Jedro

Tožeča stranka (lastnik) ima "direktni" zahtevek proti toženima strankama (uporabnikoma stanovanja) na izselitev in sodišče druge stopnje s pritrditvijo temu stališču ni kršilo 155. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ). Prav tako je pravilna ugotovitev, da gre za sočasno obveznost, saj s trenutkom, ko bo prva tožena stranka zagotovila drugi primerni stanovanji, nastane tudi obveznost izselitve iz dosedanjih stanovanj. Le izvršitev obeh obveznosti se opravi v časovnem zaporedju.

Izrek

1) Revizijski postopek se ne prekine zaradi vloženega predloga za obnovo postopka. 2) Revizija se zavrne kot neutemeljena. 3) Druga in tretja tožena stranka sta dolžni povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 28.545,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva tožena stranka priskrbeti drugi in tretji toženi stranki primerno stanovanje. Drugi in tretji toženi stranki pa je naložilo, da sta se dolžni izseliti iz stanovanja na C., ter ju prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 30 dni, potem ko jima bo prva tožena stranka priskrbela vsaki ustrezno primerno drugo stanovanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge in tretje tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili druga in tretja tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko je združilo obe pravdni zadevi. Sama postavitev zahtevka na glavni obravnavi ne pomeni tožbe po 106. členu ZPP. Že zaradi te procesne kršitve bi sodišče druge stopnje moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v 2. točki razveljaviti. Nadalje trdi, da je zmotno stališče višjega sodišča o direktnem zahtevku tožeče stranke proti tožencema na izpraznitev stanovanja. Toženi stranki trdita, da ne gre za sočasno obveznost. Ti stranki bi lahko bili pasivno legitimirani šele takrat, ko bi jima bilo zagotovljeno primerno stanovanje, pa se iz dosedanjega ne bi hoteli izseliti. Nadalje trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 155. člen SZ. Lastnik lahko zahteva izpraznitev stanovanja, v katerem je najemnik, le, če stanovanje potrebuje zaradi lastne vselitve. Sicer pa je lastnik omejen tudi s tem, ko sklene najemno pogodbo z najemniki. Sodišči sta nadalje prezrli, da sporni stanovanji drugi in tretji toženi stranki nista bili dodeljeni. Z odločbo Rajonskega ljudskega odbora II leta 1947 in 1949 so bile pravnim prednikom druge in tretje tožene stranke dodeljene le posamezne sobe in ne celo stanovanje. Sicer pa se druga in tretja tožena stranka spominjata, da sta okoli leta 1955 stanovali v stanovanju na podlagi pogodbe s pravnim prednikom lastnikov ter da je šele tedaj prišlo do dodelitve stanovanja v pravem pomenu besede. Sodišči tudi nista upoštevali razvoja stanovanjske zakonodaje. Predvsem nista upoštevali uredbe o upravljanju stanovanjskih hiš iz leta 1954, po kateri hiša, ki ni imela več kot dveh stanovanj, ni bila v družbenem upravljanju. Zato je tudi prišlo do sklenitve pogodbe med lastnikom in najemnikoma. Ta je tudi pobiral najemnino. Toženima strankama torej ni bilo stanovanje dodeljeno z odločbama, temveč s pogodbo. Ko bosta stranki pridobili možnost najti pogodbi o oddaji stanovanj, bosta predlagali obnovo postopka. Reviziji pa prilagata dopis lastnika, iz katerega izhaja, da sporni stanovanji nista bili v družbenem upravljanju.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Nasprotna stranka predlaga, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Ad. 1) Revizijsko sodišče revizijskega postopka zaradi vložitve predloga za obnovo postopka ni prekinilo.

