Jedro

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki in praviloma ne za tretje osebe.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. I 59/96 z dne 26.4.1996 razveljavi v do sedaj nerazveljavljenem delu in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 353,41 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi opr. št. I 59/96 z dne 26.4.1996 v veljavi v delu, ki tožencu kot dolžniku nalaga, da plača tožnici (kot upnici) glavnico v znesku 968.636 SIT, zamudne obresti od glavnice od 6.1.1995 do 17.1.1996 v znesku 168.632,60 SIT in zamudne obresti od glavnice od 18.1.1996 do plačila, ter v delu, ki tožencu nalaga plačilo izvršilnih stroškov v znesku 15.295 SIT. Toženca je tudi zavezalo, da tožnici povrne 111.900 SIT pravdnih stroškov.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3.Toženec je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča. V njej je poudaril, da se obresti od glavnice v znesku 968.636 v vtoževanem znesku 168.623,60 SIT uveljavljajo kot glavni zahtevek in zato vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT, zaradi česar je revizija dovoljena.

4.Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je proti drugostopenjski sodbi vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bila podana zato, ker sta obe sodišči vsebinsko nepravilno uporabili prvi odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, nista pa uporabili drugega odstavka 148. člena ZOR v povezavi z 599. členom ZOR in 31. členom Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP, zaradi česar naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zahteva poudarja, da se je obravnavani postopek začel 17.1.1996 s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine - izpiska iz konta tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo najemnine za poslovni prostor (mehanična delavnica) z naslovom ... P. za obdobje od januarja do vključno oktobra 1995 v skupnem znesku 968.636 SIT. Po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi z dne 26.4.1996, opr. št. I 59/96, se je postopek nadaljeval v pravdi, v kateri je tožnica zatrjevala, da ji dolguje toženec navedeni znesek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka na podlagi najemne pogodbe, ki jo je dne 5.5.1975 sklenil s Stanovanjskim servisom P., oziroma na podlagi pogodbe o oddaji in najemu poslovnih prostorov, ki jo je 10.11.1978 sklenil s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo Občine P. glede omenjenega poslovnega prostora, katerega lastnica je bila do vrnitve denacionalizacijskemu upravičencu v letu 1996 tožeča stranka. Toženec je ugovarjal pomanjkanje pasivne legitimacije in trdil, da sam nikoli ni imel v najemu spornega prostora. V najemu pa ga je imel njegov oče, ki je umrl 11.10.1997. Pri njem je bil toženec zaposlen od leta 1969 do očetove upokojitve v letu 1992. Obe najemni pogodbi je podpisal le kot očetov pooblaščenec. Zaradi postopka denacionalizacije njegov oče ni mogel adaptirati dotrajanega poslovnega prostora, ki je od takrat dalje zaprt, saj oče v njem ni mogel opravljati svoje dejavnosti. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje verjelo trditvi toženca, da je obe najemni pogodbi podpisal le kot očetov pooblaščenec. Po očetovi upokojitvi 31.1.1992 naj bi toženec brez ustrezne prijave nadaljeval z mehanično dejavnostjo v poslovnih prostorih, s tem pa naj bi po stališču sodišč obeh stopenj prevzel tudi obveznosti, ki so šle po obeh najemnih pogodbah v bremene njegovega očeta, zaradi česar naj bi bil dolžan plačati tožnici najemnino za vtoževano obdobje. Odločitev sodišč obeh stopenj temelji na dejanski ugotovitvi, da je toženec po očetovi upokojitvi nadaljeval z dejavnostjo v najetih prostorih, navedeno dejstvo pa glede na trditveno podlago ni bilo pravno odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka. Tožnica je namreč trdila, da ji dolguje toženec najemnino od januarja do vključno oktobra 1995 na podlagi najemnih pogodb, ni pa zatrjevala dejstev, ki bi odkazovala na uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi, vsebovanih v določbah 210. in 219. člena ZOR, po katerih bi bilo odločilno, ali je toženec v spornem obdobju brez pravne podlage uporabljal poslovni prostor in si s tem ustvaril korist, ki bi jo moral povrniti. Materialno pravno zmoten je zaključek, da je toženec z nadaljevanjem dejavnosti v spornem poslovnem prostoru prevzel tudi očetove obveznosti iz obeh najemnih pogodb. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi nazadnje sklenjena najemna pogodba ob upokojitvi toženčevega očeta ali pozneje prenehala veljati. Tožnica tudi ni nikoli zahtevala izpraznitve poslovnega prostora, katerega je 20.5.1996 vrnila denacionalizacijskemu upravičencu. Sklenjena najemna pogodba je zato zavezovala k plačilu najemnine za vtoževano obdobje le toženčevega očeta kot pogodbeno stranko, ne pa toženca, ki po ugotovitvah sodišča s tožnico ni bil v pogodbenem razmerju. Pravni učinki sklenjene najemne pogodbe glede na zahtevano pisnost iz drugega odstavka 12. člena ZPSPP niso mogli avtomatično preiti na toženca že s samo uporabo spornega poslovnega prostora, kot sta zmotno zaključili sodišči obeh stopenj. Na toženca bi lahko prešli le pogodbeno, z odstopom pogodbe po določbah 145. člena ZOR (kar v obravnava nem primeru glede na zatrjevana dejstva ne pride v poštev), ali pa po določbah drugega odstavka 148. člena v zvezi s 599. členom ZOR in 31. členom ZPSPP na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva toženca po očetu, ki je po podatkih pravdnega spisa umrl dne 11.10.1997. Pravice in obveznosti, ki jih je imel toženčev oče po sklenjeni najemni pogodbi, pa so lahko na toženca kot dediča prešle le v mejah podedovanega premoženja, kot to izhaja iz 132. člena in 142. člena Zakona o dedovanju. Ker sodišči nista upoštevali določb Zakona o dedovanju o prehodu zapuščine na dediče in njihove odgovornosti za zapustnikove dolgove, posledično pa tudi ne določb ZPSPP in ZOR o pravnih učinkih pogodbe za univerzalne pravne naslednike, v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, ali so s smrtjo toženčevega očeta pravni učinki sklenjene najemne pogodbe na podlagi dedovanja prešli na toženca in v kakšnem obsegu, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5.Revizija ni dovoljena, zahteva za varstvo zakonitosti pa je utemeljena.

