Jedro

Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk ne more biti pravilna pravna podlaga za odmero nadomestila za javno priobčitev fonogramov za takšen poslovni prostor, kot ga je uporabljala tožena stranka, to je gostinski lokal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki IV. izreka tako, da se toženi stranki naloži v 15 dneh plačilo tožeči stranki še 82,35 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 39,45 EUR od 30.5.2012 dalje in od 42,90 EUR od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

- v točki V. izreka tako, da se toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 31,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestil za zakonito uporabo fonogramov v znesku 44,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2012 dalje in na plačilo civilne kazni v znesku 40,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo tako glede plačila nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v znesku 453,21 EUR s pripadajočimi obrestmi, civilne kazni v višini 456,66 EUR s pripadajočimi obrestmi, glede zahtevka na poročanje tožene stranke tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti ter o plačilu denarne odškodnine v višini 418,99 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 18,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del zamudne sodbe je tožeča stranka v pritožbenem roku vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del sobe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in ji naloži povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede dolžnosti mesečnega poročanja

5. Neutemeljena je pritožba, s katero izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka na mesečno poročanje tožene stranke o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka nima materialnopravne podlage za uveljavljanje tovrstnega zahtevka. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo in obširno pojasnilo že v sodbi VSL I Cpg 924/2011 z dne 19. 1. 2012 in v številnih kasnejših sodbah, izdanih v zvezi s tožbenimi zahtevki iste tožeče stranke kot pritožnice. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da ima tožeča stranka v skladu z določili ZASP zoper toženo stranko kot kršiteljico avtorskih pravic nabor različnih zahtevkov, uperjenih v smislu preprečitve nadaljnjih kršitev pravic in odpravo posledic same kršitve. Pritožbene navedbe v ničemer ne odstopajo od navedb pritožnice, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredeljevalo v okviru odločanja v citirani zadevi VSL I Cpg 924/2011 in kasnejših številnih odločbah, v katerih je z istimi argumenti utemeljilo nesklepčnost takšnega tožbenega zahtevka. Takšna razlaga ima zato značaj ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, ki je tožeča stranka v dosedanjih številnih postopkih ni uspela izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo takšen tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Glede zatrjevane nepravilne uporabe podlage za obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov

6. Sodišče prve stopnje je utemeljitev višine nadomestila, ki jo je dolžna plačati tožena stranka za nezakonito uporabo fonogramov, oprla na določila tarifnega dela Skupnega sporazuma o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (Ur.l. RS št. 115/2006). Utemeljena je pritožbena navedba, da navedeni Skupni sporazum ne more biti pravilna pravna podlaga za odmero nadomestila za javno priobčitev fonogramov.

7. Iz dejanskih navedb tožeče stranke v tožbi, ki se v posledici neodgovora na tožbo s strani tožene stranke štejejo za priznane (318. člen ZPP) in jih je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, izhaja, da je tožena stranka uporabljala fonograme v gostinskem lokalu Bar X. Tožeča stranka v pritožbi zato utemeljeno navaja, da je za takšen poslovni prostor, kot ga je uporabljala tožena stranka, v veljavi Skupni sporazum o višini nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št.107/2006 – v nadaljevanju SS2006). Materialnopravno zmotno pa je pritožbeno stališče, ko prvostopenjski sodbi očita, da bi sodišče moralo za izračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov uporabiti tarifo tožeče stranke, objavljeno v Ur. l. RS, št. 68/2005 (v nadaljevanju T 2005). in ne SS 2006. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da naj določbe SS 2006 ne bi imele učinka na toženo stranko, ker le-ta ni podpisala pogodbe s tožečo stranko. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno sklicevalo na določbo šestega odstavka 157. člena ZASP, da sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike del po objavi, ne glede na to, ali so pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma tudi sodelovali. V skladu s prvim odstavkom 156. člena ZASP se s tarifo, določeno s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali z odločbo Sveta za avtorsko pravo določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije. Predmet urejanja s skupnim sporazumom je torej zgolj enoznačno določena višina in način izračunavanja nadomestila za istovrstne uporabnike, ki zakonito uporabljajo varovane pravice. Predmet skupnega sporazuma zato ne more biti diferencirano obravnavanje uporabnikov pravic po kriteriju, ali gre za zakonito ali nezakonito uporabo pravic, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Morebitne določbe skupnega sporazuma, ki izključujejo njegovo uporabo za kršitelje pravic so zato v nasprotju s kogentnimi določbami ZASP in s tem nične, zato sodišče nanje ne more opreti svoje odločitve.