Po 4. odstavku 429. člena ZPP sodišče v primeru, ko stranka vloži revizijo, potem pa vloži še predlog za obnovo postopka, odloči, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo. Po 1. odstavku 431. člena ZPP v primeru, ko predlog za obnovo postopka prispe k sodišču potem, ko je v zvezi z revizijo zadeva že bila poslana revizijskemu sodišču, o tem odloči revizijsko sodišče. Predlog za obnovo postopka sta 2. in 3. tožena stranka vložili 17.2.1997, ko je bila zadeva že pri revizijskem sodišču zaradi odločanja o reviziji. Predlog je bil vložen po 9. točki 421. člena ZPP. Stranki predlagata nove dokaze, na podlagi katerih trdita, da bi bila zanju lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so lahko nova dejstva in novi dokazi predmet revizijske presoje le, če jih stranka zatrjuje ali z njimi dokazuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko revizija vloži (387. člen ZPP). Če pa stranka v reviziji uveljavlja nova dejstva in nove dokaze zato, da bi z njimi dosegla drugačno ugotovitev dejanskega stanja, na njegovi podlagi pa nato drugačno uporabo materialnega prava, revizijsko sodišče takšnih novih dejstev in dokazov ne sme upoštevati (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje na podlagi trditvenega in dokaznega gradiva, ki sta bili že obravnavani in katerih presojo revizijsko sodišče še enkrat preizkusi v obsegu, ki mu ga dopuščajo določbe ZPP o reviziji. Nova dejstva in novi dokazi, ki niso bili uporabljeni v prejšnjem postopku, so lahko predmet le obnovitvenega postopka.

Ker torej obnovitveni postopek v tem primeru ne more vplivati na odločitev o reviziji, revizijsko sodišče postopka z revizijo ni prekinilo. Predmet presoje v obeh postopkih je različen in tako postopka ne vplivata drug na drugega.

Ad 2) Revizija ni utemeljena.

V okviru omejitev, navedenih v 1. točki te obrazložitve, revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo nobene upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo pritožbeni ugovor druge in tretje tožene stranke zoper združitev obeh pravd na prvi stopnji. Razlogi za takšno odločitev v sodbi druge stopnje so pravilni in popolni. Sodišče druge stopnje je drugi in tretji toženi stranki pojasnilo, da v tem primeru ni šlo za razširitev tožbe po 196. členu ZPP, temveč za združitev po 313. členu ZPP. Revizijsko sodišče le v odgovor na revizijske navedbe še dodaja, da je sodišče zaradi prvotnega nestrinjanja druge in tretje tožene stranke izdalo poseben sklep dne 23.9.1993, s katerim je združilo obe pravdni zadevi. Zoper ta sklep se druga in tretja tožena stranka nista pritožili, njun tedanji pooblaščenec pa je dne 7.10.1993 vložil odgovor na tožbo, in v tem odgovoru obravnaval "razširitev tožbe" na naroku dne 14.5.1993, kot tožbo.

Sodišči druge in prve stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožeča stranka ima "direktni" zahtevek proti toženima strankama in sodišče druge stopnje s pritrditvijo temu stališču ni kršilo 155. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ). Prav tako je pravilna ugotovitev, da gre za sočasno obveznost, saj s trenutkom, ko bo prva tožena stranka zagotovila drugi primerni stanovanji, nastane tudi obveznost izselitve iz dosedanjih stanovanj. Le izvršitev obeh obveznosti se opravi v časovnem zaporedju, kar je jasno razvidno iz 2. točke izreka prvostopne sodbe. Da pa je bila tožba potrebna, kaže tudi revizijsko nasprotovanje zahtevku tožeče stranke.

Zmotna je nadalje revidentkina trditev, da ima lastnik pravico do vselitve v lastno stanovanje le, če to stanovanje potrebuje za lastno vselitev. Za takšno trditev ni opore ne v 155. ne v kakšnem drugem členu SZ. V 155. členu SZ je določeno, da ima lastnik stanovanja (kar tožeča stranka nesporno je), na katerem ima kdo pravico do uporabe stanovanja (v tem sporu ne glede na formalno poimenovanje sta to druga in tretja tožena stranka), pravico do vselitve in proste razpolage s stanovanjem po preteku enega leta od uveljavitve tega zakona. Za odločitev na prvi in drugi stopnje je zato zadoščala vsebina predloženih odločb Rajonskega ljudskega odbora II iz leta 1947 in 1949, v katerih je navedeno, da sta bili dodeljeni dvosobno in trosobno stanovanje (prilogi B/1 in B/2 spisa). Povsem nove in protispisne so trditve, da z navedenima odločbama nista bili dodeljeni stanovanji, temveč posamezne sobe. Kot takšne jih revizijsko sodišče ni smelo obravnavati (že navedeni 387. člen ZPP). Enako velja za trditve v zvezi s poznejšim pravnim režimom upravljanja s stanovanjskimi hišami, ki niso imele več kot dveh stanovanj.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker druga in tretja tožena stranka z revizijo nista uspeli, morata tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP).