Jedro

V obravnavanem primeru je šlo za trčenje dveh motornih vozil, zato veljajo med udeleženci prometne nezgode pravila o krivdni odgovornosti. Podana je odgovornost obeh udeležencev obravnavane prometne nezgode (919.čl. ZOR, 941.čl. ZOR-actio directa).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1.odstavek izreka) s p r e m e n i, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožniku od prisojenega zneska odškodnine zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, to je od 17.04.2003 dalje do plačila, v roku 15-ih dni.

Višji (obrestni) zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino v višini 638.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.09.2001 do plačila, v roku 15-ih dni. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več (plačilo odškodnine v znesku 638.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter del obrestnega zahtevka na prisojeno glavnico, in sicer od 25.09. do 28.09.2001). Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožnik ni dokazal nastanka škode. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da za toženko ni bil sporen nastanek škode. Sporna ni bila le ocena škode po cenilcu. Izvedenec Č. je v svojem mnenju ugotovil, da "določena dejstva, kot so oblika in jakost deformacij prednjega dela tožnikovega vozila in močna zamazanost prednjega desnega kolesa z blatom ne potrjujeta dogajanja, kot ga je opisal tožnik, oziroma niso mogle nastati ob takem trčenju v ograjo, pač pa so poškodbe nastale zaradi trčenja v neko drugo oviro. Za poškodbe zadnjega dela pa ugotavlja, da je sicer mogoče reči, da so nastale po blagem kontaktu z varnostno jekleno ograjo v posledici rotacije vozila, seveda pa tak kontakt ne bi mogel povzročiti takšne deformacije ograje kot jo kažeta fotografiji v prilogi A7 in A15, temveč bi se na ograji poznali le sledovi podrsanja oziroma barve vozila". Nadalje meni, da ni podana odgovornost zavarovanke tožene stranke, nevarno situacijo je povzročil tožnik. Tožena stranka je to dejstvo dokazovala z uradnimi ugotovitvami policistov, ki so nesrečo obravnavali in ugotovili, da je za nastalo nesrečo odgovoren izključno tožnik. Policisti so uradne osebe, ki v postopku ne zasledujejo lastnih interesov ter imajo strokovna znanja in izkušnje pri ugotavljanju prometnih nesreč, zato v njihove ugotovitve ne gre dvomiti. Dalje je to dejstvo dokazovala z vpogledom v spis sodnika za prekrške. Postopek je bil uveden zoper tožnika zaradi kršitve pravil varne vožnje oziroma pravil o prehitevanju. Zoper B. pa ni bil uveden noben postopek o prekršku. V spisu je izjava očividca prometne nesreče Ž.D., v kateri izjavlja, da je "voznica Hyundaia napravila premik v desno, kot da hoče zapeljati na desni prometni pas, vendar tega ni storila in je ostala na tem pasu, le nekoliko bolj desno. V tistem trenutku je voznik Audija trčil v zadnji del Hyundaia, na kar .....". Ta izjava je bila dana na kraju prometne nesreče, torej v času, ko so bili vsi vtisi o poteku prometne nesreče še sveži in jasni, zato bi moralo sodišče dati tej izjavi večjo težo. Izpoved te priče po treh letih je povsem drugačna s tem, da določena zapažanja in ravnanje B. opisuje skoraj s filmsko natančnostjo, medtem ko se drugih odločilnih dejstev več ne spomni. Taka izpoved kaže na neverodostojnost izjave, ki jo je dala pred sodiščem. V verodostojnost izjave te priče pa je podvomil tudi sam izvedenec. V nasprotju s tem se izjava B., ki je izpovedala, da je vozila ves čas po levem voznem pasu in odločno zanikala izjavo priče Ž., da bi zavozila na desni vozni pas in se nato vrnila na levi vozni pas, sklada z ugotovitvami policistov v zapisniku PPP. Izjavi te priče bi moralo sodišče