6.Za odločitev o dovoljenosti revizije je odločilna vrednost spornega predmeta(1). Pri tem je odločilna samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi obresti, ki kljub kapitalizaciji ostajajo postranska terjatev. V našem primeru znaša vrednost glavnega zahtevka 968.636 SIT in tako brez upoštevanja kapitaliziranih obresti ne presega praga dovoljenosti revizije. Vrhovno sodišče je v istovrstnih primerih že večkrat odločilo, da revizija ni dovoljena(2).

7.Predmet odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti je zgolj pravilnost uporabe materialnega prava v zvezi z odločanjem sodišč ob upoštevanju ugotovljenih relevantnih dejstev, ki so naslednja: – najemni pogodbi z dne 5.5.1975 in 10.11.1978 je toženec podpisal kot očetov pooblaščenec; – toženčev oče se je upokojil 31.1.1992, toženec pa je nato nadaljeval z dejavnostjo v najetih prostorih brez ustrezne prijave obrti; – poslovni prostori so bili 15.5.1996 vrnjeni denacionalizacijskemu upravičencu, toženčev oče pa je umrl 11.10.1997. 8.Za odločitev o zahtevi je nadalje pomembno, da se sporna terjatev nanaša na neplačano najemnino za poslovne prostore v času od 1.1. od 31.10.1995 in da je bil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izdan 26.4.1996, zaradi uspešnega ugovora toženca (dolžnika) pa je bil nato izvršilni sklep razveljavljen. Za odločitev o nadaljnji usodi sklepa o izvršbi (kar je neposredno ali posredno predmet odločanja sodišča) je predvsem pomembna odločitev o tem, ali je obstajala upnikova terjatev proti dolžniku v času izdaje izvršilnega sklepa. S tem v zvezi je pomembna pravilna ugotovitev sodišča, da je bil stranka pisne najemne pogodbe za poslovne prostore toženčev oče in ne toženec. Za uveljavljanje pogodbene obveznosti (plačilo najemnine) pa je nepomembno, ali je toženec po najemnikovi upokojitvi nadaljeval z uporabo poslovnih prostorov. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki in praviloma ne za tretje osebe.(3) Zgolj zaradi toženčeve uporabe prostorov (kakor tudi zaradi rezultata izterjave najemnine v drugih sodnih postopkih) pravice in obveznosti najemnika iz sklenjene pisne najemne pogodbe tudi niso prešle na toženca v okviru pravnega instituta odstopa pogodbe(4). Če odmislimo okoliščino, da bi bila za veljavnost takšnega odstopa pogodbe nujna pisna oblika(5), je pomembno tudi, da tožnica v tej smeri v pravdi ni podala nikakršnih trditev in je svoje zahtevke glede plačila najemnine vseskozi utemeljevala zgolj s trditvijo, da je toženec stranka osnovnega pogodbenega razmerja. Ob takšnem stanju stvari je pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka (kot je že prvič odločilo prvostopenjsko sodišče). Zaradi materialnopravno zmotne uporabe določbe 148. člena ZOR ni na mestu razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, saj dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno. Tožnica namreč tudi ni postavila trditve o tem, da naj bi obveza plačila neplačane najemnine po najemnikovi smrti prešla na toženca (v okviru določb Zakona o dedovanju).

9.Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se je sodišče omejilo samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi. Pri tem ni sledilo predlogu v zvezi z razveljavitvijo sodb prve in druge stopnje(6).

10.Odločitev o pravdnih stroških je bila sprejeta na podlagi določb drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Toženec je zahteval povrnitev pritožbenih in revizijskih stroškov . S tem v zvezi je upravičen do povrnitve stroškov za sestavo pritožbe (375 odvetniških točk), materialnih stroškov (7,5 točk), 20% DDV in stroškov s sodno takso. Zavrnitev predloga za plačilo revizijskih stroškov je implicirana v odločitvi o zavrženju revizije.

Op. št. (1): Primerjaj določbi drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 39. člena ZPP. Op. št. (2): Primerjaj sklepe VS RS III Ips 74/2002 z dne 16.9.2002, II Ips 403/2003 z dne 3.6.2004 in II Ips 576/2003 z dne 11.2.2005. Op. št. (3): Primerjaj določbo 148. člena ZOR.Op. št. (4): Primerjaj določbo 145. člena ZOR.Op. št. (5): Primerjaj določbo 12. člena ZPSPP.Op. št. (6): Primerjaj določbo drugega odstavka 391. člena v zvezi s 383. členom in tretjim odstavkom 351. člena ZPP.