Jedro

Določbe 200. člena in drugih ZOR ne zahtevajo ocene zmanjšanja življenjske aktivnosti v odstotkih. Zato ne pomeni pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu, če sodba o tem nima razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici en milijon in pol tolarjev odškodnine za škodo iz prometne nesreče z dne 30.12.1992, medtem kot je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjega milijona tolarjev odškodnine. Odločitev je utemeljilo s tem, da je pravična denarna odškodnina za ugotovljene tožničine dotedanje in bodoče telesne bolečine 300.000 SIT (in ne zahtevanih 500.000 SIT), za ugotovljene tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnina 1,200.000 sit (in ne zahtevana 2,000.000 sit).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), češ da ima sodba druge stopnje le pavšalne ugotovitve, nima pa pravih razlogov o navedbah iz pritožbe glede tega, katere tožničine osebne okoliščine niso bile upoštevane pri odločitvi o višini odškodnine, zlasti pa ne glede podatka o desetodstotnem zmanjšanju tožničine življenjske aktivnosti, katero je ugotovil izvedenec pred pravdo, v pravdi določeni izvedenec pa je obseg tožničine prizadetosti ugotovil enako, čeprav ni tudi v odstotku ocenil zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot podlago svoje pravne presoje. Ko je tako, ni bilo dolžno ponavljati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tistih dejstvih, ki so pomembna za odločitev o odškodnini za eno in drugo obliko tožnične nepremoženjske škode. Določbe 200. člena in drugih ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) ne zahtevajo ocene zmanjšanja življenjske aktivnosti v odstotkih. Zato ne pomeni pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu, če sodba prve stopnje o tem nima razlogov niti če je sodišče druge stopnje brez podrobnejše utemeljitve zavrnilo tožničino zahtevo za upoštevanje take ocene. Kar zadeva revizijsko vztrajanje pri tem, pa v preostalem delu že predstavlja uveljavljanje nepopolne dejanske podlage sodbe, ki v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava, torej stališče, da prisojena odškodnina za tožničine telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne pomeni pravične denarne odškodnine po določbah 200. in 203. člena ZOR - ter da pravilna uporaba teh zakonskih določb narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizijsko izpodbijanje odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, češ da je prisojena odškodnina prenizka glede na ugotovljeni obseg in intenzivnost obeh oblik škode, narekuje revizijski preskus tudi v smeri primerjalne presoje te denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odst. 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odst. 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom). Ta merila in izhodišča veljajo tudi za bodočo nepremoženjsko škodo po 203. členu ZOR.

Preskus uporabe pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih (ustreznih prejšnjemu razponu) od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo. Pri tej presoji je revizijsko sodišče ugoto- vilo, da so dejstva - tako glede tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter bodočih telesnih bolečin, kakor glede njenih dotedanjih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - natančno ugotovljena v sodbi prve stopnje, ta dejstva pa je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilno in popolno ugotovljena. Nobene potrebe ni, da bi revizijsko sodišče te dejanske ugotovitve še samo ponavljalo.

Ugotovljena dejstva so glede odškodnine za obe obliki nepremoženjske škode po presoji revizijskega sodišča narekovala izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje. Že sodišče prve stopnje je namreč pri odločitvi o višini odškodnine pravilno uporabilo določbe 200. in 203.člena ZOR, zlasti pa pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevalo tožničino mladost v času nastanka škode in vso konkretno vsebino njene prizadetosti v vsakdanjih, poklicnih in prostočasnih aktivnostih. Z izpodbijano sodbo torej tožnici ni bila prisojena prenizka odškodnina ne za eno ne za drugo obliko škode in tako ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, kakor tožnica neutemeljeno zatrjuje v reviziji.

Revizijsko sodišče se ne more ukvarjati z obsežno grajo na račun odločitve o pravdnih stroških, ki jo ima revizija v zvezi z nepriz- nanimi stroški za pred pravdo najetega izvedenca. Odločitev o pravdnih stroških, ki je del sodbe, ima naravo sklepa (1. odstavek 167. člena ZPP). Ta sklep pa ni sklep, s katerim je pravdni postopek pravnomočno končan (1. odstavek 400. člena ZPP). Zato zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških ni revizije. Tako ta del revizijskih razlogov ni upošteven in nanj ni potrebno odgovarjati. Po vsem povedanem se je izkazalo, da je revizija neutemeljena in da jo je na podlagi določbe 393.člena ZPP zato treba zavrniti.