pokloniti vso verodostojnost, saj jo je dala potem, ko jo je sodišče drugič zapriseglo. Tožena stranka je tudi predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem policistov, s pridobitvijo fotografij kraja nesreče pri isti PPP in z vpogledom v odškodninski spis B. pri Z. Sodišče predlaganih dokazov niti ni izvedlo niti se o njih izreklo. Tožena stranka pa meni, da bi se z izvedbo teh dokazov olajšalo delo izvedenca in razrešila marsikatera nejasnost, s katero se je pri svojem delu srečal. Sodišče zaključuje, da je B. več kilometrov vozila po dvopasovnici in to po levem voznem pasu, ne da bi se umaknila na desni vozni pas, s čimer je ovirala tožnika kot hitrejšega voznika, ki je peljal za njo. Taka ugotovitev ni povsem točna. Voznica je res vozila po levem voznem pasu pred tožnikom (pa ne več kilometrov, saj je od B. do K. le kaka 2 kilometra, nesreča pa se je pripetila še pred odcepom za K.), ni pa ovirala tožnika s svojo prepočasno vožnjo, saj je celo po izjavi tožnika, vozila okrog 95 km/h (najvišja dovoljena hitrost na hitri cesti je 100 km/h), čeprav je tudi to trditev tožnika ovrgel izvedenec, pa tudi Ž. (100 do 120 km/h) in kaže na to, da je bila hitrost B. višja od 95 km/h. Če nekdo vozi v skladu s cestno-prometnimi predpisi pa mu ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja, niti pripisati odgovornosti za prometno nesrečo, ki se je pripetila zaradi prehitre ali neučakane vožnje drugega udeleženca. Sodišče ugotavlja, da je tožnik pričel s prehitevanjem B., ko se ta še ni do konca umaknila na desni vozni pas, s čimer je ustvaril nevarni položaj v prometu, le-tega pa je B. stopnjevala, ko je nazaj zavijala na levi vozni pas. Pritožba poudarja, da je B. vozila ves čas po levem voznem pasu, z vožnjo po le-tem je dopustno prehitevati vozila, ki vozijo po desnem voznem pasu, ne pa medsebojno prehitevanje vozil na levem pasu. Če nekdo poskuša prehiteti vozilo, ki vozi po levem voznem pasu hitre ceste, po levi strani, pomeni, da ga skuša izriniti s ceste. Prav tako ni dovoljeno prehitevanje v trenutku, ko se pred njim vozeče vozilo še pomika proti desni. Če je nekdo ravnal v nasprotju s tem, krši pravila varne vožnje, ustvarja nevarne situacije in se mora sprijazniti s posledicami svojega ravnanja. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, bi moralo sodišče svojo odločitev utemeljiti na 1.odst. 178.čl. Zakona o obligacijskem razmerju (ZOR) in ne na 2.odst., kot je napačno storilo. Zmotna je odločitev glede teka zamudnih obresti. Za presojo od kdaj tečejo zamudne obrestni ni merodajen datum izdelave cenitve, ki jo je brez vednosti in soglasja dal izdelati tožnik. Skladno z 940.čl. ZOR pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino, skladno z 919.čl. ZOR pa je zavarovalnica dolžna izpolniti svojo obveznost v roku 14 dni po tem, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal oziroma od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Šele če zavarovalnica znotraj 14-dnevnega roka ne izpolni svoje obveznosti, se šteje, da je z izpolnitvijo v zamudi in je oškodovanec upravičen do zamudnih obresti. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo oporekala obrestnemu zahtevku in navedla, da tožnik do vložitve tožbe ni nikoli postavil odškodninskega zahtevka in ni omogočil ugotovitve škode, zato tožena stranka ne more biti v zamudi s plačilom vse do prejema tožbe, to je 15.05.2003 in dodatnih 14 dni. Tožnik zavarovalnici ni prijavil nastanka zavarovalnega primera, niti zahteval plačila škode, pač pa je sam angažiral izvedenca in dal izdelati cenitev škode ter nato 17.04.2003 vložil direktno tožbo. S takim ravnanjem je zavarovalnici onemogočil ugotavljanje nastanka prometne nesreče in obsega škode, indirektno pa tako ravnanje kaže na to, da se je tožnik zavedal, da ni podana odgovornost zavarovanke tožene stranke za povzročitev prometne nesreče in škode, ki jo je utrpel, temveč je nevarno situacijo in s tem prometno nesrečo povzročil sam s svojim načinom vožnje, s prehitevanjem na kraju, kjer to ni dovoljeno in tega tudi razmere ne dopuščajo. S prehitevanjem bi lahko pričel šele takrat, ko bi se prepričal, da to lahko varno stori za vse udeležence v prometu.