Jedro

Nedvomno gre za uporabo vozila v druge namene in ne za tiste, zaradi katerih je bil uvoznik oproščen plačila carine in drugih uvoznih dajatev (4. odst. 30b člena CZ), če je uvoznik vozilo, ki je bilo uvoženo za opravljanje rent-a-car dejavnosti s pogodbo oddal v trajni najem z mesečnimi obroki s tem, da se uredi prepis vozila po dogovoru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo carinarnice z dne 1.10.1993, s katero je tožniku obračunala uvozne dajatve za vozilo, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji dne 23.9.1992. Po navedeni carinski deklaraciji je tožnik uvozil rabljen osebni avto, za opravljanje rent-a-car dejavnosti na podlagi ugodnosti po določilu 30. b člena carinskega zakona (CZ). Šlo je torej za tujo vlogo. Pri uvoznem carinjenju so bile predložene ustrezne listine, tožnik pa je bil oproščen plačila carinskih dajatev, medtem ko je prometni davek za vozilo plačal. Carinarnica je pri tožniku dne 6.5.1993 opravila kontrolo uporabe osebnega vozila, ocarinjenega po 30. b členu CZ. Ob kontroli je bilo ugotovljeno, da je bilo vozilo oddano v stalni najem fizični osebi po pogodbi z dne 24.9.1992. Iz pogodbe je razvidno, da je bilo vozilo oddano v najem za 36 mesecev, z dogovorjenimi mesečnimi obroki. Carinarnica je zato pravilno ugotovila, da se je vozilo uporabilo v druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila uvoznih dajatev. Tožnik je vozilo dal v dolgoročni najem, čemur tudi sam ne ugovarja. Dejavnost rent-a-cara pa ni dolgoročni najem, ampak kratkoročni najem (najem vozil po dnevih). V danem primeru je šlo pravzaprav za finančni leasing, v nasprotju od operativnega leasinga, za katerega je značilna kratka doba izkoriščanja (rent-a-car). Tožena stranka tako ugotavlja, da je opisano ravnanje tožnika preseglo dejavnost rent-a-car. Nedvomno gre za uporabo vozila v druge namene in ne za tiste, zaradi katerih je bil tožnik oproščen plačila carine in drugih uvoznih dajatev. Zato je po določilu 4. odstavka 30. b člena, v zvezi z določilom 272. in 274. člena CZ, dolžan poravnati vse uvozne dajatve. Tožnik s tožbo navedeno odločbo izpodbija zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. V tožbi se sklicuje na navedbe v pritožbi, dodaja pa še, da mu je bila obračunana carina in druge uvozne dajatve za vozilo, ki je bilo uvoženo na osnovi 30. b člena CZ kot vlaganje tujih oseb v domače podjetje z namenom opravljanja rent-a-car dejavnosti. Registriran je za dajanje vozil v najem oziroma za rent-a-car dejavnost, kar pomeni dajanje avtomobilov v najem brez voznika, pri čemer zakonski predpisi časovno ne določajo ali omejujejo najema vozila. Po pogodbi je dal vozilo v najem oziroma rent-a-car in je tako uporabljal uvoženo vozilo v skladu s potrdili, na podlagi katerih je bilo vozilo uvoženo. Ni kršil 3. in 4. odstavka 30. b člena CZ, saj je registriran za rent-a-car dejavnost. Zmotno je stališče tožene stranke, argumentirano z navedeno zakonsko določbo, da se vozilo ne sme odtujiti, dati drugemu v uporabo ali ga uporabiti v druge namene pred potekom 5 let od uvoza. Vozilo je bilo uvoženo s potrdili ustreznih organov za opravljanje rent-a-car dejavnosti, kar se je tudi opravljalo. Stališče tožene stranke, da je rent-a-car dejavnost možna le po dnevih in da za tako dejavnost ni mogoče šteti dalj časa trajajočega razmerja, nima zakonske podlage. Vozila rent-a-car se najemajo dnevno ali za krajše ali daljše časovno obdobje. Napačno je stališče tožene stranke, da je za operativni leasing (rent-a-car) odločilna krajša doba koriščenja, medtem, ko naj bi šlo v tem primeru za finančni leasing. Med postopkom je koristnik prenehal uporabljati rent-a-car vozilo, in mu ga je vrnil. V tem primeru njegovo ravnanje ni preseglo zakonskih in splošnih pravil opravljanja rent-a-car dejavnosti, zato sta stališče in odločitev carinskega organa nezakonita. Po določbi 274. člena CZ, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, tudi ni možno naknadno zaračunavanje carinskih dajatev za eventuelne kršitve 30. b člena CZ, niti ni na podlagi 272. člena CZ možna kontrola vozil, uvoženih po navedeni zakonski določbi. