Jedro

Iz zakonske ureditve je razvidno, da izdaja prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 onemogoča nadaljevanje postopka za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, izdaja navedene odločbe po ZTuj-2 v času po izdaji izpodbijane odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka).

2.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priznanje statusa begunca, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek. Priglaša sodne stroške.

3.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

4.Z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 30. 6. 2026, je tožena stranka sporočila, da je bilo tožniku 19. 6. 2026 vročeno enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Tožnik ni odgovoril na poziv sodišča, da se v treh dneh opredeli do vsebine navedene vloge.

5.Tožba ni dovoljena.

6.Vpliv postopka za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1 na postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) je opredeljen v enajstem odstavku 34. člena ureja. Če je tujcu prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pravnomočno zavržena ali mu je pravnomočno priznana mednarodna zaščita v skladu z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, se postopek za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve iz tega odstavka, ki še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori (tretja poved enajstega odstavka). Če je tujcu prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena v skladu z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, se vložena prošnja iz tega odstavka, o kateri še ni bilo dokončno odločeno, šteje za prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za namen zaposlitve iz devetega odstavka 37. člena tega zakona, o čemer pristojni organ tujcu izda potrdilo o vloženi prošnji iz devetega odstavka 37. člena tega zakona (četrta poved enajstega odstavka). V primeru iz prejšnjega stavka se prvo enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu izda, če izpolnjuje pogoje iz prve, druge in tretje alineje devetega odstavka 37. člena tega zakona (peta poved enajstega odstavka). Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu pa se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori (šesta poved enajstega odstavka). Pristojni organ o vročitvi prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve obvesti ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in urad, pristojen za oskrbo in integracijo migrantov (sedma poved enajstega odstavka).

7.Iz povzete zakonske ureditve je razvidno, da izdaja prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 onemogoča nadaljevanje postopka za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Zato po presoji sodišča, čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, izdaja navedene odločbe po ZTuj-2 v času po izdaji izpodbijane odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.

8.Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožnik ne nasprotuje dejstvu, da mu je bilo vročeno prvo enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve. Zato je skladno z navedenimi določbami ZTuj-2 treba šteti, da je bil tožnik posebej opozorjen, da se z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, kar pomeni, da gre za impliciten umik prošnje v smislu prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II¹. Ta določa, da kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec za azil implicitno umaknil svojo prošnjo za azil ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske proučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje.² Tako kot se torej po ustaljeni sodni praksi v primeru prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma oziroma njegove izpostave med upravnim sporom tožba lahko zavrže na podlagi določb o implicitnem umiku prošnje iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 v zvezi s 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1),³ tako se na isti podlagi lahko zavrže tudi tožba v obravnavani zadevi, ko se šteje, da je tožnik implicitno umaknil prošnjo na podlagi enajstega odstavka 34. člena ZTuj-2. Kot rečeno tožnik v tem upravnem sporu ne nasprotuje dejstvu, da mu je bilo izdano in vročeno prvo enotno dovoljenje za prebivanje in delo in tudi ne zatrjuje, da ne bi bil opozorjen, da se bo postopek mednarodne zaščite v primeru ugoditve tej prošnji ustavil. Na seznanitev sodišča z dejstvom, da mu je bilo vročeno enotno dovoljenje za prebivanje in delo in da to pomeni ustavitev postopka mednarodne zaščite, se namreč ni odzval, čeprav je zastopan po kvalificirani pooblaščenki. Zato je utemeljeno sklepanje, da je tožnik z vročitvijo navedenega dovoljenja sprejel posledico njegove izdaje, torej ustavitev nepravnomočnega postopka priznanja mednarodne zaščite, in da torej pri vloženi prošnji in s tem tožbi ne vztraja več. Tožnik je izbral, da bo v skladu z ZTuj-2 zakonita podlaga njegovega prebivanja in dela v Republiki Sloveniji enotno dovoljenje za prebivanje in delo. Ta okoliščina pa ob zgoraj povzetem ne dopušča vzporednega vodenja postopka glede prošnje za mednarodno zaščito po ZMZ-1.

9.Glede na navedeno tožnik nima več pravnega interesa za upravni spor, saj si pravnega položaja s tožbo ne more več izboljšati. Zato je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo njegovo tožbo in odločilo brez glavne obravnave, saj gre za procesno odločitev, sprejeto na podlagi preizkusa predpostavk za obravnavanje tožbe, pri čemer za odločitev bistveno procesno stanje ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).⁴-------------------------------¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).<br>² Kot posledico domnevnega umika ali odstopa od prošnje je torej evropski zakonodajalec predvidel specifično vrsto prekinitve postopka. Po slovenski zakonodaji gre za ustavitev postopka v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku ali celo kar vsebinsko odločitev zgolj na podlagi domnevnega umika ali odstopa, da prosilec po vsebini ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ne glede na to, kaj je navajal v prošnji. Evropski zakonodajalec v takem primeru niti ne dovoljuje sodne odločitve, ki bi tožbi ugodila. <br>³ Glej na primer sklepa Vrhovnega sodišča I Up 185/2021 z dne 1. 12. 2021 in I Up 92/2024 z dne 24. 4. 2024. <br>⁴ Sklepa Vrhovnega sodišča I Up 3/2025z dne 5. 3. 2025 (8. točka) in I up 251/2024 z dne 25. 11. 2024 (12. točka).