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne dvomi v dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno so bile kot pravna podlaga za odločitev o tem sporu tudi uporabljene določbe ZOR (ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ) ter v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur.l. RS, št. 30/98 s spremembami). V obravnavanem primeru je šlo za trčenje dveh motornih vozil, zato veljajo med udeleženci prometne nezgode pravila o krivdni odgovornosti. Pravilno je sodišče prve stopnje zato izhajalo iz določbe 178.čl. ZOR, ki v 2.odst. določa, da če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Za pritožbo je še vedno odprto vprašanje delitve odgovornosti med udeležencema obravnavane prometne nezgode in vztraja, da ni podana odgovornost njene zavarovanke (B.), ker je nevarno situacijo povzročil tožnik. Sklicuje se na ugotovitve policistov in da je bil uveden postopek o prekršku zoper tožnika zaradi kršitve pravil varne vožnje oziroma pravil o prehitevanju. Res je bil podan tak predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper tožnika, vendar je bil predlog zavrnjen zaradi zastaranja (spis sodnika za prekrške K. št. P-4761/01-M). Vezanosti na ugotovitve policistov pa ni (le na kazensko obsodilno sodbo - 14.čl. ZPP). Ni tudi mogoče pritrditi pritožbi, ko meni, da bi moralo sodišče upoštevati izpoved B., da je vozila ves čas po levem voznem pasu in kar se sklada z ugotovitvami policistov. Sodišče prve stopnje ni sledilo nasprotujočim se izpovedim tožnika in B. in to tudi pojasnilo ( 4, 5 str. izpodbijane sodbe); verjelo je prepričljivi izpovedi priče Ž. (neposrednemu očividcu prometne nezgode), ki je pojasnil, da je tudi policistom enako opisal škodni dogodek, kot v svoji izpovedi. V spisu sodnika za prekrške namreč ni izpovedi navedene priče, niti izjave, na katero se sklicuje pritožba, le uradni zaznamek policista. Res sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem policistov, ki so obravnavali prometno nesrečo, s pridobitvijo fotografij pri PPP ter z vpogledom v odškodninski spis pri Z.T., vendar tudi pritožba ne pove, v čem naj bi ti dokazi pripomogli k razjasnitvi zadeve, saj je izvedenec proučil vso razpoložljivo dokumentacijo v zvezi z obravnavano prometno nezgodo in tudi navedel (list. št. 43 spisa), da policisti fotografij na kraju nezgode niso napravili. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni sledilo izvedencu Č., ko ta omenja vprašljivost, da je do nezgode prišlo, saj vsi ostali izvedeni dokazi to potrjujejo. V katerem obsegu je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje, je tudi pojasnilo (2.odst. 6.str. izpodbijane sodbe). Izvedenec Č. namreč ni izključil možnosti prometne nezgode, ki je nastala, ko je tožnik prehiteval, ne da bi počakal, da se B. v celoti umakne na desni vozni pas. Prav tako izvedensko mnenje ne izključuje ugotovitev sodišča, da se je B. nenadoma vračala na levi vozni pas, ko je že z 2/3 svojega avtomobila bila na desnem voznem pasu in se nanj že priključevala. V tem obsegu je sodišče tudi upoštevalo izvedensko mnenje. S tem se sklada tudi izpoved priče Ž. (4 in 5. str. izpodbijane sodbe) in kateri je