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi gre za uvoz rabljenega osebnega vozila po določbi 30. b člena CZ, ki določa, da so plačila carine oproščene osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe, če tuja oseba vlaga za več kot 5 let in če znaša njena vloga najmanj 20 % celotnega vlaganja. Četrti odstavek tega člena pa določa, da če oseba odtuji blago, za katero niso bile plačane carina in druge uvozne davščine, ga da v uporabo drugemu ali ga uporabi za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bila oproščena plačila carine in drugih uvoznih davščin, pred pretekom 5 let od dneva uvoza blaga brez prejšnjega plačila carine in drugih uvoznih davščin, mora najprej plačati carino po stopnji, določeni v carinski tarifi, in druge uvozne davščine. Carina in druge uvozne davščine se obračunavajo po predpisih, ki veljajo na dan, ko je bila izdana odločba o plačilu carine in drugih uvoznih davščin. Iz spisne dokumentacije je razvidno, in to v zadevi tudi ni sporno, da je bilo navedeno vozilo uvoženo po navedenem 30. b členu CZ za opravljanje rent-a-car dejavnosti.

Z naknadno kontrolo je carinarnica, tako kot to navaja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, ugotovila, da je tožnik oddal sporno osebno vozilo s pogodbo o trajnem najemu vozila v najem fizični osebi z dogovorjenimi mesečnimi obroki, določenimi za 36 mesecev, s tem da tožnik uredi prepis vozila po dogovoru. V stvari je sporno, ali se pravni posel, sklenjen z navedeno pogodbo o najemu, šteje za rent-a-car dejavnost, torej za dejavnost, navedeno v carinski deklaraciji, ki je bila eden izmed pogojev za oprostitev carine po že navedenem 30. b členu CZ. Na podlagi same narave rentinga (rent-a-cara), predvsem pa v gospodarstvu že uveljavljenih značilnosti te dejavnosti (pogodba o najemu je sklenjena le za krajši čas, več zaporednih najemov te dobrine različnim uporabnikom, dobrina se amortizira šele po več najemih, podjetje, ki daje v najem praviloma tudi skrbi za vzdrževanje, servis in popravljanje te dobrine in izdatke za to svojo dejavnost tudi vračuna kot posebno postavko v najemnino), je sodišče presodilo, da je tožena stranka, izhajajoč iz vsebine konkretne najemne pogodbe, pravilno sklepala, da posel iz navedene pogodbe presega dejavnost rent-a-cara in je s tega vidika njena ugotovitev, da gre v tem primeru za uporabo vozila v druge namene in ne za tiste, zaradi katerih je bil tožnik oproščen plačila carine in drugih uvoznih dajatev, pravilna in v skladu z določbami CZ, na katere se tožena stranka sklicuje. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je odločba nezakonita, ker po 272. členu CZ za eventuelne kršitve 30. b člena CZ ni možna kontrola vozil, uvoženih po navedeni zakonski določbi, niti ni možno naknadno zaračunavanje carinskih dajatev po 274. členu CZ, saj v nobeni od navedenih določb ni izrecno navedena tudi določba 30. b člena CZ. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da se tožena stranka predvsem in pravilno sklicuje na določbo 4. odstavka 30. b člena CZ in določbi 272. in 274. člena tega zakona omenja le v povezavi z že navedeno temeljno določbo, ki je po mnenju sodišča že sama zadostna podlaga za izvedbo postopka in izdajo odločbe, če je oseba, ki je uvozila opremo na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 30. b člena CZ, to uporabila za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bila oproščena plačila carine in drugih uvoznih davščin, pred pretekom roka določenega v tej določbi. Carinski organ je v tem postopku ugotavljal prav to dejstvo (uporaba opreme za druge namene) in zato po mnenju sodišča, to, da je določbo 4. odstavka 30. b člena CZ vezal na določbi 272. in 274. člena CZ v tem primeru ne more vplivati na drugačno odločitev o stvari.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena. Zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis, v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).