni oziroma edini razlog za začetek pravde, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. V reviziji so namreč sporne le še zamudne obresti kot stranska terjatev.

Nedovoljeno revizijo je bilo treba zavreči (377. člen ZPP).