sledilo tudi sodišče prve stopnje in zato ni sledilo izključujočim se izpovedim tožnika in B.. Odločilen je potek, kot izhaja iz prepričljivega zaključka prvostopenjskega sodišča (2.odst. 8.str. izpodbijane sodbe), kateremu se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju pridružuje. Tak zaključek prvostopenjskega sodišča povsem prepriča. Podana je odgovornost obeh udeležencev obravnavane prometne nezgode, vsakega 50%. Tožnik je pričel s prehitevanjem B., ko se ta še ni v celoti umaknila na desni vozni pas, s čimer je ustvaril nevarno situacijo, katero je B. stopnjevala, ko je zavila nazaj na levi vozni pas in s tem povzročila tožnikov umik skrajneje v levo, pri čemer je zavozil na neutrjeno bankino in pri hitrosti 95 km/h ni uspel obvladati vozila in je z avtomobilom udaril v ograjo ter avtomobil poškodoval. Neutemeljeno se zato pritožba sklicuje na 1.odst 178.čl. ZOR, ker da je B. vozila ves čas po levem voznem pasu, na katerem ni dovoljeno prehitevanje, saj je izvedenec tako možnost izključil (če bi B. vozila po sredini levega voznega pasu, bi je tožnik ne mogel prehiteti) - o tem ima izpodbijana sodba vse potrebne razloge ( 6. str. izpodbijane sodbe). Prvostopenjska odločitev o odgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode (vsakega 50%) pomeni zato pravilno uporabo materialnega prava in je pritožba tožene stranke v tem delu zato neutemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da "tožnik ni dokazal nastanka škode". Med pravdnima strankama je bila kot nesporno ugotovljena višina škode na tožnikovem avtomobilu v višini 1.276.000,00 SIT (list. št. 55 spisa) in niti v odgovoru na tožbo, niti po prejemu izvedenskega mnenja tožena stranka ni zatrjevala, da je sporna škoda na tožnikovem avtomobilu, ampak le obrestni zahtevek. Da je tožnikovo vozilo s prednjim delom trčilo v cestno ograjo, pa izhaja iz tožnikovih trditev in enako je zatrjevala tudi tožena stranka (kot povzema sodišče prve stopnje v 2.odst. 2.str. izpodbijane sodbe). Zato sodišče prve stopnje, kot že pojasnjeno, ni sledilo izvedencu Č. (na katerega se v tem delu sklicuje pritožba), ko ta omenja vprašljivost, da je do nezgode prišlo, oziroma, da je tožnikovo vozilo trčilo v obcestno ograjo, saj vsi ostali izvedeni dokazi to potrjujejo.

Neutemeljeno se pritožba sklicuje na 919.čl. ZOR, katerega v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, ker ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, ampak za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko razmerje (941.čl. ZOR) med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice. Temelji namreč na dveh zakonskih podlagah: na 154.čl. (povzročitev škode) in na 941.čl. (actio directa) ZOR. Zavarovalnica je tu tožena stranka "namesto" odškodninsko odgovorne osebe in tudi odškodnino bo plačala "namesto" svojega zavarovanca. Vendar pa ima pritožba prav, tožniku škoda ni nastala že na dan cenitve (28.09.2001), ampak, ko je škodo odpravil. O tem pa ni nobenih (njegovih) trditev, niti ni tožnik pred vložitvijo tožbe toženo stranko pozval k plačilu, zato je upravičen do zamudnih obresti le od vložitve tožbe dalje (165.čl. ZOR), šele tedaj je prišla tožena stranka v zamudo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu spremenilo, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožniku od prisojenega zneska odškodnine zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, to je od 17.04.2003 dalje do plačila, v roku 15-ih dni. Višji (obrestni) zahtevek pa je zavrnilo (4.odst. 358.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V preostalem delu pa je ob vsem predhodno obrazloženem pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353.čl. ZPP).