8. Posledice nezakonitega posega v varovane pravice so lahko urejene samo z zakonom, pri čemer je ZASP to uredil v 167. členu glede varovalnih zahtevkov, v 168. členu pa glede odškodninskih oziroma obogatitvenih zahtevkov. V drugem odstavku 168. člena pa je kot kriterij za obračun nadomestila za nezakonit poseg v varovano pravico opredeljeno običajno nadomestilo za zakonito uporabo te vrste. Ta kriterij torej nakazuje zgolj enoznačno višino nadomestila, do katerega bi bil imetnik pravice upravičen ob zakoniti uporabi te pravice s strani kršitelja. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno zavrnilo uporabe T 2005 za izračun nadomestila. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tožeča stranka glede na površino poslovnih prostorov tožene stranke (80 m2) upravičena do nadomestila 8,35 EUR mesečno. Za 10 mesečno obdobje od julija 2011 do aprila 2012je tožeča stranka tako upravičena do zneska 83,50 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženi stranki poleg že prisojenega zneska 44,05 EUR naložilo plačilo še 39,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2012 dalje (peta alinea 358. člena ZPP).

Glede prisojene civilne kazni

9. Glede na podane argumente za neuporabo določb T 2005 se izkažejo kot pravno zmotni tudi očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo tarife za izračun nadomestila kot osnovo za prisojeno civilno kazen. Tudi v tem delu je pritožba utemeljena zgolj v okviru že podane utemeljitve, da bi sodišče moralo uporabiti tarifo SS 2006. 10. Hkrati pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tožeči stranki ni prisodilo tudi vtoževanega zneska DDV na nadomestila. Tožeča stranka v pritožbi takšen očitek utemeljuje na zatrjevani zmotni presoji narave civilne kazni kot odškodnine. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da civilna kazen iz tretjega odstavka 168. člena ZASP nima odškodninske narave. Ne glede na navedeno pa je glede na pritožbene navedbe odločilno, da bi bila tožeča stranka upravičena do nadomestila DDV le pod predpostavko, da bi bila tudi sama zavezana za plačilo DDV od navedenega prejemka. Ker pa niti odškodnina za civilni delikt niti civilna kazen nista nadomestilo za dobavo blaga oziroma opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, ne gre za prejemek, od katerega bi bila tožeča stranka dolžna plačati DDV v smislu ZDDV (1), pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka.

11. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bila tožeča stranka upravičena do civilne kazni v višini 83,50 EUR. Glede na prisojen znesek civilne kazni v višini 40,60 EUR, je sodišče tudi v tem delu pritožbi delno ugodilo in tožeči stranki prisodilo še dodatni znesek 42,90 EUR iz naslova civilne kazni.

Glede stroškov terenske kontrole

12. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, ko izpodbija prvostopenjsko sodbo glede zavrnitve odškodninskega zahtevka za stroške terenske kontrole tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je že v številnih primerljivih primerih na podlagi tipskih tožb tožeče stranke pojasnilo stališče, da gre pri tovrstnih stroških za predpravdne stroške v smislu prvega odstavka 154. člena ZPP (2). Poleg tega pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno in prepričljivo pojasnilo, da mora tožeča stranka tudi za namene odkrivanja kršitev varovanih pravic nameniti del svoji prihodkov iz svoje dejavnosti.

Glede pravdnih stroškov

13. Delna sprememba tožbe je narekovala tudi delno spremembo odločitve o stroških postopka. Skupni uspeh tožeče stranke v celotnem postopku je 11,81%. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka spremenilo tako, da je od odmerjenih stroškov (264,17 EUR) upravičena do povrnitve 31,20 EUR.

14. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija zavrnitev stroškovnega zahtevka opomina v smislu 11. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Navedeni zakon namreč ureja zgolj razmerja, ki temeljijo na pogodbeni podlagi.

15. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek za neprisojene stroške sodne takse v višini 180,00 EUR. Tožeča stranka namreč povrnitve tega dela pravdnih stroškov ni uveljavljala v okviru priglašenih stroškov v tožbi, niti ni povrnitve tega dela stroškov uveljavljala v smislu predloga na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZPP.

Zaključek

16. Iz navedenih razlogov je razvidno, da je pritožba tožeče stranke ni utemeljena zgolj v navedenem obsegu spremenjene prvostopenjske sodbe. Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč s pritožbo uspela zgolj glede sorazmerno majhnega dela izpodbijane sodbe, zaradi katerega niso nastali posebni stroški.

(1) Zakon o davku na dodano vrednost – Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

(2) glej sodba I Cpg 1037/2013.